Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Slikarska razstava Magdalene Tomaževič Savnik

Moja pot od športa do slike

Moje dekliško ime je Magdalena Savnik. V šolah so me klicala Lenca, ing. Bloudek me je klical Alenka, moje tete so me klicale Magdalenca. Na matičnem uradu sem po poroki postala Magdalena Tomaževič-Savnik. Skrajšano sem Lenca Tomaževič.

Že majčkena sem zelo rada risala. Tako kot skoraj vsak  otrok. S svinčnikom ali barvico, samo da sem risala ČIČKE-ČAČKE. Ker sem bila spretna in sem zelo rada tudi plesala, me je mati vpisala v baletno pripravnico. Ko pa sem se navdušila nad kotalkarsko revijo, so  me kmalu  vpisali  v kotalkarski  Klub Olimpija, Ljubljana.

Tam sem srečala Ing. Bloudka, ki nas je naučil prvih  korakov kotalkanja in drsanja. Ing.  Bloudek je bil  dobri duh, ki je dolga leta skrbel za  vse, kar smo  potrebovali.  Vsi naši trenerji so bili resni, zavzeti in  zahtevni, zato smo hitro in lepo napredovali. Postopoma smo bili vključeni  v republiška in državna tekmovanja, nastopali smo na kotalkarskih in drsalnih revijah doma in v tujini. Kot gimnazijka sem postala celo republiška prvakinja in jugoslovanska podprvakinja v kotalkanju in drsanju. V časopisih so me tisti čas poznali tako, kot me je klical ing. Bloudek, bila sem Alenka Savnik.  Ko sem se leta 1966 poleti pripravljala na državno prvenstvo v kotalkanju, sem si na treningu tako močno poškodovala gleženj desne noge, da je bila potrebna zahtevna ortopedska operacija  in sem morala s kotalkanjem in drsanjem prenehati. Kotalkanju in drsanju sem lahko ostala zvesta le kot trenerka.

Športu smo bili resnično vdani in  vzel nam je ves prosti čas, vendar nam to ni škodovalo. Šport namreč večino pravih športnikov izoblikuje v vztrajne, delavne in pogumne ljudi, da lahko uspešno sledijo svojim ciljem. Še danes, ko smo že močno starejši, se kotalkarji in drsalci radi srečujemo in so naša srečanja še vedno zanimiva in vesela.

Niti  v osnovni šoli niti v gimnaziji zaradi kotalkanja in drsanja nisem našla časa  za slikanje, a želja po slikanju je bila ves čas prisotna. Morda tudi zato, ker smo imeli v osnovni šoli čudovito učiteljico risanja, ki nam je znala vzbuditi ljubezen do likovnega ustvarjanja. Še danes lahko prijateljem s ponosom pokažem svoji dve sliki iz 7. in 8. razreda, ki sta pravi otroški mojstrovini.Na prehodu iz gimnazije na univerzo sem nihala  med arhitekturo, biologijo   in  psihologijo. Prav na tiho sem v tistem obdobju resno razmišljala tudi o slikarstvu, o svoji poti do »slikanja«. V nemških revijah sem našla teste za odkrivanje talentov za slikanje. Celo izpolnila sem jih nekaj, vendar jih zaradi samokritike nikoli nisem odposlala. Odločila sem se za psihologijo, želja po slikanju pa je ves čas tlela v meni. Prav zaradi te svoje želje sem redno in povsod, kamor me je zanesla pot, vselej rada obiskovala slikarske galerije in razstave.   

Slikanje V Naravi

Kot psihologinja sem na Zavodu za zaposlovanje v oddelku za poklicno usmerjanje postala vodja in svetovalka za poklicno usmerjanje učencev, dijakov in študentov, bila pa sem tudi v komisiji za podeljevanje Zoisovih štipendij nadarjenim študentom in dijakom. Zaradi službe in družine, imam tri sinove in moža zdravnika, je bilo treba mojo tiho željo po slikanju prihraniti za kasnejše obdobje. Ko sem se upokojila, sem prevzela vlogo babice, zato za slikanje spet ni bilo časa. Sicer so mi za 60. rojstni dan moji otroci podarili celoten slikarski pribor, a je moral kar nekaj časa počivati. Ko so vnučki drug za drugim začeli obiskovati osnovno šolo, je končno napočil čas, da si utrem pot in uresničim željo po slikanju.

Prijatelji likovniki so me povabili  v skupino 10 likovnikov pri akademski slikarki Zdenki Žido.  Oči so mi  žarele, ko sem poslušala njene napotke. Risala in slikala sem pod njenim potrpežljivim, naklonjenim in razumevajočim vodstvom. Ves čas sem neutrudno  brskala po strokovni literaturi.  Da bi se še bolj izpopolnila,  sem se vključila tudi v delavnico Narodne galerije, ki je odprla nove delavnice za mlade in tudi starejše. Bila sem tudi v delavnici mag.  Nuše Lapajne in v delavnici slovitega akvarelista Petra Lazareviča. Z veseljem se vključujem tudi  v različne slikarske delavnice, kjer pridobivamo tudi tehnična znanja in vzpodbude k kreativnosti. V zadnji likovni delavnici na Sinjem vrhu je znani  vodil pedagog Tone Rački.  Slikarsko znanje se izpopolnjuje v «drobtinicah«  s pomočjo starejših slikarjev, ki s svojim znanjem in izkušnjami bogatijo mlajše udeležence.

Leta 2016 sem se prvič udeležila na Bledu prvega EX Tempora.  Sodelovalo je  visoko število  akademsko izobraženih umetnikov. Širom po Sloveniji  je EX Tempore  priljubljeno srečanje mnogih likovnikov in akademskih slikarjev. 

Sem članica Društva Likovnikov Ljubljana  in Društva likovnikov Logatec.

Vesela in zadovoljna  sem, da so me likovni umetniki sprejeli medse.

…………………………………………………………………………………………………………………Magdalena Tomaževič Savnik

S klikom na sliko lahko fotografijo povečate: