V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti Ivana Tavčarja, eminentnega literarnega ustvarjalca, politika, gospodarstvenika in najbolj priljubljenega ljubljanskega župana. Ministrstvo za kulturo je na pobudo Občine Gorenja vas – Poljane leto 2023 razglasilo za Tavčarjevo leto. Ime Visoškega gospoda nosi tudi naša knjižnica.
Na razstavi sodelujejo tri slikarske skupine, ki delujejo na področju Škofje Loke in Poljanske doline. Kraje, kjer se je Tavčar rodil, veliko časa živel in je tudi pokopan, so slikarji prenesli na papir in platno. Prav tako so jim bila v navdih njegova književna dela in njegova osebnost.
Razstavljajo:
DPŽ – likovna sekcija Mavrica, mentorica akademska restavratorka Jerneja Kos:
Marinka Gantar, Zvezdana Kralj, Jana Mlinar, Ivanka Oblak, Martina Tratnik
Akvarelistke:
Mira Golja, Ivanka Keber, Mirna Pavlovec
KUD Gorenja vas – Trata, mentorica akademska slikarka Maja Šubic:
Anja Gantar, Srečko Kokalj, Drago Mrdženović, Ivanka Peternelj, Silvo Pivk, Jana Rojc, Nataša Vončina
Slika se poveča s klikom nanjo:
IVAN TAVČAR
(28. 8. 1851 – 19. 2. 1923)
Njegovo pot od kajžarskega otroka do uglednega meščana je tlakovala nenehna želja po samodokazovanju in družbenem uveljavljanju.
Svojo ljubezen do domače pokrajine, ki ji je ostal zvest do konca, je izpovedal skozi razmišljanje Izidorja, pisarja iz Visoške kronike:
»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se bile gobe razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali« (Visoška kronika, 2004, str. 184).
Ivan Tavčar. Po lesorezu Iveta Šubica, 1951 (hrani KIT).
Njegov dom je bila kmečka hiša pri Kosmu v Poljanah, kjer se je rodil kot prvi izmed petih otrok materi Nežki, rojeni Perko in očetu Janezu. Trivialko je obiskoval v rodnem kraju in se že zgodaj izkazal za nadarjenega učenca. Na priporočilo učitelja so ga starši ob gmotni podpori stricev duhovnikov poslali v ljubljanske šole, da bi se izšolal za duhovnika. Kmalu se je pokazalo, da ne bo sledil stopinjam svojih stricev, saj je bil zaradi težjega prestopka izključen iz Alojzijevišča in prešolan za eno leto na gimnazijo v Novo mesto, kjer je prvič prijel za pero. Po maturi v Ljubljani je odšel študirat pravo na Dunaj. V času šolanja je vse počitnice preživel pri stricu Antonu, župniku na Raki, ki ga je imel rad kot lastnega sina in ga je vedno podpiral. Po končanem študiju je bil pripravnik v raznih odvetniških pisarnah, dokler ni kot šesti slovenski odvetnik odprl svojo pisarno v Ljubljani in jo vodil vse do smrti. Leta 1887 je poročil 17 let mlajšo bogato dedinjo meščanskega rodu Franjo Košenini, kar je močno vplivalo na njegovo nadaljnjo življenjsko in delovno pot. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi in hči.
Panoramski pogled na Poljane nad Škofjo Loko in Predmost. V središču je cerkev sv. Martina. Razglednica je bila odposlana leta 1930 (hrani KIT).
Tavčarjeva rojstna hiša. Po lesorezu Iveta Šubica, 1963 (hrani KIT).
Zanimala ga je tudi politika, zato je že kmalu po prihodu v Ljubljano postal odbornik mestnega sveta, kasneje podžupan in župan mesta. Župansko funkcijo je opravljal 10 let in je bil zelo priljubljen, saj se je dobro izkazal pri preskrbi meščanov med 1. svetovno vojno. Več let je bil tudi deželni in državni poslanec. V Narodni vladi SHS je bil poverjenik za prehrano. Kot privrženec liberalnih meščanskih idej je sourejal Slovenski narod, sodeloval pri ustanavljanju Ljubljanskega zvona, ki je bil osrednja slovenska liberalna literarna revija. Kasneje je bil tudi lastnik revije Slovan.
Kot politik in mecen je predsedoval številnim društvom oziroma v njih dejavno sodeloval (Dramatično društvo, Pisateljsko podporno društvo, Pravnik, Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev, Klub slovenskih biciklistov). Postal je častni meščan Ljubljane, Celja, Kamnika, Kranja, Krškega in Šoštanja.
