Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Bralni klub DIVJA LOKA

Vabimo vas, da se nam pridružite na aprilskem bralnem klubu Divja Loka, ki ga pripravljamo v sodelovanju s Kulturnim društvom Grable.

Brali in pogovarjali se bomo o kratkih zgodbah ZAKON ŽELJE Andreja Blatnika.

 

Srečanja vodi Anja Eržen.

Srečanje poteka v spletnem orodju za srečana Zoom.

Na srečanje 10 minut pred začetkom in še v času srečanja lahko VSTOPITE TUKAJ.

 

Več o avtorju in knjigi:

Blatnik na slovenskih tleh velja za mojstra kratke zgodbe, kot literarni kameleon pa posega tudi po pisanju romanov in teoretičnih priročnikov o pisanju in še čem. Je pomemben glas slovenske sodobne književnosti, ki bi s poznavanjem različnih literarnih inštrumentov najbrž lahko sam sestavil cel orkester.

S spletne strani LUD Literatura:

  • Andrej Blatnik je izdal dvanajst knjig v Sloveniji in devetindvajset v tujini, med njimi tri v nemščini in angleščini ter po dve v španščini, češčini in turščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na Cosmopolisu v Barceloni in PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 2001 za knjigo Zakon želje. Uči založništvo na Filozofski fakulteti in pisanje kratke zgodbe na delavnicah revije Literatura. Rad bere, gleda filme, posluša glasbo in potuje, vselej čim ceneje. Več o njem na www.andrejblatnik.com.

Kar se knjige Zakon želje tiče, gre za niz šestnajstih zgodb, ki si sledijo v zaporedju različnih in zelo domačnih motivov in vzorcev iz sodobne urbane družbe. Rdeča nit vseh zgodb sta moški in ženska ter njun odnos. Element, ki je substanca vseh zgodb, je nezmožnost prave bližine. O problemu smo se v obdobju korone veliko pogovarjali, a tema očitno ni nova in povezana zgolj s trenutnimi pandemičnimi okoliščinami, ampak univerzalna in vedno privlačna za obravnavo.

Še nekaj besed, ki jih je na portalu DOBREKNJIGE.SI o Zakonu želje napisala Ksenija Medved:

  • Zakon želje je zbirka šestnajstih kratkih zgodb iz Blatnikovega “zrelejšega obdobja”, ki jih napiše pod vplivom vzornika, ameriškega klasika kratkih zgodb, Carverja, za njih prejme Nagrado Prešernovega sklada in se to poletje znajde na listi “Unesco Cities of Literature Recomended Reading”, v družbi Lorce ali Goncharova. Gre za asketsko, brezkompromisno pisanje o medčloveških odnosih, z dotikom ironije in humorja. Junaki v zgodbah niso preveč angažirani, prepuščeni so usodi, nimajo besed drug za drugega, veliko je prostega teka, iz apatije jih zbudi zgolj kak dogodek, kot denimo v zadnji zgodbi skorajšnja utopitev otroka. Ali pa te afriško pleme daruje bogovom za dobro skupnosti;). V ozadju je želja po ljubezni, skupnosti, dotikih, bližini. To so zgodbe o poklicni poslušalki zgodb (saj te večinoma ne poslušajo več niti najbližji), o zbiranju poguma na drugi strani telefonske zveze, ljubezenskih prevarah, povojni drugačnosti, družinskem nasilju in družinskih travmah ter žensko-moških odnosih … Gre za kratke zgodbe, ki pa so izredno zgoščene in učinkovite, puščajo občutek dotika, “zadetosti”, ne pustijo te hladnega. Pisatelj veliko pove z malo besedami. Zelo za.