Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Zvrst: leposlovje za odrasle

Naslovnica knjige Brez slovesa.

Brez slovesa

“Iz peska, ki si ga ljudje mečejo v oči, bi lahko zgradili gradove.”

Kot avtorja sta pod tem romanom podpisana Reese Witherspoon ter Harlan Coben. Reese poznamo kot igralko, producentko, podjetnico, pa tudi kot voditeljico bralnega kluba Reese’s Book club. Njena starša sta bila štirideset let zaposlena v vojaških, nato pa še v zasebnih bolnišnicah, kar je dalo podlago za to knjigo. Coben pa je uspešen ameriški pisatelj trilerjev, dobro poznan tudi med Slovenci. Med njima je stekla dobra energija in njun skupni izdelek je sedaj dosegljiv tudi slovenskim bralcem – roman Brez slovesa.

Glavna akterka Maggie je kirurginja. Skupaj z možem Marcom ter dobrim študijskim prijateljem Traceom so pred leti ustanovili WorldCures, dobrodelno organizacijo, ki ponuja medicinsko oskrbo revnim ljudem iz begunskih taborišč. Med eno od operacij, ki jih izvaja Marc sredi vojnega območja, vdrejo v tabor sovražniki. Marc pri tem izgubi življenje. Neutolažljivi Maggie malo kasneje umre tudi mama in, da je mera polna, izgubi celo zdravniško licenco. Zapade v dolgove in ko dobi priložnost, da za neverjetno veliko denarja operira neznanega bogataša, se poda v to. Ko že predvidevamo, da se bo vse lepo zaključilo, se pravi zapleti šele pričnejo. Znajdemo se sredi prave filmske akcije, začinjene z neverjetnim bogastvom ruskih in dubajskih mogotcev na eni strani ter na drugi strani z revščino, ki si je ne moremo niti predstavljati. Precej razmišljanj se dotika človeškega pohlepa, ki boleče povezuje ta dva bregova. Tudi umetna inteligenca je našla svoj prostor v tem romanu, verjamem, da se bodo ob branju marsikomu porodila dodatna vprašanja v zvezi z njo.

Žal pridemo do zaključka, ki je v knjigi večkrat nakazan in citiran. Ameriški filozof Eric Hoffer namreč pravi takole: “Vsaka velika stvar se začne kot gibanje, postane posel, nazadnje pa se sprevrže v goljufijo.”

Prispevala: Stanka Ledinek, Knjižnica Velenje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Zimski vrt.

Zimski vrt

Ko zmrzne tudi srce

Avtorica nam v svoji zgodbi predstavi predvsem pomembnost medsebojnih odnosov, vpliv in posledice odnosov primarne družine na otroke in kasneje odrasle otroke, ter nam daje upanje, da s trudom in medsebojnim sodelovanjem nikoli ni prepozno, da odnose med seboj zgladimo, zgradimo in negujemo z veliko mero odpuščanja ter razumevanja.

Nina in Meredith sta odraščali v uspešni ameriški družini, kjer je družino povezoval razumevajoč, dobrosrčen in ljubeč oče, ki je svojo ljubezen razdajal in kazal vsakomur v družini. Njegovo popolno nasprotje je bila mama Anja. Do svojih hčerk je bila hladna kot led, od nje nista bili deležni nobene pohvale, tolažbe ali objema pa čeprav sta se močno trudili, vsaka po svojih močeh. Toplino sta čutili le ob pripovedovanju pravljic, katere sta poslušali ob večerih, kjer je mama opisovala ruske običaje in pokrajine od koder je izvirala. Svojo izgubljenost in nemoč so ženske občutile ob izgubi očeta, ki jih je povezoval, gladil nesporazume in razlike med njimi. Po njegovi smrti so se drobne razpoke razširile v jarke, razlike med njimi so postale nepremostljive, vsaka zase so bile izgubljene in se spopadale s svojimi lastnimi težavami. Povezovala jih je le obljuba očetu, da bosta hčerki slišali mamino pravljico še enkrat in tokrat do konca. Prav ta pravljica je lahko ključ, ki odpre vrata preteklosti in osvetli prihodnost.

