Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Knjige

Čarovnik Howl in gibljivi grad

Ko greš iskat srečo, ne smeš dlakocepiti.

Mladinski fantazijski roman v originalu zapisan leta 1986 prihaja med bralce tudi v slovenskem prevodu Maruše Lorger Bračič. Po romanu za katerega pravijo, da je dragulj fantazijske književnosti in je bil tudi nagrajen z nagrado phoenix, je bil posnet tudi animirani film za katerega je zaslužen japonski režiser Hayao Mijazaki.
V deželi Ingarija, v cvetočem mestu Tržišče, živijo tri sestre Klobučar, najstarejša Sofija in mlajši Loti in Marta so hčere premožnih lastnikov trgovine z damskimi klobuki. Zaradi smrti očeta so se dekleta prisiljena podati vsaka v svoje vajeništvo. Sofija prevzame domačo delavnico in trgovino. S klobuki se pogovarja in jim vdahne čarobno moč, čeprav se tega ne zaveda. Loti vajeništvo opravlja v slaščičarni, Marta pa pri čarovnici Plavec.
Zaplet se prične, ko Sofijo v prodajalni klobukov obišče čarovnica iz Pustinje in jo uroči. Sofija postane mršava starka. Kot najstarejša od sester verjame, da ji ni usojeno, da bi bila srečna. Tako sprejme, da je uročena, da zgleda stara devetdeset let, da je počasnejša in nerodnejša, a vseeno zdrava starka in se odpravi na pot. Ob poti sreča in reši strašilo, mršavega psa, sprehajalno palico, pastirja. Vsa ta bežna srečanja bodo pripomogla k novim zapletom in razvoju zgodbe.
Ker ne ve kam naj gre, se odloči, da bo vstopila v Howlov grad. Howl je čarovnik slabega slovesa, ki ugrablja dekleta in jim krade srca, živi pa v gibljivem gradu, ki ga poganja demon Kalcifer. V gradu pa živi tudi vajenec Mihael, ki starko sprejme. Sofija se odloči, da bo v gradu ostala in se ponudila za čistilko. Z demonom Kalciferejem sklene kupčijo, da si bosta pomagala preklicati uroke, ampak Sofija mora v gradu ostati vsaj mesec dni. Ko končno spozna čarovnika Howla ga skuša prepričati, da bi bila njegova čistilka. Toda Howl se ne pusti prepričati v nič, saj sovraži, če se ga sili v kakršnokoli odločitev, vendar je tudi ne nažene iz gradu. Sofija ga zaradi tega poimenuje izmotalo.
Sofija sedaj lahko opazuje čarovnika in spremlja vse dogajanje. Izjemno zanimivo je tudi opazovati pogled dekleta skozi oči starke. Kako se spreminja njeno gledišče in posledično tudi razumevanje okoliškega sveta. Sofija pa seveda ne spregleda niti vseh ljubezenski zapletov, nalog čarovnika, urokov, prepletanja in reševanja ovir s trmo in novimi zapleti. Hkrati pa gibljivi grad ostaja ves čas osrednje prizorišče dogajanja. Tudi konec bralca ne pusti ravnodušnega. Napet roman o čarovnikih, ki bo pritegnil vse ljubitelje fantazijskih svetov.

Prispevala: Ana Dolinšek, Mariborska knjižnica

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

V nevarnem objemu morja

Izgubljeni in najdeni čut za očaranost

Dominique Fortier je kanadska frankofonska avtorica, ki jo slovenski bralci že poznamo po romanu Papirnata mesta. Roman V nevarnem objemu morja je v originalu izšel tri leta pred Papirnatimi mesti, leta 2015. Njegovo izhodišče je Mont Saint-Michel, francoska gora otok, sveti romarski kraj, posvečen nadangelu Mihaelu, kjer je pred vstopom v 1. tisočletje nastala opatija in je danes del svetovne kulturne dediščine UNESCO. V delu se vsebinsko prepletata dve zgodbi: prva je fiktivna zgodba, ki se dogaja v samostanu v 15. stoletju, njen protagonist je slikar Élòi Leroux, ki se v samostan zateče po smrti ljubice Ane, poročene plemkinje, ki jo je po naročilu portretiral. Ob tej zgodbi ne spoznamo samo življenja menihov v opatiji in zgodovine samostana, pač pa je v središču avtoričine pozornosti intimna preobrazba mladega umetnika, njegova ljubezen in prebolevanje izgube. Izpostavljeno je slikarjevo trpljenje, njegova popolna ustvarjalna smrt in počasno ponovno rojstvo ob drobnih posameznih doživetjih v opatiji, ki ga močno zaznamujejo srečanja z romarji in slikarjevi stiki s takratnimi knjigami v samostanski knjižnici, ki jo umetnik opiše kot četrti vrt opatije (poleg zelenjavnega, zeliščnega in rožnega, str. 21).  Tu je – čeprav nepismen – prepisoval knjige. Druga osrednja zgodba pa je avtoričina: prostorsko se gibljemo med Montrealom v Kanadi in Goro Sv. Mihaela v Franciji, s katero se je avtorica prvič srečala pri trinajstih letih in ob tem doživela občutek nedojemljive očaranosti. Avtorica raziskuje svoje pisanje o samostanu, menihih in slikarju Lerouxu, razmišlja o sebi kot o pisateljici, ki je razpeta med materinske obveznosti in lastne pisateljske ambicije in o pisanju na splošno. Prav tako kot protagonist zgodbe, ki jo piše, je tudi sama v svojevrstni ustvarjalni blokadi, ki jo preseže po obisku Gore Sv. Mihaela. Pisanje Fortierove ustvarja atmosfero svetosti in dragocenosti, ne samo zaradi kraja dogajanja, pač pa tudi zato, ker govori o tem, kar je človeku posamezniku v intimnem bistvu najbolj sveto – o ljubezni in samouresničenju. Temačni temi življenjski krize in trpljenja avtorica postavi nasproti številne svetle iskre življenja, s katerimi je presvetljeno doživljanje obeh protagonistov (doživljanje narave, razmišljanje o pomenu besed, o življenjskih vrednotah …) tako v srednjem veku kot v sodobnem svetu. Delo je zelo navdihujoče, kljub fragmentarnemu podajanju obeh zgodb in dvema časovnima tokovoma deluje harmonično, je hkrati kratko in jedrnato, a obenem bogato z drobnimi detajli pogleda posebnih protagonistov. Slovenska izdaja je obogatena z dobrodošlimi opombami (največkrat s kratkim pojasnilom zgodovinskih dejstev ali omenjenih oseb) prevajalca in spremno besedo Katarine Marinčič. Delo je bilo leta 2016 nagrajeno s kanadsko literarno nagrado Governor General’s Award.

Prispevala: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Svetišča narave: sedem tednov vseživosti

