21. januarja je češka študentka bibliotekarstva Jana Pecháčková povabila otroke 4. razreda osnovne šole v Mestno knjižnico Tábor, kjer so skupaj pogledali v preteklost.
Želeli so vedeti, kako so njihovi stari starši in prastari starši pripovedovali zgodbe s katerimi so strašili in opozarjali otroke na nevarnost ali pa z njimi razložili nerazložljivo.
Živimo v digitalni dobi, kjer stare tradicije vedno bolj zamirajo. Zakaj torej ne bi vsaj za en dan popeljali mlajših generacij nazaj v preteklost ter jim omogočili, da nam pokažejo svoj pogled na nekatere češke in slovanske pravljične like?
Jana Pecháčková, študentka bibliotekarstva, s slikami pravljičnih likov.
Vsakdo pozna svojo različico ljudskih pripovedk – morda obstajajo različice, ki so namenjene odraslim ali otrokom, a še vedno poudarjajo isto bistvo.
Jana Pecháčková je s pomočjo Mestne knjižnice Tabor poskrbela za predstavitev omenjenih likov (s klikom na fotografijo se le-ta poveča).
Otroci so imeli priložnost spoznati pet likov in si izbrati enega, ki so ga kasneje naslikali, vi pa si lahko ogledate njihova umetniška dela.
Hejkal – gozdni kričač
Gozdni kričač je bitje iz češke mitologije, gozdni duh, ki varuje tišino gozda. Zaradi njegovega tulečega glasu naj bi vsak, ki je v bližini tega bitja, oglušel in izgubil zavest. Če mu človek odgovori, se mu usede na hrbet.
Gozdni kričač je češka razlaga za nerazložljive zvoke v gozdovih. Ima veliko oblik: človek, ptica, majhen deček, velikan – vsaka od njih pa ima svoj namen. Njegov najbolj znan videz je človek, prekrit z listjem, drevesnimi vejami, mahom in drugimi gozdnimi rastlinami.
Bludičky – bleščeče luči – vile
Bleščeče luči ali vile so drobne lučke, ki se pojavljajo v temi, najpogosteje v močvirjih, gozdovih in drugih nenaseljenh območjih. Obstaja več razlag, kaj bi te luči lahko predstavljale. Otroška različica pravi, da so luči duše pokojnih, ki niso našle miru. Druga različica pa pravi, da so to duše zlobnih nekrščenih otrok.
Bleščeče luči oz. vile so bile razlaga za nenavadne luči, ki so jih videvali romarji in so jim služile kot opozorilo, naj se v temi ne odpravljajo na naravna območja.
Vodník – povodni mož
Povodni mož je ena najbolj znanih mitoloških osebnosti v češki mitologiji. Gre za lik vodnega škrata zelenkastega videza. Sprva je veljal za zlobno in zahrbtno bitje, ki je povzročalo težave in utapljalo ljudi. Bitje se je postopoma preobrazilo v moža zelene barve, ki vabi dekleta v vodo, jih potegne v globino in vzame za ženo.
Zgodbe so služile kot opozorilo pred preživljanjem več časa v bližini vode in utopitvijo.
Polednice – Gospa Opoldne
Gospa Opoldne skupaj z povodnim možem predstavlja eno izmed ključnih imen v češki mitologiji, s katero se vsi češki otroci v življenju dobro spoznajo. Najbolj znana različica zgodbe izhaja iz zbirke trinajstih pesmi z naslovom Kytice, znanega pisatelja Karla Jaromíra Erbena. V poznani pesmi je Gospa Opoldne opisana kot »majhna, rjava, z divjim obrazom … na bergli, s krivimi rebri …«. Druga različica pravljice pravi, da je visoka in oblečena v črno. Poleg omenjenih dveh obstaja še veliko drugačnih opisov.
Uporabljali so jo kot opozorilo pred najbolj vročim delom dneva (opoldne). Starši so na ta način prestrašili svoje otroke, da so se ob tem času vračali domov in se tako izognili vročinskemu udaru ali izčrpanosti. Gospa Opoldne je namreč na tak način kaznovala in disciplinirala otroke (in celo odrasle), ki so delali na poljih v najbolj vročem delu dneva.
Rusalky – Vodne vile, rusalke
Čeprav so vodne vile ali nimfe bolj pogoste v vzhodnoslovanski mitologiji, jih poznajo tudi na Češkem. Njihov namen je bil podoben namenu povodnega moža; razlika je v tem, da so vile v vodo zvabljale mlade fante, ne deklet. Vodne nimfe so čudovita vodna bitja, podobna vilam, ki se pojavljajo v bližini vodnih virov. Pravijo, da v globoki vodi živijo pozimi, ko postane topleje pa se pojavijo na površju. Najbolj aktivne so poleti med polno luno. Uživajo v času, preživetem zunaj vode, se igrajo, plešejo in pojejo na obali.