Prispevala: Vesna Dobnik, Knjižnica Radlje ob Dravi

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Čuvar njene skrivnosti.

Čuvar njene skrivnosti

Ljubezen, sanje in umetnost v politično nemirnih časih

Nekoč uspešen in razvpit kipar Michelangelo Vitaliani pri svojih dvainosemdesetih letih v tihem spominu z zadnjimi vdihljaji obnavlja zgodbo svojega življenja in pojasni uganko mojstrovine Pietà Vitaliani, ki jo je ustvaril v spomin svoji življenjski prijateljici. Zaradi škandala so kip za vselej umaknili pred očmi javnosti in ga skrili v podzemlje opatije Sacra di San Michele, koder je varovan z železnimi vrati in najsodobnejšim alarmom, ključ do njega pa posedujeta zgolj glavni opat in njegov stvaritelj.

Rodil se je leta 1904 staršema iz Ligurije, ki sta si poskušala življenje ustvariti v Franciji. Še kot nerojenemu mu je mati prerokovala, da bo postal kipar, in krstila sta ga z imenom, ki se ga je sam sramoval – Michelangelo. V desetem letu starosti je izgubil očeta, z dvanajstimi pa ga je mati poslala nazaj v Italijo, k Albertu, čigar družina je dolgovala uslugo njeni, in mu plačala, da Michelangela obdrži ter ga izuči poklica kiparjenja. Že njuno prvo snidenje pokaže, da ne bosta prav lepo sodelovala, Mimo (nadimek, ki si ga je sam nadel) se je namreč v Albertovem življenju pojavil kot nebodigatreba, po vrhu vsega pa je bil pritlikave rasti. Skupaj odpotujeta v Pietro d’Alba, majhno vasico, koder Albert z denarjem, ki mu ga prinese Mimo, kupi delavnico, tam pa se zgodba ob srečanju Mima z Violo Orsini, plemkinjo njegove starosti, šele dobro začne razvijati.

Pripadata različnima stanovoma in v tistem času njuno prijateljstvo ni družbeno sprejemljivo, a neustrašna, pronicljiva in drzna Viola kljub temu najde način, kako z Mimom ohranjati stik in kaj kmalu drug drugemu postaneta nepogrešljiva. Skozi različna življenjska obdobja in osebne preizkušnje oblikujeta močno in trajno vez, ki ju v medsebojni naklonjenosti, pravzaprav ljubezni, kljub večkratnim tihim, bolečim razdorom in premorom povezuje vse do smrti. Združuje ju predvsem enakost v njuni drugačnosti. Viola, nerazumljena v svojih sanjah, hrepenenjih, vizijah in naprednih idejah, je neomajna v uresničevanju le-teh, Mimo kot pritlikavec pa je predvsem spregledan, podcenjevan in zasmehovan. Viola ga spodbuja k uresničevanju sanj in vanj verjame s tisto neomajno močjo, s katero sledi tudi svojim idejam. S knjigami, ki jih tihotapi iz očetove knjižnice, mu razširja obzorje in ga z opozorili in nasveti vseskozi poskuša usmerjati k sprejemanju pravih življenjskih potez. Včasih uspešno in kdaj tudi ne. Oba sta namreč v svojih odločitvah trmasta in nepredvidljiva, a sta globoko v sebi tudi ranjena in v tej ranljivosti drug drugemu morda še najbolj sorodna.

Ko se Mimo izkaže kot nadarjen kipar, ga družina Orsini zaradi lastnih političnih in finančnih koristi vzame pod svoje okrilje in mu s tem omogoči umetniško prepoznavnost in veljavo, vzporedno s tem pa ga vpleta v številne spletke in ga kot umetnika, nepazljivega in pišmeuhovskega kot je, zvabi celo v osrčje italijanske fašistične propagande. Zahvaljujoč Violi se ta njegov zdrs zanj srečno konča. Violina usoda pa je manj srečna in ko Mimo svojo prijateljico trajno izgubi, iz javnega življenja neznano kam izgine še sam.

Roman, odlikovan z najprestižnejšo francosko literarno nagrado Goncourt, nas že od prvih strani dalje zapeljivo vodi skozi politično burno prvo polovico 20. stoletja v Italiji, obenem pa nam deželo z omembami slikovitih krajev, samostanov, cerkva in drugih znamenitih stavb ter mnogih imen, ki jih avtor spretno umešča v zgodbo, približuje tudi kulturno in zgodovinsko. Ob boku te bogate kulise razmišlja o umetnikih in umetnosti ter vsakovrstnih odnosih, ki se spletajo tako znotraj družin kot med različnimi političnimi in verskimi klikami, v samo ospredje pa postavlja kleno prijateljstvo dveh, ki si ne bi mogla biti bolj različna, kot sta si bila, a vendar po duši tudi nadvse sorodna.

Čudovit, klasično spisan monumentalen roman, ki prizore slika na filmski način. In res, po njem film tudi že snemajo. Morda to dvoje niti ni naključje, njegov tvorec, francoski pisatelj Jean-Baptiste Andrea (1971), je namreč tudi filmski režiser in scenarist.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Murva Fabianijevih.

Murva Fabianijevih : stoletje miru na Krasu

“Ali so se kdaj potrudili, da bi si me predstavljali kot mlado dekle?”

Avtor je v roman prelil zgodbo svoje prababice Charlotte von Kofler, rojene leta 1827 v Trstu, tirolskemu očetu Karlu von Kofler in materi Italijanki Angeli Marchini. V začetnem poglavju pred bralci raste mesto Trst od solinarskih začetkov, prek razcveta pristanišča do pomembnega večkulturnega mesta v Habsburški monarhiji 19. stoletja. Iz živahnega utripa Trsta avtor izlušči zgodbo dekleta iz aristokratske družine. Pri sedemnajstih Charlotte z mamo in francosko varuško Geneviève pride na Kras, kjer naj bi poletje na deželi in kraški zrak pripomogla k izboljšanju maminega zdravja.

Kako se bo fina meščanska najstnica znašla med klenimi Kraševci? Avtor se postavi v vlogo posrednika, večino pripovedi “narekuje” pravnuku Charlottin duh v prvi osebi, to izpoved pa avtor prepleta z utrinki zgodovine in trenutki iz ustvarjalnega procesa nastajanja knjige. Charlottina zgodba je čustveno bogata pripoved o vzklitju in razcvetu vsaj treh ljubezni: ljubezni do kraške pokrajine, do kraških ljudi in do moškega, v katerega se usodno zaljubi – Antona Fabianija. Mladostno navdušenje in življenjska radost se prepletata z dvomi in strahovi, pripoved ima dovolj zanimivih konkretnih detajlov, da bralci zlahka podoživljamo Charlottino zorenje in njene notranje boje, uživamo ob opisih čudovite kraške narave, po katerih na lipicancih jezdita Anton in Charlotte, se preselimo v kuhinjo, kjer Antonova slovenska mama Tereza pripravlja marmelado iz sveže nabranega šipka ali skupaj s Charlottino mamo in Geneviève posedimo v senci košate murve pred hišo.

Avtor je zelo živo ubesedil in ohranil življenjsko zgodbo prababice, kar je dragoceno z vidika individualne zgodbe (bralci spoznamo odraščajočo in odraslo Charlotte von Kofler tudi onkraj golega dejstva, da je mama Maxa Fabianija) in tudi zaradi duha časa in prostora, v katera je pripoved postavljena. Ne samo, da zgodba že v podnaslovu priča o stoletju miru na Krasu in nas popelje v zanimivo ljubezensko zgodbo – s svojim obstojem je tudi zgodba o ljubezni vnuka do prababice in dokaz njegove vere v premoč zapisane besede nad smrtjo in pozabo. Delu se v slovenski izdaji pridružuje zanimiv predgovor druge Charlottine potomke, prapravnukinje Anje Muck Župan. Ta je že sam po sebi dragocen, saj poleg prijetne nezadržane čustvene vpletenosti in poetičnosti potrjuje tudi eno od osrednjih sporočil glavnega besedila: samoumevnost, naravnost in zanimivost narodnostno sestavljenih identitet in možnost sožitja ljudi različnih kultur.

Murva Fabijanijevih je tudi po več kot 50-ih letih od svojega nastanka leta 1975 med bralci še vedno priljubljeno delo, izvirna izdaja v italijanskem jeziku je bila do leta 2022 še sedemkrat ponatisnjena, v slovenščini pa je delo po prvem izidu leta 1998 (v prevodu Eveline Umek) do leta 2024 doživelo še štiri ponatise.

Prispevala: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Adios Buenos Aires.

Adiós Buenos Aires

Adiós, ki ne pomeni nujno slovesa

Tokrat v Buenos Aires ne odidemo z Valérie Nolo, protagonistko predhodnika tokratnega romana, Coco Dias ali Zlata vrata  (ki je izšel leta 2007 v Parizu in leto zatem v Sloveniji). Na klic po davnih občutjih in doživetjih milong se odzove pisateljica sama, ki ima z Valérie ista, kot zapiše, čustva in iste misli. Brina Svit želi še poslednjič videti mesto, ki ga lahko pozdraviš kot prijatelja, in doživeti gledališki občutek plesanja tanga. Kajti tango se ne začne šele, ko stopiš na plesišče, ampak veliko prej, že s samo mislijo nanj, odločitvijo, na katero plesišče se boš odpravil, z ureditvijo telesa in pripravo duha na koreografijo, ki se požene v življenje z dvignjeno roko, ko v pričakovanju dogajanja ves vznemirjen pokličeš taksi. Buenos Aires je bilo dvajset let avtoričino ljubo, pravzaprav najljubše mesto. V tem času se je spremenilo mesto samo, ljudje v njem, prostori in načini bivanja in tudi dvorane s plesišči. Pisateljica se želi od mesta posloviti, prav tako od prijateljev_ic, soplesalcev, znank in znancev. Spominja se mnogih preteklih dogodkov, pogovorov, ki sestavljajo niz pripovedi, ne nujno v linearnem časovnem redu. Nobene fotografije ne potrebuje, vse videno in zaznano bo ostalo v njej sami, kot na primer botanični vrt in vse ljube ulice. Sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez tanga – če je to sploh mogoče. A do takrat so tu številni plesalci in vsaj eden med njimi, Don, ki spominja na kneza Miškina, s katerim lahko podeli popoldanske ali večerne plesne korake.

Adios Buenos Aires je roman za počasno branje z občutkom za vse zapisano in tudi tisto, kar začutimo med vrsticami. O minevanju časa piše milo in nežno. Potovanje k dokončnosti, za katero se je odločila, pa pušča priprta vrata. Nikoli se ne ve, kaj se še lahko zgodi in se zapiše v zvezek , ki je sicer utrujen od zadnje poti na drugo celino, in na kakšen način bo še vstopila v mesto, ki ga, kot zapiše, lahko ljubiš in mu ljubezen celo izpoveš.

Brina Svit je psevdonim pisateljice Brine Švigelj Mérat, avtorice večih romanov, esejev in kratke proze. Deluje tudi kot novinarka in prevajalka. Večinoma piše v francoščini, tokratni roman pa je nastal v slovenskem jeziku.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Moč vetra 17.

Moč vetra 17

“Misli in bolečine iztečejo iz mojega telesa, v mirni Baltik, in sprašujem se, ali je zdaj on glasen in joče.”

Nemška pisateljica Caroline Wahl (1995) je v Moči vetra 17 nadaljevala zgodbo o sestrah Tildi in Idi, ki smo ju spoznali v romanu 22 dolžin, ter z njim ponovno prevzela nemško bralno občinstvo. Kot so zapisali pri založbi Vida, je znova potrdila svoj sloves ene najprodornejših mladih avtoric in več mesecev zasedala vrhove najbolj branih knjig.