Dobri divji svet (še) obstaja

Irena Cerar se je nedolgo nazaj znašla na zanimivi, sicer ne preveč dobri točki v življenju, ki pa je v njej sprožila umiritev ter premislek o tem, kako hitro je življenje in koliko nalog si je zadala v njem. Sama pravi, da je njeno življenje zastalo. Za kar precej časa. Dokler se ni v njej zopet začela prebujati “divja ženska”. Odločila se je, da bo po en teden preživela v posamičnih habitatih Slovenije. Na misel so ji prišli jame, gozdovi, mokrišča, travniki, stari sadovnjaki, morska in rečna obala. Podala se je na deloma samotno in samostojno bivanje v naravi. Opazovala je, poslušala, zapisovala svoje občutke in opažanja. Potem pa je vse to podelila z nami v knjigi Svetišča narave. Knjiga je tako skupek čutečih razmislekov, obarvanih s spoštovanjem do narave in ljudi, ki jih je med bivanjem srečevala. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga potovanj in refleksij, s katerimi se bralci in bralke z lahkoto poistovetimo. Avtorica se je v knjigi zahvalila mnogim ljudem, ki so bili del njene zgodbe. Pri njih je iskala informacije, zanimivosti, napotke, nasvete. In ljudi, ki Slovenijo zares poznajo, imamo veliko. Bodisi strokovnjakov s posamičnih področij, bodisi domačinov, ki poznajo vsak okljuk reke, vsako drevo v okolici, vsako, še tako majceno pot, ki je morda v vodnikih ne najdemo. Ne znam si predstavljati, da bi nekoč narave, divje in prvobitne, ne bilo več. Toliko svetišč imamo okoli sebe v naši prekrasni deželi, a potrebno jih je varovati. Stoletna drevesa, reke, jezera, mokrišča, morja. Na našo biodiverziteto smo lahko upravičeno ponosni. Reklo spoštujmo naravo ni kar tako. Je pa namenjeno vsakemu od nas. Sporočilo knjige, za katero je Irena Štaudohar zapisala, da je eno najlepših naravopisij, kar jih je prebrala,  je tudi to, da ko se podajamo v naravo, dihajmo, glejmo, poslušajmo. Občudujmo, čutimo! V naravi je vsaka naravna stvar, vsak organizem točno tam, kjer mora biti.

Irena Cerar se je rodila leta 1970. Že od nekdaj je povezana z naravo. Poznamo jo kot pripovedovalko zgodb, pravljic, dolgo je bila urednica revije National Geographic junior za Slovenijo in druge države, še prav posebej pa jo mnogi poznamo po njenih številnih knjigah o poteh po naravi naše dežele. Pravljične poti so njen zaščitni znak. Za potopisni prvenec Potepuški okruški je leta 2022 prejela krilato želvo, nagrado za najboljši slovenski potopis preteklega leta.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

September

»Dom je tam, kjer je bolečina. To poznam.«

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman.

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.

Prispevala: Urška Pegam, Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Pesniški dvor

“Tako je bilo nekoč in tako je še danes.”/str. 18

Plodovit slovenski pisatelj, poet Slovenskih goric, v zadnjih letih kot po tekočem traku objavlja obsežne romane in zbirke zgodb. Pokrajino, ki mu je blizu iz otroštva in mladosti, je v središče dogajanja postavil tudi v romanu Pesniški dvor. Uvodna poglavja so zasnovana tako, da sta prav reka Pesnica in z njo Pesniška dolina osrednja pripovedovalca. S poetičnim jezikom, ki spominja na uvode Miška Kranjca, bralca prestavi v dolino ob slovensko-avstrijski meji, ob reko, ki teče tam mimo večna in neminljiva. Za mimobežne voznike, tovornjakarje ali turiste zgolj bežen preblisk, ki pa marsikaterega tujca ali celo domačina ne pusti brez čustvenega odziva. In nato, po več straneh, pripovedovalec počasi usmeri bralčev pogled in pozornost na skrito, komajda opazno posebnost. Vzdušje je kar naenkrat gotsko temačno, kot da bi brali  roman iz obdobja romantike. Betonske “gobe”, ena ob drugi, z nedojemljivimi odprtinami, zdaj že prerasle s travo in še bolj vdrte v zemljo. Za njimi pa razpadajoča domačija, v kateri je še vedno mogoče prepoznati nekdanjo veličino. In od tod naprej se pojavita osrednji osebi, trdni gospodar, vinogradnik Štefan Gornik in njegov sin Slavko, ki si ne želi ravno po očetovih stopinjah. Pišejo se trideseta leta 20. stoletja, po Evropi se, zlasti med študenti, širi Komunistični manifest. Sin, ki študira v Ljubljani, sprva navdušeno sprejema ideje manifesta, a kaj hitro zasluti, da za vsem skupaj tiči povsem nekaj drugega. Opusti študij in se vrne domov, čeprav se viziji o drugačnem svetu nikoli povsem ne odreče. Čisto drugačen je oče, ki z dušo in srcem živi za svoje vinograde in vinsko klet, pa naj bodo njegovi kupci kdor si že bodi. Ne more se odreči zemlji, ki so jo skrbno, iz generacije v generacijo, obdelovali in negovali njegovi predniki. Takšna dediščina mu je sveta.

V drugem delu je dogajanje prestavljeno v čas tik pred nemško zasedbo Jugoslavije. Malo znano poglavje o gradnji t.i. Rupnikove linije, ki jo je tudi ob Pesnici postavljala vojska kraljeve Jugoslavije, da bi se zaščitila pred tujimi vdori, je snov za obsežno pripoved, katere del postane tudi Gornikova domačija. Slikovito je opisana služinčad, ki je vpeta v delo in pripada domačiji prav tako kot gospodarjeva družina. Hlapec, dekla in duševno zaostala ženska, ki se kdove zakaj priklati k hiši, nazadnje pa ji dodelijo vlogo pastirice. Vojak z višjim činom in njegov “posilni”, ki sodelujeta pri gradnji betonskih bunkerjev, dobita prenočišče pri Gornikih. Kot se rado zgodi, tudi tu ne gre brez ljubezenskih zadev, ki pa hiši prinesejo prvo tragedijo. Vojna je vse bliže, Slavko, ki je zdaj že učitelj, hkrati pa se trudi, da bi postal uspešen pisatelj, se z očetom miselno vse bolj razhaja in si raje poišče službo drugje. Oče Štefan pa vztraja pri svojem delu. Vložna zgodba v tem delu bralcu razkriva še eno, ne ravno znano dejstvo nekdanjih časov, usodo primorskih beguncev v Prekmurju po prvi svetovni vojni. Po vsesplošnem kaosu ob nemškem prihodu v Maribor si Slavko najprej skuša rešiti kožo z begom na Hrvaško, a nazadnje pristane v taborišču Dachau.

Tretji del romana se najprej začne v dneh po koncu vojne, leta vmes pripovedovalec povzame le na kratko. Na Gornikovi kmetiji je umrla mati, sin pa se vrne iz taborišča povsem shiran. Nastopi agrarna reforma, najhujše pa je vsesplošno sumničenje, ki zavlada med ljudmi. Kje si bil med vojno, kako to, da si preživel … Potem ko se oče Štefan zave, kaj čaka viničarijo, v katero so njegovi predniki in on sam vlagali delo, znanje in ljubezen, medtem ko  otrok ni uspel izšolati za vinogradnike, si sodi sam. Sin ostane učitelj, a se z ženo preselita v učiteljski blok.

V roman je vpletenih še nekaj vložnih zgodb, ki se nekatere ponavljajo tudi kot vodilni motivi. Ena takih je dolgoletno vračanje soseda Gornikovih, Franca Brega, s fronte v prvi svetovni vojni, kakršno na nek način kasneje doleti tudi Slavka.

Čeprav je tematika težka in bo zlasti bralcem, ki jim je marsikaj znanega, pritekla kakšna solza, je besedilo prepredeno z značilnim Partljičevim humorjem, ki junake postavlja na trdna tla. Vse kar je opisano, so ljudje res doživeli, vedno so se znali nekako rešiti. A za tiste, ki niso dočakali spoštovanja do svojega dela in tudi ne spoštovanja do trpljenja, ki so ga morali prestajati, ko so bili “krivi brez krivde”, je v tretjem delu res že vsega preveč. Je le še upanje, da bo nekaj ostalo v knjigah, kar pa je najbrž bolj slaba tolažba.

Še en pisateljev hommage Slovenskim goricam.

Prispevala: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Četrto krilo

“Leti ali umri!”

Violet Sorrengail kot tretjerojenka generalinje in pisarja ni računala na vojaško kariero jahača zmaja kot njena nadarjena brat in sestra, temveč se je vse življenje pripravljala, da se kot oče poda v kvadrant pisarjev in nato v arhive. Prisiljena vstopiti v kvadrant jahačev – če sploh premaga oziroma preživi vstopni preizkus – se mora spopasti ne le z ovirami lastnega nadpovprečno krhkega telesa, temveč tudi z nenehnimi grožnjami poškodb in smrti.

Na vojaški akademiji je smrt nekaj vsakdanjega – na oglasni deski seznam preminulih posodabljajo dobesedno vsak dan, saj so nevarni tako treningi na terenu kot treningi bojevanja med kadeti. Med slednjimi so tudi otroci usmrčenih upornikov; nedostopen in skrivnosten, a izjemen jahač Xaden je celo vodja četrtega krila in Violet, katere mati je odgovorna za smrt njegovega uporniškega očeta, odkrito želi smrt. Vse usposabljanje sicer vodi do obreda povezovanja in kasneje urjenja z zmaji, ki jih je vedno manj od kandidatov – to le še dodatno spodbudi sovražnost med njimi, pa tudi sami zmaji niso ravno najbolj prijazna bitja. Povezati se z zmajem jahaču pomeni vse – deliti z njim misli, preko njega usvojiti uporabo magije, morda celo razviti svojo edinstveno sposobnost in nenazadnje tudi umreti, če umre zmaj. Spopadi na mejah so vedno pogostejši, žrtve vedno večje, državne skrivnosti vse bolj sumljive … Violet mora nenehno varovati svoj hrbet in pravilno ločiti sovražnike od prijateljev.

Ameriška pisateljica Rebecca Yarros je verjetno najbolj znana prav po Četrtem krilu, ki je prvi del serije Empirjan. Ta napeta vojaška, fantazijska in malce tudi ljubezenska serija je hitro postala senzacija na družbenem omrežju TikTok in osvojila ljubitelje fantastične književnosti, denimo serij Stekleni prestol in Dvor trnja in vrtnic.

Prispevala: Lija Gantar Verbič, Mestna knjižnica Kranj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Cunami v glavi

Vsak ima svoj svet v glavi in lepo je, če kdaj pa kdaj v ta svet, razen nas, pokuka še kdo drug.

Dan ima motnjo avtističnega spektra. Več kot zanimivo je, ko beremo, na kakšen način doživlja stvari in kaj se dogaja v njegovi glavi. Verjetno drugim, brez motnje avtističnega spektra, manjka ravno to. Samo če vemo, kaj se dogaja v glavi drugega, se mu lahko približamo in naše reakcije so take, da ga pomirimo in ne da ga razburimo. Vse, kar potrebujemo, da se razumemo, je torej samo vpogled v svetove drugih ljudi. Včasih pa potrebujemo tudi vpogled v svoj svet. Kljub temu, da ima Dan na določenih področjih težave, so ob njem tudi ljudje, ki so pogledali tudi v njegov svet in ga zato razumejo. Ne glede na to, ali imamo avtizem ali ne, bi bilo lepo, če bi se ljudje poglobili v naš svet in skušali razumeti cunamije v naših glavah. Včasih popolnoma nepotrebne in v trenutku rešljive. Ne samo, da je imel Dan ob sebi ljudi, ki so ga razumeli. Tudi sam se je skušal razumeti in ukrotiti cunamije v svoji glavi. Da je bilo lažje je zgradil Vadbeni in Čudežni svet. Enega za vadbo in enega za iskanje odgovorov na vprašanja o življenju. Če vadimo in skušamo razumeti samega sebe, pa cunamiji v naši glavi postanejo znosnejši. Pa to ne velja le za osebe avtističnega spektra. Dan je točno vedel, kdo je na njegovi strani, kdo ga razume in kdo ga ne. Tako, kot tudi mi vsi. Izjemno zanimivo napisana knjiga, predvsem zato, ker en dogodek opiše več ljudi. Tako vidimo, kako različni so naši svetovi in kako različno dojemamo situacije. Pomembno je samo to, da čim večkrat skušamo stopiti v svet koga drugega in ga razumeti in ne samo obsojati. Potem bi bil svet veliko lepši. Kdo sploh je drugačen? Ali ni stvar samo v tem, da se skušamo spoznati in razumeti? Z avtizmom ali brez. Za to pa si moramo vzeti čas.

Prispevala: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Vse ob svojem času

Založnik o knjigi:

Koncept časa je težko razumeti. Nekatere stvari se zgodijo v eni minuti, za druge je potrebnih celih sto let, zato se nam zdi, da ves čas nekaj čakamo. A ko čakamo, da se zgodijo pomembne stvari v življenju, moramo biti potrpežljivi. Ta knjiga je napisana kot protiutež našemu instantnemu času. Opominja nas, da tiste zares čarobne stvari v življenju – od utripa srca do nastanka čisto pravega deževnega gozda – potrebujejo čas in so zares prava čudesa narave.

Knjiga je namenjena otrokom od 5. do 12. leta starosti.

Rezerviraj knjigo

Pismo

Založnik o knjigi:

Nekega dne je veter dvignil s tal izgubljeno pismo. Nosil ga je po zraku in ga spustil skozi okno doma gospoda Mačkona.

»Všeč si mi,« je gospod Mačkon prebral v pismu, se zamislil in razveselil.
Po dolgem času je zato odšel od doma.

Mogoče je všeč gospe Goski? Pri priči ji pomaga nesti težko košaro. Goska se mu še zahvali ne.

Ampak, mogoče je všeč gospe Kokoški?
Ali pa gospodu Ovčarju?

Moč besed in moč prijaznosti in pomoči lahko marsikomu spremeni in polepša življenje.

Knjiga je namenjena otrokom od 3. do 9. leta starosti.

Rezerviraj knjigo

Pri vas je vedno tako nenavadno tiho

“Grobnica je odprta, duhovi preteklosti prebujeni. Ni mogla preprosto zagrebsti vsega nazaj in se vrniti v staro življenje.”

Nemška avtorica Alena Schröder se je slovenskemu bralnemu občinstvu predstavila s svojim prvencem Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka. V njem je spletla pripoved žensk iz štirih generacij in v ospredje postavila vnukinjo  Hannah in njeno prababico Sento, v romanu Pri vas je vedno tako nenavadno tiho, označenem kot predzgodba, pa glavni literarni vlogi prevzameta mama Evelyn in hči Silvia. Pisateljica nadaljuje z berljivim podajanjem vsebine in spreminjanjem časovnih perspektiv iz poglavja v poglavje.

“Sedanjost” predstavlja leto 1989, ko se Silvia z nekajmesečno dojenčico Hannah vrne v rojstni kraj, po dolgem obdobju bivanja v skvoterski skupnosti si zaželi materine prisotnosti, kljub temu da si nikoli nista bili blizu. Evelyn se je po letih vdovstva in upokojitvi povsem umaknila v samoto, skoraj že obupana nad življenjem sprejme hčerino vrnitev kot blagoslovljeno rešitev. Njun odnos je bil od nekdaj zaznamovan z molkom, potlačenimi čustvi in neizrečenimi vprašanji. Vzroke zato odkrivamo v preteklem dogajalnem času, ko se vračamo k Evelyn kot mladi poročeni ženi. Po rojstvu hčere se je odrekla beli zdravniški halji in se kot gospodinja ujela v zanko nezadovoljstva,  materinstvo, v katerem se ni znašla, pa je zamajalo njene trdne temelje. Za malo Silvio so bili edini odmik od tihega doma njeni obiski sosednje družine in izleti s teto Betti, ki je bila živo nasprotje mamini zadržanosti, neposredna, vihrava, toda pozorna in rahločutna. Z likom Betti je izpostavljen še en pomemben vidik romana, to so življenjske prelomnice, pri katerih je na eni strani želja po svobodi, na drugi pa občutek dolžnosti in žrtvovanja, tudi za ceno lastnih sanj. Postopoma spoznavamo, kaj je dokončno pretreslo družino Borowski in Silvio gnalo od doma. Bo v letu padca Berlinskega zidu tudi materi in hčeri uspelo zrušiti prej nepremostljivo pregrado med njima?

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo