Življenje ene najpomembnejših mladinskih pisateljic
Za časa njenega življenja je priljubljena pisateljica prejela več kot 75.000 pisem, ki jih danes hrani arhiv Astrid Lindgren v Kraljevi knjižnici v Skockholmu. Na njihovi podlagi je novinar Jens Anderson spisal biografijo z naslovom Astrid Lindgren: zgodba o avtorici Pike Nogavičke.
Obširna biografija na več kot 500 straneh nas popelje na Švedsko, v čas, ki ga je Astrid pomembno zaznamovala, pa ne le s svojimi literarnimi deli za otroke in mladino. Med branjem se sprehodimo skozi njeno celotno življenjsko zgodbo, od otroštva, mladosti, njene kariere, ki je segala daleč preko pisateljske, njenega družinskega življenja, prijateljevanja z najrazličnejšimi zanimivimi osebnostmi, vojnega časa (med katerim je pisala dnevniške zapise poimenovane Vojni dnevnik) in njene ljubezni do narave ter naklonjenosti do samote, ki ji je omogočala to, kar je počela najraje – pisala.
Astrid je skupaj z bratom in dvema sestrama odraščala na posestvu Näs v majhnem mestu Vimmerby, bila bister otrok in radovedna mlada ženska, ki je nadvse rada brala, se zanimala za kulturo, časopise, knjige, filme in glasbo, ki so ji predstavljali daljnogled v svet.
Po končani srednji šoli se je hitro zaposlila pri lokalnem časopisu kot pripravnica – takrat so bile novinarke redkost, uredništvo pa moška domena. Obetavna novinarska kariera se je za Astrid prehitro končala, ko je pri 18 letih zanosila (in rodila sina Larsa) z lastnikom in glavnim urednikom založbe, s katerim pa se ni poročila.
Prva tri leta je Lars preživel pri rejnici v Københavnu, še eno leto pa pri starih starših na posestvu Näs. Ko se je Astrid kasneje poročila s Sturetom Lindgrenom, pa je končno zaživel z njima v Stockholmu, kjer se je rodila še hči Karin, za časa avtoričinega življenja pa širša javnost ni izvedela, kdo je pravi Larsov oče.
Astrid je na začetku svoje kariere delala kot tajnica pri različnih revijah, kaj kmalu pa se ji je ponudila priložnost, da piše pravljice in zgodbe za otroke. Lik Pike Nogavičke je sicer nastal čisto spontano, leta 1941 med pripovedovanjem zgodbic hčerki Karin, ki je takrat trpela za ošpicami. Prva založba, kateri je avtorica v branje z upanjem na objavo poslala Piko Nogavičko, jo je zavrnila, saj se je zdela uredniku, kot očetu majhnih otrok preveč zahtevna. Na srečo se je situacija kmalu obrnila, ko se je nanjo obrnila knjižničarka Elsa Olenius, specializirana za področje knjig za otroke in tudi urednica pri manjši založbi, kjer so v preteklosti že objavili Astridino delo Britt-Mari izlije svoje srce. Njej gre tudi velika zasluga za začetni uspeh Pike, saj je poskrbela, da so zgodbo brali na švedskem radiu, jo uprizorili kot igro v otroškem gledališču, Astrid pa je kot avtorica gostovala po vsej državi.
Kasneje v življenju se je Astrid pričela udejstvovati v lokalnem in globalnem političnem kontekstu. V medijih se je redno oglašala v zvezi z različnimi pomembnimi temami: davčni politiki, atomski energiji, otroški pornografiji, rasizmu, zapiranju javnih knjižnic, stanovanjske stiske mladih in varstvu živali. Njena razprava o zaščiti živali je dejansko privedla o novega zakona o dobrobiti živali, ki so ga poimenovali Lex Lindgren.
Na starost je Astrid veljala za modro starko s severa, skorajda zdravilko, ki jo lahko prosiš za nasvet glede vseh življenjskih tegob. V 80 letih je prejela toliko pisem, da je bila primorana zaposliti tajnico, da je bila kos vsej korespondenci.
Med številnimi pismi, ki jih je Astrid prejela v svojem življenju, so bila tudi pisma, v katerih so jo običajni ljudje, pa tudi različne organizacije prosile za finančno pomoč, njena empatija in sočutje pa sta bila skoraj neskončna. Ob pregledu njene zapuščine, v kateri je bilo na stotine zahval za pomoč in finančno podporo so ocenili, da je celotni znesek, ki ga je Lindgrenova namenila v dobrodelne namene, znašal približno deset milijonov današnjih švedskih kron.
Med branjem njene zgodbe ugotovimo bistvo celotnega življenjskega nazora Astrid Lindgren: da sredi vsega trpljenja, razočaranj in frustracij zaradi lovljenja vetra vendarle obstaja čas veselja, čas užitka, čas poezije, čas ljubezni in čas igre. In le kdo bi lahko to sposobnost, da živi tukaj in zdaj, utelešal bolje, kot otroci – in otrok v odraslem? Ravno zato je (bila) tako priljubljena pri vseh generacijah bralcev po celem svetu.
Prispevala: Miša Javornik, Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec
