Ivana Djilas, gledališka režiserka in publicistka je napisala novo, izjemno knjigo z nslovom A si lahko vsaj enkrat tiho. Gre za njeno drugo knjigo. Prva je bila Hiša pred šestimi leti. V novi knjigi so zbrane zgodbe o življenju, o migrantstvu, o vzgoji otrok. Vzgoja postane še poseben izziv, če vzgajate otroka s posebnimi potrebami. Knjiga je sestavljena iz predelanih besedil, ki jih je pisala za Mladino in tistih, ki so bila na novo napisana. Življenje je, pa če smo migranti ali želimo vzgajati otroke vedno malo ali zelo kaotično. Splača pa se boriti in ne obupati za dosego svojih ciljev. Tako na področju prizadevanja za dostojno življenje kot na področju pravic za otroke s posebnimi potrebami. Zato ne smemo biti tiho. Besede so vse, kar imamo. Prav je, da povemo, če kaj ne deluje, če se s čim ne strinjamo in če s tem lahko naredimo kaj dobrega. Sama pravi da v gledališču poskrbi za to, da pokaže druge možnosti in odpira teme za pogovor. Ravno to pa počne tudi s tistim, kar napiše. V zgodbah najdemo ogromno iztočnic za razmišljanje in pogovor. Odpira se mnogo pomembnih vprašanj. Prav je, če bi si po prebranem ali ko pogledamo kakšno gledališko predstavo vzeli čas, premislili o tem, kar smo prebrali in videli ter se s sami s seboj malo pogovorili. Med nami živijo migranti, živijo otroci s posebnimi potrebami, živijo ljudje. Zato je prav, da včasih malo odgrnemo zavese in se vprašamo, kakšne zgodbe stojijo za njimi. Njihove zgodbe lahko zelo presenetijo. Eno je tisto, kar vidimo, drugo pa je tisto, kar se skriva za tem videzom. Ivani Djilas je uspelo dvigniti zavese, vstopiti v naše domove in nam pokazati, da se je kljub vsemu vredno boriti in živeti. Ščepec čarovnije in gre. Zgodbe, ki tako kot Ivana Djilas, ne pustijo ravnodušne nikogar. Kar je bil tudi, verjetno, avtoričin glavni namen.
Prispevala: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice