Založnik o knjigi:
Po dolgem obdobju pandemije se Markov razred odpravi na izlet v zagrebški živalski vrt. Toda po spletu okoliščin se Marko izgubi, kat nalašč pa njegovemu telefonu zmanjka baterije … Kako se bo znašel sam, v gozdu, sredi nevihte, povsem izgubljen?
Knjiga je namenjena otrokom od 9. do 13. leta starosti.
Pri založbi Miš je v zbirki Srečanja izšel mladinski popotniški roman Janje Vidmar Samo mulca. Dogajanje je postavljeno v čas poletnih počitnic, glavni junak je dvanajst-in-polletnik Filip, ki je nekoliko štorast, muhast in pogosto zaide v nerodne situacije.
Filip prosti čas preživlja z najboljšim prijateljem Erazmom in skrivaj občuduje sošolko Lejlo, ki hodi prav z njegovim najboljšim prijateljem. Poletje se zanj nepričakovano zaplete, ko si poškoduje nos. Starša se odločita, da bosta več časa preživela s svojim edincem, zato načrtujeta organiziran pohodniški izlet v italijansko pokrajino Umbrijo. Filip, ki je bil do zdaj prepričan, da ima nevsiljive starše, se nenadoma znajde v situaciji, ko ga obkrožata na vsakem koraku. Za najstnika, ki ceni svojo svobodo, to ni prav nič prijetno.
Na potovanje se odpravijo z minibusom, v katerem večino potnikov predstavljajo starejši udeleženci. Edina mlajša oseba je trinajstletna Zala, ki potuje z mamo. Medtem ko odrasli uživajo v planinskih pohodih, spoznavanju zgodovine in kulinarike, Filip za vse skupaj ne kaže posebnega navdušenja. Potovanje pa nepričakovano postane bolj zanimivo, ko nekomu ukradejo denarnico. Skupaj z Zalo se odločita poiskati tatu in začneta opazovati dogajanje okoli sebe. Izginjati začnejo tudi drugi predmeti. Nekateri se čudežno najdejo, drugi pa so resnično ukradeni, zato se prijatelja odločita, da bosta sestavila načrt in razkrila krivca. So bili res krivi žeparji ali pa je vpletena celo italijanska mafija?
Zgodba spretno prepleta humor, napete trenutke in drobne zadrege, ki spremljajo odraščanje. Avtorica prikaže prve simpatije, prijateljske vezi in odnos med starši in najstniki. Samo mulca je živahno in zabavno branje, polno zapletov in prigod, ki bo bralce popeljalo od domačega igrišča do slikovitih pokrajin Italije. Odlično se bere v poletnih dneh, a bo enako zabavno tudi med letom, kadar potrebujemo nekaj lahkotnega, iskrivega in duhovitega.
Prispevala: Ana Dolinšek, Mariborska knjižnica
Pisateljica Elaf Ali se je rodila leta 1987 v Bagdadu v Iraku v precej izobraženi, sodobni družini. Oče je zdravnik, mama učiteljica. Pri njenih štirih letih so z družino prispeli na Švedsko. Tam pa je prišlo do trenj med pričakovanji ene in druge kulture. In iz teh izkušenj je nastala avtobiografska knjiga “Kdo govori o ljubezni?”
Družina se po parih letih že kar dobro znajde v novi deželi. Ko pa mlada Elaf, kot najstarejša hčerka v družini, dobi menstruacijo in s tem simbolno vstopi v odraslo življenje, se situacija precej spremeni. Medtem, ko starejša brata normalno živita svoje življenje tudi v tem obdobju, se pri Elaf vse spremeni. Ne sme od doma, razen v šolo in po nujnih opravkih; s fanti se ne sme niti pozdraviti, narobe je že, če v avtobusu kdo prisede na sosednji sedež. O plavanju, ki ga je imela tako zelo rada, lahko le še sanja … Tudi ženske prijateljice niso vse zaželene in odobrene s strani družine. Vse to v imenu časti. Da ne bi družine postavile na kocko svoje časti, se morajo vsi držati strogih pravil. Te so najbolj omejujoče ravno za mlada dekleta. Na noben način ne smejo vzbujati pozornosti, ne smejo se ličiti ali izzivalno oblačiti. Prepovedano je javno izkazovanje čustev, se zaljubiti, imeti fanta. Velik problem predstavljajo celo govorice, ki blatijo družino – četudi so izmišljene. Če dekle prekrši katerokoli od množice pravil, se to strogo kaznuje, včasih celo s smrtjo. In ta razkol med tisočletji starimi vrednotami in tolerantnost švedske družbe pripelje do mnogo neljubih dogodkov v življenju migracijske družine.
V knjigi so dodane razlage, ki nam osvetlijo miselnost, s katero sta (od)rasla Elafina starša. Poseben dodatek so še intervjuji, ki jih je naredila z očetom. Vse to nam pomaga pri razumevanju težav, na katere je naletela družina.
Elaf Ali je novinarka, piše za različne časopise in vodi televizijske oddaje. Javno govori o zatiranju v imenu časti, redno pa obiskuje tudi šole, kjer predava o tej problematiki.
Prispevala: Stanka Ledinek, Knjižnica Velenje
Tudi v drugem delu zbirke Lockwood & Co. spremljamo vzporedni svet, v katerem se pojavi epidemija duhov. Nemirni duhovi umrlih se pojavljajo ponoči, njihov dotik je smrtonosen, vidijo ali slišijo pa jih lahko le otroci. Takšni so tudi Anthony Lockwood, Lucy Carlyle in George Cubbins, agenti najmanjše londonske agencije za boj z duhovi, edine, ki deluje brez odraslih nadzornikov. Pripovedovalka, Lucy, ugotovi, da ima posebne sposobnosti in se lahko pogovarja s tako imenovanimi duhovi tipa 3, kakršen je duh iz lobanje. Ta je poln pikrih pripomb in informacij, ki lahko približajo rešitvi, lahko pa smrti. Ob tem nehote razmišljamo o tem, da se otroci s komuniciranjem z duhovi učijo medosebnih odnosov. Prepoznati se naučijo, kdaj jim ljudje oziroma duhovi okrog nas želijo dobro in kdaj slabo. Komu zaupati, ko gre za življenje in smrt? Dogodki, ki lahko vodijo v smrt pokažejo, komu smejo ali ne smejo zaupati. Ob tem se vprašamo. Ali odrasli sploh še zmoremo začutiti, kdo nam hoče dobro in kdo slabo? Ali o tem sploh razmišljamo? Si za to znamo vzeti dovolj časa? Ne smemo vam pa prišepniti, kako se je končal napet boj z duhovi in ali so jih Anthony, Lucy in George uspeli premagati. Prišepnemo lahko le to, da je v središču dogajanja kostno ogledalo. Ali bi se bali pogledati vanj? Ali bi se mogoče bali soočiti s strahovi, duhovi v vas in z vašo preteklostjo?
Prispevala: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Nizozemska pisateljica Annet Huizing je spisala čudovit mladinsko zgodovinski roman. To je zgodba treh generacij, ki se odvija na Nizozemskem ob belgijski meji. Zgodba o Oleju, Pietu in rdečem Pietu.
Glavni junak je trinajstletni Ole Akkerman, ki živi z mamo Leno in očetom Pietom. Ves čas je mislil, da je to vsa družina, ki jo ima in pozna, seveda poleg strica Arieja, ki ima motnjo v duševnem razvoju in je na ravni sedemletnika. Vse pa se spremeni, ko Ole izve, da je njegov dedek umrl. In to dedek, za katerega ni še nikoli slišal.
Skozi Olejevo prvoosebno pripoved odkrijemo težko zgodbo Pietra in njegovega brata Arieja. Vsa ta zgodovina pa bo sedaj vplivala na potek Olejeve zgodbe. Kljub težki tematiki in grozljivi zgodbi njegovih prednikov, je knjiga zelo zabavna, na trenutke prav smešna.
Po dedkovi smrti namreč podedujejo hišo v Brabantu na Nizozemskem, tik ob belgijski meji. Ker hiše ne uspejo prodati, se Ole in njegov oče preselita vanjo, medtem ko Olejeva mama odpotuje v Tibet. Poletna dogodivščina se potegne v jesen in Ole prične obiskovati novo šolo. Spozna Anastazijo, sošolko, ki kmalu postane njegova edina in najboljša prijateljica. Med igranjem badmintona v hiši pa odkrijeta skrivališče za vranje kremplje. S to najdbo se prične Olejevo odkrivanje švercanja masla, prvič sliši za švercarijo, punklje in vse kar je povezano s tihotapstvom. Spoznamo tudi druge osebe, ki popestrijo ali pa zapletejo dogajanje in tok zgodbe. Vsekakor odličen roman, ki je prejel tudi prestižno nagrado Thea Beckman za najboljši zgodovinski roman za mladino.
Prispevala: Ana Dolinšek, Mariborska knjižnica
Po romanu Preživetje gre za drugo mladinsko Karlovškovo delo na temo preživetje v naravi. Zdravnica Jasna in njena znanka, mladostnica Tina, ki hodi z njenim sinom Rokom, se vračata iz Nemčije in doživita letalsko nesrečo v Robanovem kotu. Preživita s poškodbami, toda bitka za njuno preživetje se šele začenja. Reševalno akcijo sproži Jasnin mož Vasja, njegov sin Rok in tast Tone, oba alpinista, se peš odpravita proti kraju nesreče, kjer helikopter zaradi slabih vremenskih razmer ne more pristati. Reševalci in ponesrečenki se znajdejo v vrtincu čustev, ki jih sproži boj za ohranitev življenja. Odnosi med njimi se tudi zaostrijo, saj niso vsi enakega mnenja, kako do ponesrečenk. Rok se praktično na lastno pest odloči spustiti se z nezavestnim dekletom čez steno. Mu bo uspelo?
Roman krasi spretno napisana fabula, ki ji ne manjka zapletov in napetih prizorov. Bralca drži ves čas v napetosti, ki jo še stopnjujejo zahtevne in tudi usodne odločitve glavnih junakov. Liki so psihološko zelo dobro izrisani, predvsem to velja za Roka, ki se mora soočiti s svojo ranljivostjo in neuspehom, da bi potem lahko sledil sebi tudi takrat, ko se njegovi bližnji ne strinjajo z njegovimi, iz intuicije porojenimi odločitvami. Knjiga, ki lahko spodbudi medgeneracijski dialog med mladimi, starši in starimi starši, bo zanimiva tudi za ljubitelje gora in alpinizma. Še posebej je aktualna spričo vprašanj in dilem glede helikopterskega reševanja, obenem pa je prava šola osnov prve pomoči.
Prispeval: Roman Rozina, Mestna knjižnica Grosuplje
Annie Londonderry ali Annie Cohen Kopchovsky je prva ženska, ki je prekolesarila svet. Gre za resnično zgodbo iz časa, ko so se ženske borile za enakovrednost med spoloma, ko so morale dokazovati, da so lahko močne, vztrajne in sposobne reševanja različnih težav.
Anni je bila poročeno, mlado dekle, s tremi otroki in leta 1894, ko se je odločila, da bo prekolesarila svet v 15 mesecih, kolesa še ni znala voziti. Od nekdaj je rada potovala. S starši se je v Združene države Amerike, iz Latvije, preselila, ko je bila stara 9 let. Od nekdaj je tudi rada brala in se navduševala nad knjigo V osemdesetih dneh okoli sveta. Ko je tako dobila ponudbo, da s potovanjem celo zasluži in se dokaže javnosti, je že načrtovala prvo etapo. Za preživetje na poti je postala promotorka mineralne vode Londonderry, prodajalka slik in našla si je še veliko drugih del, da se je lahko preživela. Oviro ji je na začetku predstavljala njena oprava, obleka, branje zemljevidov, naletela pa je še na druge težave in vsako tudi premagala. Dogodivščin na poti ji nikoli ni zmanjkalo. Annie je potovanje uspešno zaključila, še pred rokom. Slikovito je opisovala dogodivščine s potovanja ter s tem dokazala svojo moč in vztrajnost.
V knjigi sta združila moči avtorica Roberta Balestrucci Fancellu, ki se veliko ukvarja s tematiko zgodovinskih osebnosti in ilustrator s psevdonimom Luogo Comune, ki je znan po rušenju stereotipov. Skupaj sta ustvarila tudi na pogled privlačen, poučen mladinski roman, ki se hitro prebere in vtisne v spomin zaradi ilustracij. Besedilo in ilustracije se povsem dopolnjujejo kot pri stripu.
Izvirni naslov: Annie. Il vento in tasca
Prispevala: Brigita Lavrič, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Dan ima motnjo avtističnega spektra. Več kot zanimivo je, ko beremo, na kakšen način doživlja stvari in kaj se dogaja v njegovi glavi. Verjetno drugim, brez motnje avtističnega spektra, manjka ravno to. Samo če vemo, kaj se dogaja v glavi drugega, se mu lahko približamo in naše reakcije so take, da ga pomirimo in ne da ga razburimo. Vse, kar potrebujemo, da se razumemo, je torej samo vpogled v svetove drugih ljudi. Včasih pa potrebujemo tudi vpogled v svoj svet. Kljub temu, da ima Dan na določenih področjih težave, so ob njem tudi ljudje, ki so pogledali tudi v njegov svet in ga zato razumejo. Ne glede na to, ali imamo avtizem ali ne, bi bilo lepo, če bi se ljudje poglobili v naš svet in skušali razumeti cunamije v naših glavah. Včasih popolnoma nepotrebne in v trenutku rešljive. Ne samo, da je imel Dan ob sebi ljudi, ki so ga razumeli. Tudi sam se je skušal razumeti in ukrotiti cunamije v svoji glavi. Da je bilo lažje je zgradil Vadbeni in Čudežni svet. Enega za vadbo in enega za iskanje odgovorov na vprašanja o življenju. Če vadimo in skušamo razumeti samega sebe, pa cunamiji v naši glavi postanejo znosnejši. Pa to ne velja le za osebe avtističnega spektra. Dan je točno vedel, kdo je na njegovi strani, kdo ga razume in kdo ga ne. Tako, kot tudi mi vsi. Izjemno zanimivo napisana knjiga, predvsem zato, ker en dogodek opiše več ljudi. Tako vidimo, kako različni so naši svetovi in kako različno dojemamo situacije. Pomembno je samo to, da čim večkrat skušamo stopiti v svet koga drugega in ga razumeti in ne samo obsojati. Potem bi bil svet veliko lepši. Kdo sploh je drugačen? Ali ni stvar samo v tem, da se skušamo spoznati in razumeti? Z avtizmom ali brez. Za to pa si moramo vzeti čas.
Prispevala: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Mladinski roman Le mimo se bova zapeljali je napisala švedska pisatljiae Ellen Strömberg. Z zgodbo dveh prijateljic (Manda in Malin), ki jo pripoveduje Manda, nam pokaže, kako pomembno je, da imamo v življenju ob sebi prave ljudi. Še posebej to velja za obdobje odraščanja, ko preizkušamo meje in ne pomislimo, da če jih bomo prekoračili, lahko zapademo v velike težave. Takrat potrebujemo nekoga, za katerega vemo, da mu za nas ni vseeno in da nam bo pomagal, če bomo zašli v težave. Hkrati pa je prav, da nam pusti, da kdaj pa kdaj naredimo kakšno napako in se na svojih napakah učimo. Spoznati moramo, da ni vse zlato, kar se sveti. Najbolj pomembno v obdobju najstništva pa je, da imamo okoli sebe vrstnike, pri katerih čutimo podporo. Hkrati pa nam pogovori z vrstniki odprejo oči, da se slabe in težke stvari ne dogajajo samo nam, ampak tudi drugim. Da smo ljudje taki in drugačni, ampak vsak s svojo zgodbo v ozadju. Lepo in težko hkrati. Ni vse slabo in ni vse lepo. Odrasli pa, če preberejo ta roman lahko spoznajo, da se od mladostnikov lahko marsikaj naučimo. Lahko jim zaupamo, ker sami, sploh če imajo doma razumevajoče sorojence in starše, vedo, kaj je prav in kaj narobe. Kaj jim je všeč in kaj jim ni in kdaj je čas, da se iz situacij odmaknejo. Roman je bil upravičeno nominiran za več nagrad, leta 2022 pa je prejel nagrado za najboljšo švedsko otroško in mladinsko knjigo. Se bomo skozi življenje le zapeljali mimo ali se bomo kje tudi ustavili za malo dalj časa?
Prispevala: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Gospodični Ceciliji se je življenje spremenilo, ko so jo odpustili iz centra za socialno delo. Ko je odhajala, je iz pisarne vzela le svoj oranžni zvezek, na katerem je pisalo posebni primeri, in veliko monstero. Pri prenašanju rastline ji je pomagal mladi ulični glasbenik Vanja, ki je z očetom na ulicah služil denar. Kljub temu, da je Cecilija samotarka, ji družba Vanje dobro dene. Po začasni odsotnosti Vanjevega očeta Cecilijin novi prijatelj ostane z njo v njeni veliki hiši. Skupaj postopoma oživljata zapuščene prostore v hiši, raziskujeta ter spoznavata zelo raznolike ljudi. Cecilija se skozi zgodbo odpira ljudem in se do konca povsem spremeni. Zanimiv konec zgodbo lepo zaključi ter vabi k razmisleku in pogovorom. Estetsko doživetje ob branju vzbudijo ilustracije Eve Mlinar, ki knjigo s poudarki zelene barve naredijo zares lepo. Knjiga je primerna za otroke in odrasle. Bralcu odpira vpogled v raznorazne življenjske probleme. Zgodba močno pritegne k branju ter je kljub mnogim težavam junakov prijetna in usmerjena v pozitivno razmišljanje.
Prispevala: Daša Šivec, Cankarjeva knjižnica Vrhnika
