Kaj je družinsko branje?
Družinsko branje je branje otrokom v družinskem okolju. Lahko jim berejo starši, starejše sestre in bratje, stari starši ali drugi odrasli, ki živijo v družini. Za družinsko branje je značilno, da sodelujeta dva rodova (generaciji). Na ta način v družini zrastejo mladi bralci.
V knjižnici se lahko vključite v projekt družinskega branja. Prejeli boste knjižico s seznamom knjig in tematskimi vprašanji. Pridne bralce čaka tudi nagrada!
Zapisovanje pripovedi in pisanje knjig je veliko ljudskega izročila obvarovalo pred pozabo. Z razvojem založništva so knjige postajale dostopne širšemu krogu bralcev. Nekateri si knjige lahko kupijo, a zahvaljujoč razvejani mreži knjižnic so se knjige za izposojo približale bralcem, tako v mestih kot na podeželju. Napredek tehnologije (računalniki, pametni telefoni itn.) omogoča zelo hiter in učinkovit dostop do informacij in knjiga z njim večkrat ne more tekmovati.
V čem je vrednost branja otroku?
S poslušanjem se otrok uči knjižnega jezika in bogati besedni zaklad. Vsaka družina ima svoj način pogovarjanja, a ne premore takšnega besednjaka in načinov izražanja, kot se pojavljajo v knjigah. Bogat besedni zaklad bo otroku olajšal vstop v šolo in sledenje pouku.
Če ima predšolski otrok priložnost brskati po knjigah, bo že pred vstopom v šolo spoznal veliko črk in njihove različne oblike (majhne in velike, pisane in tiskane črke). Prav tako si bo pridobil vedenje o pismenosti, na primer, da lahko zapišemo vse, kar govorimo, da za vsak glas obstaja znak, to je črka, da pri nas pišemo od leve proti desni in od zgoraj navzdol ipd. Mimogrede bo pridobil še veliko drugega znanja, ki ga bo bolje pripravilo za učenje branja in pisanja.
Knjige vsebujejo nešteto različnih vsebin, dogodkov, opise krajev, ves svet je v njih. Otroku tega s pripovedovanjem ne moremo prenesti, ker nimamo tolikšnega znanja. Več znanja nam olajša razumevanje sveta in nam pomaga, da se v njem laže znajdemo.
Vsebine v otroških knjigah vzbujajo pri otrocih različna čustva: strah, veselje, žalost, jezo. Otrok se vživlja v knjižne junake in odziva na čustveno dogajanje. Iz načina, kako se bo odzval, bomo lahko spoznavali njegovo čustvovanje. Branje zgodb je priložnost za pogovor o lastnih čustvih, občutkih, učenje izražanja in obvladovanja čustev. Boljše medsebojno poznavanje izboljšuje odnose med družinskimi člani.
Nekatere knjige obravnavajo občutljive pa tudi boleče vsebine, kot so odraščanje, izguba, smrt, razveza, posvojitev, o katerih se z otrokom težko pogovarjamo. Ob knjigi in kakšni tuji zgodbi se je včasih laže pogovoriti tudi o svojih težavah. Nekatere knjige znajo problem predstaviti in približati otroku bolje od odraslih.
Branje otroku koristi tudi drugim družinskim članom. Med branjem obnavljajo in bogatijo svoje znanje, o prebranih vsebinah se lahko pogovarjajo vsi v družini. Otroci radi posnemajo svoje starše. Če vidijo brati svoje starše, bodo tudi sami posegli za knjigo.
Med branjem smo si telesno blizu. Otrok čuti, da mu posvečamo pozornost in da je za nas pomemben. Čim mlajši je otrok, bolj mu je pomembna bližina odrasle osebe. To mu ustvarja občutek varnosti in povezanosti.
Družine se različno posvečajo branju
Družine se med seboj razlikujejo po izkušnjah z branjem in bralnih navadah.
Starši, ki so odraščali v družinah, kjer se je veliko bralo in so bile knjige dostopne na domačih policah, so dobesedno rasli s knjigo. Njim je branje pomemben način za preživljanje prostega časa in za sprostitev. Z lahkoto se znajdejo v knjigarni in v knjižnici, ker so bili večkrat tam. Med njimi prevladujejo bolj izobraženi starši, ki so z dolgotrajnim šolanjem, pogosto tudi s poklicem, ki ga opravljajo, veščino branja ohranjali in izpopolnjevali. Starši berejo različne vsebine, to je odvisno od njihovih interesov. Nekateri berejo leposlovje, poznajo veliko knjižnih del in si znajo poiskati knjižne novosti. Nekateri berejo dnevni tisk, priročnike, ki jim pomagajo pri delu in konjičkih, ne berejo pa leposlovja.
So tudi starši, ki knjig ne berejo in prosti čas preživljajo drugače. Branje in knjige so bili navzoči v njihovem življenju samo v času šolanja. Ko so začeli svojo delovno pot, so druge dejavnosti zapolnile njihov čas. Veščine in navade, ki jih opustimo, začnemo postopoma izgubljati.
Običajno imajo najmanj izkušenj z branjem starši, ki so se šolali kratek čas (manj kot deset let). Niso odraščali s knjigo, svet so spoznavali drugače, izkustveno. Med njimi so mnogi živeli in živijo v težkih pogojih ter se vsakodnevno soočajo z revščino. Kot starši so obremenjeni z zagotavljanjem osnovnih življenjskih pogojev in največkrat nimajo časa za svoje otroke.
V posebnem položaju so družine priseljencev. To nikakor ni enotna skupina družin, saj se razlikujejo po tem, zakaj in kdaj so se priselili, v kakšno okolje so prišli, v kakšni meri obvladajo slovenščino itn. Njihovi otroci so soočeni z drugačnim kulturnim okoljem in s šolanjem v drugem jeziku. Te družine po prihodu v Slovenijo potrebujejo več let, da se znajdejo in prebrodijo različne prilagoditvene težave.
Za družine, ki nimajo izkušenj z branjem, je zelo dobrodošla spodbuda iz knjižnic. Dejavnosti v knjižnici lahko otroku približajo knjižne vsebine in branje, otroci bodo kot udeleženci v različnih dejavnostih pridobili na usvajanju slovenščine kot maternega ali drugega jezika, če so priseljenci. Knjižnica lahko v svoje dejavnosti vključi starše ali celo družino. Iz lastnih delovnih izkušenj vem, da starši radi sprejmejo pomoč, če je prilagojena njihovim potrebam.
Dr. Livija Knaflič