Pozno jeseni, ko sonce samo še sramežljivo posije skozi oblake in se narava že v polni meri odeva v svoja jesenska oblačila zemeljskih barv, se zemlja pripravlja za vdih. Veter čedalje pogosteje prinaša temne deževne dneve. Meglene tančice prevzemajo vlogo zavese med posameznikom in okoljem, med zunanjostjo in notranjostjo, med materialnim in duhovnim svetom.
V tem času obhajamo tudi praznik sv. Martina.
Martinovo poimenujemo tudi praznik upanja, zaradi znane legende o sv. Martinu, ki pripoveduje, da je pri mestnih vratih Amiensa srečal berača, ki je napol oblečen zmrzoval. Izvlekel je svoj meč, prerezal svoj topel plašč in ga dal polovico revežu. Martinovega pol plašča prinaša upanje in udobje beraču in njegovo sočutno dejanje nas lahko ogreje in ščiti pred zimskim obupom.
Tradicionalen način otroškega praznovanja Martinovega v Evropi je hoja z lučkami in petje.
Sv. Martin je ubogemu možu iz Amiensa dal za zaščito svoj plašč.
Sv. Martin je ubogemu možu iz Amiensa dal za zaščito svoj plašč.
Dandanes pa naredimo lučke iz papirja in lahko začutimo, da damo zaščito majhnemu ogenjčku, ki je začel svetiti. Ta ogenjček lahko nesemo varno skozi temen gozd in lučka je lahko še tako majhna in krhka, a prinese olajšanje v temi.
Na torkovo noč pred martinovim, 5. 11. 2024 praznovali praznik luči tudi v Škofji Loki.
Obeta se nam glasbena pravljica Deklica s svetilko in po njej delavnica, na kateri si bomo izdelali vsak svojo lučko.
