Zvrst: biografski roman

Presenetljiva biografija slovenske igralke in pesnice Mile Kačič ne pusti nobenega bralca ravnodušnega. Avtor Marijan Rupert, zaposlen v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani,  je spretno in tekoče zapisal vse ključne dogodke, osebe, obdobja, ki so pustila lepe in manj lepe spomine iz življenja vsestranske umetnice. Že naslovnica in nadaljnje strani pričujoče knjige so obogatene z originalnimi fotografijami in rokopisi, ki se bralca dodatno dotaknejo in puščajo sledi za seboj. V delo je vključeno tudi veliko Miline poezije, ki poboža dušo slehernika. Branje nam odpre čisto novo predstavo in vpogled v osebno življenje igralke, ki se jo večina od nas spominja kot izredno humorno in karizmatično osebo, čeravno je bilo njeno zaodrje povsem drugačno, polno bridkosti in hrepenenja. Odrske deske in filmski kader je bil Milin pobeg od realnosti, njena uteha s katero je lažje prebrodila vse ovire, ki so ji v življenju prihajale naproti. Njen optimizem in volja do življenja je vzor, v življenju moramo iti le naprej in prav nič na svetu nas ne more ustaviti.

Prispevala: Nataša Rožanec, Mestna knjižnica Izola

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Lea Ypi na družbenih omrežjih zasledi fotografijo starih staršev iz Cortine d’Ampezzo v italijanskih Alpah, kjer počivata na ležalnikih, zadaj na zidu pa so prislonjene smuči. Zraven objave piše, da gre za leto 1941. Torej je to čas vojne. Najprej ji na misel pride vprašanje, kako sta lahko tja odšla med vojno, potem se spomni babičinih pripovedi, da je bil to njen najsrečnejši čas. A že kmalu po objavi se pod fotografijo začno nabirati komentarji. Ti so zelo različni, tudi obtožujoči, Leo pa spodbudijo, da začne babičino življenje raziskovati tudi v zgodovinskih, političnih, vojaških in drugih arhivih. Nabere se ji več kot tisoč strani podatkov, s katerimi skuša dopolniti pripovedi babice Leman. Predvsem pa jo želi obraniti pred obrekovanji, neresnicami in ji povrniti dostojanstvo, ki ji je tako veliko pomenilo. Življenje obeh družin, katerih potomka je Lea Ypi, je bilo prepredeno s politiko, gospodarstvom, vladanjem v različnih državah, ki so nastajale ali izginevale v času prve polovice 20. stoletja. Po nastanku Albanije, v kateri je prevladala komunistična stranka, življenje za stara starša ni bilo prijetno. Dedek je bil obtožen sodelovanja z Američani in Angleži, zaprt in obsojen na prisilno delo, babico pa je nadzorovala tajna služba Sigurimi, saj je imela grško državljanstvo. Kljub temu je Leman preživela z visoko dvignjeno glavo, saj ni storila ničesar napačnega, kot je večkrat poudarila ob pripovedovanju o svojem življenju in različnih dogodkih. Pri življenju pa jo je v teh zgodovinsko viharnih časih ohranjala tudi skrb za otroka, sina, ki je postal Lein oče.

Lea Ypi piše s perspektive vnukinje in išče sledi, ki bi razjasnile vpliv političnih odločitev na življenja svojih prednikov. Hkrati nam ponudi zgodbo izjemne družinske povezanosti, tudi navezanosti na pripovedi o preteklih dogodkih, srečanjih, znanstvih in prijateljstvih, ki jo prekinjajo zapisniki preiskovalcev in ovaduhov.