Zadnja leta življenja je zaradi raka na črevesu opustil javno delovanje in veliko časa preživel na posestvu Visoko, ki ga je kupil s pomočjo ženine tete. Tu so nastala njegova najboljša dela. Umrl je v svoji hiši na Bregu v Ljubljani, pokopan pa je v družinski grobnici na Visokem.
Objavljati je začel že kot študent. V mladostnem obdobju je pisal novele in povesti po zgledu nemškega zabavnega pripovedništva. Potem se je preusmeril k pisanju novel in povesti iz kmečkega okolja in zgodovinskim romanom. Snov iz kmečkega sveta je umestil v svet domače Poljanske doline in okoliških hribov. Njegovo najboljše delo je zgodovinski roman Visoška kronika, ki naj bi izšla v treh delih, a ga je prehitela smrt. Med najbolj znana dela uvrščamo sledeče romane in povesti: Cvetje v jeseni, Med gorami, V Zali, Vita vitae meae, Izza kongresa, Janez Sonce, Grajski pisar, Otok in struga, Mrtva srca, 4000.
Dr. Ivan Tavčar. Dopisnica, izšla v Ljubljani, založil Ilustrirani mesečnik »Vesna«, leto izida ni znano (hrani KIT).
SODOBNIKI O TAVČARJU
Pisatelj Ivan Cankar (1876-1918) se je takole polemično izrekel o Tavčarju:
»Glede dr. Tavčarja bi rekel samo besedo: – svoje sanje sem doživel; ljudi, ki jih opisujem, sem ljubil in sovražil in študiral; kar je v mojih noveletah izmišljenega, je samo okvir; in kdor ne vidi polprikrite satire v mojih spisih, je ali slep ali pa neumen. Toda to je vse postransko. Glavno je, da se opisuje verjetno, četudi se opisuje navidezne neverjetnosti … Tavčar izdaja svoje povesti ravno v tem času, – torej je še zdaj zadovoljen z njimi. In kaj je verjetnega v njih? Dejanje? Osebe? – Ali je vsaj slog naraven? Kedaj je videl Tavčar tiste s črnilom napudrane kontese? Kje govore ljudje v takih bobnečih tiradah? – Jaz oporekam, da bi pisal neverjetnosti. Toda recimo, da jih pišem. Razloček med mojimi in Tavčarjevimi neverjetnostmi pa je velik: – on ni doživel ničesar, o čemer je pisal, jaz sem doživel vse, o čemer govorim. Njemu se vidi prvi hip, da si izmišlja stvari, ki jih je videl kvečjemu v zrcalu tujih romanov, – jaz govorim z gorkim prepričanjem o stvareh, ki so mi na srcu … « (Naglič, 2018).
Dr. Ivan Tavčar. Fotograf Rudolf Jakel, Maribor, založil Ažbe, leto izida ni znano (hrani KIT).
Dr. Ivan Tavčar. Fotograf Lojze Povhe, izšla ob pisateljevi smrti 1923 (hrani KIT).
Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj (1875-1937) je kot prvi urednik Tavčarjevih zbranih spisov zapisal:
»Kakor o malokaterem našem leposlovcu se mora o Tavčarju reči, da ima svoj individualni slog, ki ga suvereno obvladuje kot voljno in poslušno izrazilo. […] V ciklu povesti, zbranih pod naslovom V Zali, je dr. Tavčar strnil v eno pestro celoto vse tipične značilnosti in lastnosti svojega umetniškega talenta, predvsem svojo intimno ljubezen do deviške prirode, do veličastno-tihega gozda, do lova, ki ga je avtor kot idealen lovec ljubil bolj zaradi bivanja v lepi prirodi, nego zaradi pobijanja one živali, ki kakor človek takisto radostno diha v rahlem zraku« (Grdina, 2015, str. 96, 98).
Andrej Kalan (1858-1933), duhovnik in politik, se je v nekrologu Tavčarju v časniku Slovenec pisatelja takole spominjal:
»Srečala sva se šele v politiki, v deželnem zboru kranjskem kot politična nasprotnika. Mnogokatero bojno kopje sva vihtela drug proti drugemu bodisi v listih, bodisi v deželni zbornici, a strupenih plinov nisva poznala. V polemiki ž njim me je vedno spremljala osebna simpatija do njega, in čutil sem, da se je isto godilo tudi v njegovi duši. Večkrat sva se po kakem ojstrem medsebojnem nastopu v zbornici na starem strelišču sešla v bifeju, pila čašo vina in prijateljski nadaljevala in kritikovala v debato« (Kalan, 1923, str. 2).