V središče pripovedi z dogajalnim časom približno desetletje pozneje je tokrat postavljena mlajša sestra Ida, tesna sestrska vez se je po Tildinem odhodu razrahljala. Ida je ostala sama z materjo, ujetnico v odvisnost od alkohola. Čeprav Tilde ni več ob njej, ji je zapustila pomembne vzorce preživetja. Njen trud, da bi molčeča, plašna sestrica postala borka, se je obrestoval. Ida se pogumno spoprijema z žalostno realnostjo za domačimi zidovi in odmike išče v plavanju ali v družbi z najboljšo prijateljico ali ustvarjalnosti, ko risanje nadomesti s pisanjem. Do trenutka, ko divji ogenj v maminih očeh ugasne, in njene prazne oči obupajo.

Ida želi izgubo preboleti v samoti, se soočiti z viharjem čustev v sebi in pot jo pripelje k obali Baltika na otoku Rügen. V prepričanju, da se mora s svojo stisko spopasti sama, varen pristan vendarle najde v sobivanju s starejšim zakonskim parom. Objame jo materinska toplina Marianne ter tolažita Knutova mirnost in modrost. Počasi se v njej vzpostavlja krhko ravnovesje, vendar je kmalu postavljena pred nove preizkušnje.

Zunanje dogajanje predstavlja njen ritual jutranjega plavanja v Baltiku in umirjen dnevni ritem, ki ga razburka le srečanje z Liefom. Najbolj burna plat pripovedi je usmerjena v Idino čustveno doživljanje, pripoved je prežeta z njenim notranjim monologom, v katerem se vedno znova vrača v preteklost in premleva prizore z materjo. Bo v blagodejni bližini morja uspela utišati svoje misli, ki lahko tekmujejo s silno močjo vetra in ji ne pustijo spati, in pozabiti podobe, ki jo preganjajo? Bo lahko na morsko obalo odložila samoobtoževanje in občutek krivde?

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige O čem ne govorimo.

O čem ne govorimo

Pogum spregovoriti

Priznana hrvaška novinarka, pisateljica in publicistka Slavenka Drakulić je med slovenskimi bralci dobro znana in cenjena. V svojih knjigah se dotika spominov na življenje v nekdanji skupni državi, vojne, bolečine in žalosti žensk vpetih v vojne razmere, nasilja in različne medosebne odnose. V zbirki kratkih zgodb O čem ne govorimo so v ospredju ženske v zrelih letih, avtorica pa razgalja teme, o katerih neradi govorimo ali to počnemo z nelagodjem, s cmokom v grlu. V zbirki šestnajstih, večinoma prvoosebnih pripovedi, avtorica ganljivo, iskreno in s pridihom humorja, razkriva različne tegobe v času, ko se nas lotevajo bolezni in tudi strahovi; strah pred izgubo vozniškega dovoljenja in samostojnosti življenja, strah pred izgubo dolgoletnih prijateljev in osamljenostjo, strah pred izgubo osebnosti in dostojanstva. Zgodbe osvetljujejo stiske, ki jih povzroča krhanje medosebnih odnosov med dolgoletnima partnerjema in zavedanje, da ponavljamo napake staršev. Opisujejo ljubezni in zamujene priložnosti v poznih letih, oporoke in ne nazadnje tudi probleme odvečnih stvari, ki se nam z leti naberejo. Knjiga črpa iz izkušenj in nam odstira načine soočanja s težavami pri ohranjanju identitete, vitalnosti in družabnosti v starosti. Zavedanje in empatija, da s podobnimi težavami v poznih letih nismo sami, mehča stiske in opogumlja pogovor o njih. Avtorica zaključuje odkrite pripovedi z mislijo, da noče seštevati izgub, pač pa dobitke.

Prispevala: Simona Pišorn, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Želim si te ob sebi.

Želim si te ob sebi

“Ranjeni smo in zlomljeni, vendar smo vsi pravi mali čudeži.”

