Vabljeni na Bralnico na vrtu Sokolskega doma v Škofji Loki, kjer bo pisatelj Borut Golob bodočim maturantom in ljubiteljem literature na izviren in pronicljiv način predstavil literarna dela maturitetnega izpita iz slovenščine 2021. Tema tokratnega dogodka in maturitetnega eseja bo Razmerja med generacijami, maturantje pa bodo brali romana Figa Gorana Vojnoviča in Konje krast norveškega pisatelja Pera Pettersona.
Poleg dijakov so dobrodošli vsi, ki jih zanima kakovostna literatura.
Borut Golob je študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Že od svojega petnajstega leta se preživlja kot prekarni delavec in tudi pisanje literature doživlja kot “garanje”. Z romanom Smreka bukev lipa križ (2009) se je leta 2010 uvrstil med deseterico finalistov za nagrado Kresnik. Kritiki so izpostavili kot najbolj pohvale vreden slogovni “odskok od tradicije” in humorno ciničen pogled na “represivno kolektivistično mentaliteto”. V romanu Raclette (2012), tudi finalistu za Kresnika 2013, je obravnaval nasprotni odklon od represivnega kolektivizma in sicer ideologijo (neomejenega) individualizma tako v zasebnem kot javnem življenju, ki nagrajuje pohlep in sebičnost – tudi pod krinko dobrodelnosti – tako pri moških kot tudi pri ženskah. O odzivih, ki jih je prejel, je za Delo povedal, da so bili točno taki, kot je pričakoval: “Petdeset, petdeset. To pomeni, da je nekaj ljudi znorelo, ker je tekst tako radikalen. Ideologija je tako močna, da gre ljudem, ki so jo ponotranjili, roman strahotno na živce. Ker je to knjiga o ideologiji in knjiga, ki razkrinkava ideologijo.”
Figa je roman prepletajočih se zgodb o Aleksandru in Jani, Vesni in Safetu, pa Jadranu in Anji. In drugih. A predvsem o Jadranu, ki iz mozaika zgodb, sestavlja veliko zgodbo povezav med njimi, da bi razumel svojo. Ker ne razume, zakaj je Anja odšla iz njunega skupnega življenja, si poskuša razložiti, zakaj je, domnevno s pomočjo sumljive stekleničke zdravil, odšel njegov dedek Aleksandar. Poskuša razumeti odhajanje babice Jane, razkroj njenih spominov, njeno pozabo, njeno življenje v svetu demence. Jadran se trudi razumeti odhod očeta Safeta, njegovo izginotje iz Ljubljane v prvem letu balkanske vojne. In svojo mamo Vesno, njeno nerazložljivo jezo na dedka, njeno zamolčano razočaranje nad očetom. Iz drobcev spominov in védenja, Jadran sestavi veliko zgodbo preteklosti, da bi razumel svojo sedanjost. Ko pa je zgodba sestavljena, vzroki pojasnjeni, povodi osmišljeni in motivi razkriti, spozna, da nas preteklost ne odvezuje odgovornosti za prihodnost.
Redko se zgodi, da kak skandinavski roman osvoji toliko različnih mednarodnih nagrad kot Konje krast (do sedaj je bil preveden tudi v več kot štirideset jezikov) ter ima tak neznanski uspeh tudi v lastni domovini, na Norveškem, kjer je bilo do sedaj prodanih več kot 200 tisoč izvodov. Per Petterson (1952) nam v spretno spleteni zgodbi predstavi nekaj različnih življenjskih obdobij glavnega junaka, ki se je na jesen življenja iz mesta, kjer je prodal preostanek svojega podjetja, umaknil na norveško podeželje, v tipično minimalistično opremljeno kočo. Seveda kraj umika ni naključen, saj so se v njegovi bližini, kakega pol stoletja nazaj, v vročem poletju dogajale stvari, ki so usodno zaznamovale njegovo življenje. Spretno mešanje preteklosti in sedanjosti, mojstrsko režiranje preskokov, ki jih lahko ne samo vidimo, ampak skoraj zaduhamo, nam sentimentalno, a hkrati nostalgično in dramatično zgodbo o odraščanju postavlja v sodoben kontekst, nevidne lovke preteklosti pa virtuozno potegne do sedanjosti. Norveški generacijski roman z globalnim apelom.
Tolpo vabljeni. Vstop je prost!