Lea Ypi se je rodila 8. septembra 1979 v Tirani v Albaniji. Je politična teoretičarka, filozofinja in profesorica politologije. V slovenščini lahko beremo tudi njeno knjigo Svobodna. S tretjo knjigo, ki jo bomo lahko kmalu brali, pa bo zaokrožila pisanje o svoji družini.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Viktor E. Frankl je bil nevrolog in psihiater na Dunaju. Njegova logoterapija je znana kot tretja dunajska šola psihoterapije. Preživel je koncentracijska taborišča, med drugimi tudi Auschwitz in Dachau. Umrl je leta 1997 na Dunaju. Kako preživeti taborišče in kako v takih okoliščinah kljub vsemu najti voljo do življenja? Kot je zapisal sam Frankl tako, da si moramo sami odgovoriti na vprašanje, ki nam ga postavlja življenje, nanj pa odgovoriti tako, da za svoje življenje prevzamemo odgovornost. Sami smo odgovorni za to, da najdemo nekaj, za kar mislimo, da je vredno še živeti. Pa naj bo naš cilj, da bomo zgradili hišo, posadili drevo, napisali knjigo ali kaj čisto tretjega. Najti moramo nekaj, za kar mislimo, da je vredno našega truda in da se je za to vredno boriti. To nam da voljo, da iz dneva v dan, ne glede na to, kaj se nam dogaja, vztrajamo. Sami smo odgovorni, da smisel v svojem življenju zagledamo. Torej, veste, za kaj si v življenju prizadevate in za kaj je vredno preživeti tudi trpljenje v koncentracijskem taborišču? Ko si boste odgovorili na to vprašanje, nikoli ne boste obupali, ker boste vedeli, kaj je tisto, kar presega obup in vse zunanje okoliščine. Nikoli si ne smemo dovoliti, da bi drugi odločali o naši usodi. Naša usoda je vedno v naših rokah. Četudi smo v koncentracijskem taborišču in takrat mislimo, da ni rešitve. Rešitev pa je v nas samih oziroma našem dojemanju sveta. To pa je, kot že nekajkrat napisano, naša odgovornost.

Prispevala: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Stephan Schäfer (rojen leta 1971 v Cambridgeu, Massachusetts, Združene države Amerike) je nemški filmski ustvarjalec, direktor in pisatelj. Za filmsko ustvarjalnost je prejel več nagrad in nominacij. Roman 25 zadnjih poletij, v izvirniku 25 letzte Sommer, je njegov prvenec, preveden v številne tuje jezike.

25 zadnjih poletij je roman, ki bi ga morali prebrati vsi, ujeti v ritem vsakdana, ki nas kot počasni vrtinec vleče stran od naših naravnih želja in talentov, otroških sanj in pozabljenih mladostnih ciljev.  Slikovita, tankočutna zgodba, prepletena z opisi narave, mestoma humorna, odkrita, hitro razvijajoča. Delo ni obširno, vendar se življenjske modrosti nizajo ena za drugo.

Protagonist zgodbe in kmet Karl se naključno srečata ob jezeru, v bližini njunih domovanj. Protagonist, izčrpan od vsakdanjega hektičnega življenja, preštevilnih elektronskih pošt in telefonskih klicev, odvisen od pametnega telefona, je ob nenavadnem srečanju in prvem preživetem dnevu na Karlovi kmetiji, doživel umiritev misli in telesa. Ob pogovoru s Karlom so se mu začela odstirati pomembna življenjska vprašanja, predvsem pa je spoznal, da ima pred seboj samo še 25 poletij. Kako jih preživeti?

Zgodba je navdihujoča, pozitivna, na senzibilen način prikaže pomen dobrih medosebnih odnosov, zlasti znotraj družine, med otroki in partnerji. Karl zase pravi, da je kmet, ki poskuša biti občutljiv za svet okoli sebe, Johanna (njegova žena) pa je ženska, s katero lahko vsak dan sega po zvezdah.

Prispevala: Milena Glušič, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Dekle iz Rdeče reke nas s podnaslovom Življenje in smrt Tine Fontaine ne pripravi na svojo vsebino. Gre za opis preiskave nasilne smrti petnajstletne Tine Fontaine, ki so jo leta 2014 po naključju našli v Rdeči reki v Winnipegu v Kanadi. Šlo je za še en umor staroselske najstnice, ki avtorice, BBC-jeve novinarke Joanne Jolly ni pustil  ravnodušne do te mere, da se jo je odločila raziskati. Podala se je po poti Tine Fontaine. Resnična zgodba z opisom preiskave, ki je mestoma podrobno opisovanje postopkov preiskovalcev, a ob življenjski zgodbi naslovne literarne osebe vleče h koncu, kjer si bralec želi epiloga – najdbo krivca za umor petnajstletne potomke dveh staroselskih ljudstev. Pripoved o mladenki, ki je iskala sebe in izven rejniškega okolja ni bila pozorna na nevarnosti okolja in družbe. Zgodba daje vpogled v nestrpnosti med staroselci in Kanadčani, družbenim prepričanjem, da so staroselke ničvredne in primerne le za spolne usluge ter nenehnimi zločini nad pripadniki staroselskih ljudstev, ki se težko znajdejo izven rezervatov, ob tem pa kopica nerešenih umorov, za katere nikomur ni mar. A umor Tine Fontaine, ki so jo zavito v posteljnino našli v Rdeči reki, v knjižni obliki razkriva prav to problematiko.

Prispevala: Aleksandra Papež, Knjižnica Lenart

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

V napeti pripovedi, ki združuje elemente pustolovskega romana in pretresljivega vpogleda v najmračnejše skrivnosti holokavsta, nagrajeni novinar in priljubljeni romanopisec Jonathan Freedland razkriva izjemno življenjsko zgodbo prvega Juda, ki je pobegnil iz Auschwitza – človeka, ki je bil odločen opozoriti svet in prenesti resnico, ki je mnogi niso hoteli slišati.

Leta 1944 sta Walter Rosenberg (pozneje znan kot Rudolf Vrba) in Alfréd Wetzler postala prva judovska zapornika, ki jima je uspelo pobegniti iz Auschwitza. Knjiga se osredotoča predvsem na Vrbovo življenjsko pot. Bil je star komaj devetnajst let, ko je ugotovil, da »preselitveni tabori«, o katerih so govorili nacisti, v resnici pomenijo množično smrt. Kot zapornik, zadolžen za pregledovanje osebnih predmetov novih ujetnikov, je med njimi našel otroške igrače in oblačila – neizpodbiten dokaz, da umirajo cele družine. Odločil se je, da mora pobegniti, ne le zaradi lastnega preživetja, ampak da bi opozoril Jude po Evropi na grozljivo resnico. Po pobegu z Wetzlerjem je nastalo natančno poročilo, znano kot Poročilo Vrba–Wetzler. Čeprav so britanski in ameriški uradniki že imeli določene informacije, je to poročilo pretreslo mednarodno javnost. Neposrednih vojaških ukrepov sicer ni sprožilo, a je posredno rešilo približno 200.000 madžarskih Judov. Vrba pa si nikoli ni mogel oprostiti, da jih niso rešili še več. V zadnjih poglavjih spremljamo Vrbovo povojno življenje – njegovo kariero biokemika, pa tudi osebne stiske in oddaljen odnos z dvema hčerkama.

Jonathan Freedland je angleški novinar, ki je za Rosenberga oz. Vrbo prvič slišal, ko si je ogledal znameniti dokumentarec Shoah Clauda Lanzmanna. Prav tako piše trilerje pod psevdonimom Sam Bourne.

Freedlandovo delo bereš kot napeti roman, čeprav gre za skrajno resnično in bolečo zgodbo. Razkriva prevaro, ki je omogočila množične poboje, in hkrati neuspeh sveta, da bi se ustrezno odzval. Je ena tistih knjig, ki jih skoraj ne moreš odložiti – čeprav včasih komaj zmoreš obrniti naslednjo stran.

Prispevala: Neža Molnar, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Gre za roman za mlade, ki je prirejen po knjigi Izbira. Edith Eger je bila madžarska telovadka in balerina, ko so jo leta 1944 pri šestnajstih letih skupaj z družino odpeljali v Auschwitz. Njo in sestro so ločili od staršev, ki so izgubili življenje v plinski celici. Postala je učenka Viktorja Frankla in pri petdesetih doktorirala iz klinične psihologije. Kljub vsem grozotam, ki jih je preživela, pa gre predvsem za zgodbo o ljubezni. Zgodbo o prvi mladostniški ljubezni, o ljubezni med starši in otroki, o ljubezni med sestrami. Kljub vsem grozotam taborišča, pa so obstajali tudi vojaki, ki so bili sočutni, ki so znali, če je bilo potrebno, tudi pomagati. Gre tudi za zgodbo o ljubezni po tem, ko so se taboriščne grozote končale. Ni šlo za romantično ljubezen, šlo pa je za to, da sta si z možem vse življenje stala ob strani in vedno znova izbrala drug drugega. Plod ljubezni so bili tudi otroci, vnuki in pravnuki. In ravno te štiri generacije so bile najboljše maščevanje za vse, kar se je dogajalo v taborišču. Vedno namreč lahko, kot je zapisala avtorica sama, v vsakem trenutku izberemo, koga bomo imeli radi in komu bomo izkazovali svojo ljubezen. To pa je edino, kar je pomembno.