Jodi Picoult je v Sloveniji kar precej znana ameriška pisateljica. Bralce je do sedaj prevzela z romani Rojena iz tvojega življenja, Preprosta resnica ter Nori med. Dotika se aktualnih, perečih tem, ki so mnogokrat med ljudmi “prepovedane”, prave tabu teme. Je ena najuspešnejših in najbolj prevajanih ameriških pisateljic. Napisala je že 28 romanov, večina med njimi se je ob izidu uvrstila na prvo mesto lestvice najbolj priljubljenih knjig časopisa New York Times. Prevedeni so v več kot 30 jezikov in prodani v več kot 40 milijonih izvodov. Precej jih je služilo tudi kot podlaga za filmsko zgodbo.

V najnovejšem romanu, Želim si te ob sebi, najprej spoznamo Diano, mlado žensko, ki ima do potankosti načrtovano življenje. Kariera, pričakovanje zaroke, srečno in uspešno skupno življenje. S fantom Finnom, mladim kirurgom, se pripravljata na počitnice na Galapagosu, kjer Diana pričakuje romantično zaroko. V to urejeno življenje pa kot strela z neba trešči covid-19. Finn mora dežurati v bolnišnici, ona pa slabe volje odide sama na počitnice. Ko prispe na otok Isabelo, se svet zapre. Ujeta je v paradižu, ki postane kar naenkrat zapor. Tudi internetni signal ne deluje, Finnu zato pošilja razglednice s svojimi vtisi. Med prisilno ujetostjo v času in prostoru razmišlja o lastnih vrednotah. Na otoku spozna lokalnega kmetovalca in turističnega vodnika ter njegovo najstniško hči. Med njimi se spletejo močne vezi, skupaj rešujejo svoje težave in strahove. Vzcveti pravo prijateljstvo in celo ljubezen.

In nato pride do preobrata, kjer se mora Diana naučiti sprejemati nepredvidljivo. Njen svet se zamaje v temeljih …

Roman ima dodatno vrednost pri opisih izjemne pokrajine Galapagosa ter njenih avtohtonih rastlin in živali.

Prispevala: Stanka Ledinek, Knjižnica Velenje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Haaška priča.

Haaška priča

Nočna mora iz prve roke

Avtor knjige Haaška priča, Nežad Avdić, je leta 1995 kot 17-letni mladenič po čudežu preživel genocid v Srebrenici.  Ob masovni likvidaciji ga krogle niso smrtno zadele, po zaporedju srečnih naključij se mu je po večdnevni nečloveški odisejadi uspelo rešiti na varno.

Knjiga je oblikovana v krajša poglavja, ki spominjajo na dnevniške zapise. V njih se izmenjujejo tri perspektive: Nedžada, njegove sestre in njegove matere. Kronološko se vrtijo v  obdobju pred vojno, ko se je kot deček še igral s prijatelji vseh narodnosti; med vojno, ko so se razmere zelo hitro in nepredvidljivo zaostrovale, ter obdobju po vojni, z vsemi psihološkimi posledicami te nepojmljive izkušnje.

Haaško sodišče je v tem pogledu bolj okvir kot osrednja točka, saj samo sojenje zavzema relativno malo prostora v knjigi.  Ključno vprašanje tukaj ni pravica, ampak pričanje: kako povedati nekaj, kar presega jezik, pri tem pa ne zdrsniti  v patos ali v distanco.

Avdić to rešuje z minimalizmom. Brez metafor in brez varoval nam izrisuje pripoved v realnem času, z realnimi podobami dogodkov. Najhujše stvari so zapisane skoraj mimogrede, brez poudarka. Najmočnejši del knjige ni nasilje samo, ampak njegova banalnost: Rutina smrti. Logistika. Čakanje. Naključje. To, da preživiš ali ne, ni odločitev. Ni posebna volja do življenja, niti telesna ali psihična pripravljenost. Je samo naključje, samo odklon v sicer točno načrtovanem zaporedju dogodkov.

Haaška priča od bralca ne zahteva nadpovprečne sposobnosti empatije, niti desenzibilizirane osebnosti. Ob enostavnem, berljvem slogu zahteva le zbranost.

In pripravljenost, da na koncu morda ostaneš brez zaključka.

Prispeval: Matija Štumberger, Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Tujka.

Tujka

Kdo je ta punca?

Igor Karlovšek se v mladinskem romanu Tujka podaja v svet fikcije in spretno poveže sedanjost z nepoznano prihodnostjo. Glavna junakinja in pripovedovalka je šestnajstletna Urška Predan. Vse kar vemo o njej, je to, da je tujka v Ljubljani in čeprav odlično govori slovensko, njen izgled namiguje, da morda le ni od tu. Z azijskim videzom, pobrito glavo in izrazito višino izstopa iz okolice. Pomemben namig za bralca so tudi njena očala z računalnikom, upravljanim s pomočjo umetne inteligence, kar je dodaten dokaz tujstva in poudarja njeno drugačnost.
Kdo je torej Urška? Njene besede »Morala bom lagati, zavajati in ne priznati, kdo in od kod sem. Moja bit se je temu upirala, temeljne moralne norme so pregloboko vcepljene vame, da bi jih kar odrinila proč.« (str. 5) razkrijejo njene notranje stiske, osamljenosti in premislek o iskanju svojega mesta v svetu.
Drugi pripovedovalec in osrednji lik je šestnajstletni Anže Zupan, imenovan Tihi, dijak ljubljanske Bežigrajske gimnazije. Prvega septembra leta 2023 se začne novo šolsko leto, Anže obiskuje drugi letnik, po pouku pa ga čaka nogometni trening. Pred njim odteče še nekaj krogov in na tribunah opazi neznano dekle, ki ga ves čas opazuje. Še preden se zares spoznata, med njima deluje neverjetno močna privlačnost. Po mamini smrti, Anže živi sam z očetom, profesorjem, in ko mu Urška zaupa svojo težavo, da nima kje živeti, jo brez zadržkov povabi k sebi domov. Dinamika med Urško in Anžetom je zanimiva, najstniška, sprva sramežljiva, nato pa se postopoma razvija v prijateljstvo, zaljubljenost in še kaj več. Pomembno mesto ima tudi odnos med očetom in sinom, ki dodatno vpliva na razvoj zgodbe in odnose med liki.
Vseskozi pa je prisotna skrivnostnost. Bo Urška uspela ohraniti svojo skrivnost ali se bo razkrila? Jo bodo izdale laži ali resnica? Roman odlikujejo številni zapleti, premišljeni psihološkimi poudarki, ekološki motivi ter vprašanja begunstva. Zgodbo dodatno zaostri tudi motoristični zaplet, ki privede do hude nesreče in pomembno zaznamuje nadaljnji potek dogajanja. Posebno vrednost ima tudi časovno preskakovanje, ki zgodbi doda novo dimenzijo in poglobi razumevanje likov.
Roman združuje elemente znanstvene fantastike z zelo prizemljenimi temami odraščanja, identitete in pripadnosti. Prav ta preplet omogoča, da se bralec z liki zlahka poistoveti, hkrati pa ga zgodba vodi v razmislek o prihodnosti, tehnologiji in družbi. Tujka bo posebej pritegnila mladostnike, ki jih zanimajo skrivnosti, odnosi in nekoliko drugačni, žanrsko prepleteni romani.

Prispevala: Ana Dolinšek, Mariborska knjižnica

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Informacije o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke, ki hranijo podatke za pravilno delovanje spletne strani. Piškotki se hranijo v vašem spletnem brskalniku in služijo za vodenje sej uporabnikov, izbranega jezika strani in ostale funkcionalnosti spletne strani. Poleg tega naši ekipi omogočajo boljše razumevanje posameznih odsekov spletne strani, ki se vam zdijo najbolj zanimivi in uporabni.

Preko zavihkov na levi strani lahko nastavite vse vaše nastavitve piškotkov na teh straneh.