Duhovnik Janez Kalan (1868-1945) ga je v svojih spominih Moja oporoka opisal takole:
»Na oko je bil Tavčar bolj prikupljiv. Ta je imel na sebi neko gorenjsko odkritost in duhovito robatost, ki ga je delala naravno nekam prikupljivega. […] Tavčar se je prikupljal avstrijski vladi in rad upognil hrbet« (Grdina, 2015, str. 135).
Politik in ljubljanski župan Ivan Hribar (1851-1941) je s Tavčarjem skupaj odraščal. Sprva sta bila dobra prijatelja, kasneje so se odnosi med njima ohladili.
»Dr. Tavčarja imel sem rad, ko samega sebe. Zelo privlačno je name uplivala njegova prirodnost in poljanska dovtipnost in rad sem se zabaval ob njegovih šegavih zabavljicah, s katerimi je v veselih družbah obkladal prijatelje in znance. Zato sva bila mnogo skupaj. Še ko mu je oskrbovala gospodinjstvo sestra Marijana, bil sem večkrat pri njem. Kasneje pa sem bil često njegov in ljubeznive njegove soproge gost. Tudi on je zahajal rad in pogostoma k meni. Ob takih osebnih obiskih sva deloma v veselih, z dovtipi prepletenih, deloma v resnih pogovorih razpravljala o vseh vprašanjih in prikaznih našega javnega življenja. Razprave so bile včasih jako žive. Oba sva bila namreč iz trdega lesa, ki se da prej zlomiti ko upogniti. Zato sva navadno do skrajnosti branila vsak ‘svoj prav’. Ali navsezadnje so prijateljska čutila premostila nasprotja, tako da sva vendarle mogla vleči za isto politično vrv. V glavnem vprašanju sva si bila namreč edina. Oba sva boj za pravice slovenskega naroda smatrala za prvo in najvažnejšo dolžnost« (Hribar, 2022, str. 413).
Pravnik, politik in publicist Vladimir Ravnikar (1871-1954) je o pisatelju zapisal naslednjo sodbo:
»Bil je v naši politični in kulturni zgodovini markantna osebnost. Višje nego politik stoji »Emil Leon«. Za tiste čase je bil kot pripovednik in romancier nedosežen in je postavil v senco vse svoje sodobnike. Bil je krepka individualnost in velik talent. Politik v pravem pomenu besede ni bil, tako je sodil sam dr. Triller, najožji njegov sodelavec. Toda njegova doba ga je, blestečega govornika, prominentnega advokata in pisatelja, dvignila na prvo mesto v naši domači politiki, prav ko je bil klerikalizem pričel s svojo ofenzivo. Bil je čistokrven »liberalec«, po svoje religiozen, pa odločen nasprotnik političnemu katolicizmu. Za politika je bil preveč čustven, ne hladen računar. […] Kot politik ni bil razgledan. Čeprav brezkompromisen Slovenec, preko Kranjske ni segalo njegovo politično obzorje. Slovenski svet mu je bil zaprt« (Grdina, 2015, str. 81).
Dvorec Visoko s Tavčarjevo grobnico. Založnik neznan, odposlana leta 1934 (hrani KIT).
Tavčarjev kip – delo kiparja J. Savinška, slika Tavčarjeve rojstne hiše – delo slikarja Iveta Šubica, Visoški dvorec, pogled na Poljane. Foto F. Planina, P. Pokorn, M. Kregar, izšla 1973 (hrani KIT).
VIRI IN LITERATURA:
Arhiv razglednic Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka.
Čuk, S. (2021). Ivan Tavčar (1851-1923). Ognjišče, 57(8), 36-37.
Grdina, I. (ur.) (2015). Tavčarjev zbornik. Založba ZRC, ZRC SAZU.
Hribar, I. (2022). Moji spomini, 1. del. Slovenska matica.
Kalan, A. (23. 2. 1923). Dr. Iv. Tavčarju v spomin. Slovenec, 49(43), 2.
Naglič, M. (2. 10. 2018). Cankar polemično z gorenjskimi sodobniki. Gorenjski glas. https://www.gorenjskiglas.si/article/20181102/C/181109962/1002/cankar-polemicno-z-gorenjskimi-sodobniki
Tavčar, I. (2004). Visoška kronika. DZS.
Žebovec, M. (2005). Slovenski književniki: rojeni do leta 1899. Karantanija.
Avtorici razstave:
Ana Marija Miklavčič, Saša Ambrožič