V mladinskem romanu Sončnica si glavni vlogi izmenjujeta petnajstletna Ajda in Voranc, ki sta sošolca, soseda in prijatelja že od malih nog. Ajda živi s staršema v novogradnji, ki jo je zasnoval in zgradil njen oče arhitekt. Voranc pa živi skupaj z mamo v stanovanju v sosednjem bloku, očeta je izgubil, ko je bil še majhen. Najprej spoznamo odnos med najstnikoma in v šoli, pa tudi dinamiko med družinama Ajde in Voranca. Ko se v razpadajočo vilo v njihovi ulici naseli klošarka oziroma, če uporabimo prijaznejšo besedo, brezdomka, se začne dogajanje zapletati. Ženska ju kliče ljubček in ljubica ter skuša z njima vzpostaviti stik. Ajda se je sprva boji, Voranc pa je bolj rahločuten in ga gospa s svojo drugačnostjo hitro pritegne. Ko pri slovenščini dobijo nalogo, da morajo pripraviti predstavitev teme, ki jih zanima, se Voranc takoj odloči, da bo tema Ljudje z roba. V nalogo seveda vključi tudi Ajdo, saj je to naloga za dvojice. Ajdo Vorancova odločitev vznemiri in šokira, a se kmalu sprijazni in ne samo to, tudi navduši se. Da bi opravila nalogo, se odločita, da bosta gospo obiskala in z njo opravila intervju. Ker ne uspeta izvedeti njenega imena, jo poimenujeta kar Sončnica, saj nosi na pokrivalu večinoma zataknjene cvetove sončnic. Kmalu ugotovita, da je Sončnica nekaj posebnega, govori v rimah in spoznata, da je živela tudi na Švedskem. Tudi knjiga Pika Nogavička in njena vila Čira čara se uspešno spleteta v njeno zgodbo. Zanjo sta otroka kot Anica in Tomaž iz knjige, prijazna in iskrena otroka. Ko jima skupaj podari star izvod knjige Pika Nogavička, zanju pripravi pogodbo s katero se dogovorita, da bo knjiga pri vsakem pol leta. Ima pa Sončnica kup težav, ki so jo tudi spravile na cesto. V razpadajoči vili si najde dom, ki ga je vedno iskala oziroma pogrešala. Hkrati pa spoznamo, da se tudi otroka spoprijemata vsak s svojimi stiskami. Voranc o smrti očeta sploh ne govori, Ajda pa se sooča z motnjami hranjenja in nerazumevanjem staršev. V ospredju je vsekakor odraščanje, sprejemanje drugačnosti in soočanje s težavami, o katerih se ne govori. Knjigo zaokroži dr. Lea Šugman Bohinc s spremno besedo Stvari niso takšne, kot so videti, kjer je poglobljen pogled na problematiko, ki je izpostavljena v knjigi.
Prispevala: Ana Dolinšek, Mariborska knjižnica