Nahajate se: Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka > Knjige > leposlovje za odrasle

Zvrst: leposlovje za odrasle

Avtor: Čater, Dušan

Srhljivke

Šest zgodb, ki se vroče kuhajo v loncu skrivnosti, smeha in predvsem srh!

Pisatelj, prevajalec in scenarist Dušan Čater (1968) v zbirki Srhljivke predstavi šest zgodb, v katerih se združujejo srh, humor, absurd in navidezna vsakdanjost, ki lahko hitro seže onkraj verjetnega in razumnega. Uvodna Klincman se vrti okoli skrivnostnega naslovnega potepuškega mačka z enim očesom, ki razburka vsakdan navidez urejenega para Makija in Lene. Nobena konstantna ni dobra je nenavadna in duhovita zgodba o tem, kako skorajšnja smrt na stolu frizerskega salona povzroči bizaren učinek metulja. V Iskrah spremljamo moškega, ki zagreši grozovit zločin, spomini na nenavadno preteklost njegove družine pa postopoma izlušči razloge za izvedbo tako skrajnega dejanja. Svinja je skrivnostna pripoved o srečanju med moškim in žensko na avtobusu, ki se začne spreminjati v namerno nedorečeno in dvoumno štorijo o obsedenosti, iskanju samega sebe in samoti. V pretresljivem Vodnjaku se notranji svet glavnih junakov, ki se soočata s tragično izgubo otroka, začne drobiti v mrzel led in snežinke. Zaključna zgodba Božji dar pa se dotika blagoslova kot tudi prekletstva čarovnije sodobnega časa; umetne inteligence, ki te skuša naučiti, kako postati pisatelj, pa četudi se izkaže, da je njena pamet strašljivo precenjena.

Srhljivke je zbirka zgodb, ki niso namenjene zgolj ježenju kože; Čater z domiselno metaforiko, privlačno skrivnostnostjo, unikatno atmosfero, kjer realizem ne more obstajati pred nadnaravnega (ali obratno) in nikoli zatikajočim se pripovednim tokom ustvari nepozabno bralsko izkušnjo.

Prispeval: Vid Šteh, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Gilbert, Elizabeth

Vse tja do reke

Do bridkega konca

Avtorica številnih uspešnic, ki se berejo širom po svetu nas je presenetila z vpogledom v svoje življenje, v obdobje, kjer so bili zbrani najlepši in tudi najtežji trenutki njenega življenja. Vstopimo lahko v njen svet, v času ko je srečno poročena, srednjih let in stopa po ustaljeni poti, ampak z občutkom, da ji vendarle nekaj manjka. Lizzy o sebi pove, da je močno soodvisna od drugih in pogosto pozabi nase in prav ta soodvisnost je prikazana v odnosu z Rayyo. Rayya je sprva znanka, njena frizerka, kasneje prijateljica, dobra prijateljica in ob koncu nepogrešljiva polovica. Življenje ob njej je polno drame, veselih in žalostnih trenutkov, vzponov in padcev, tako da je Lizzy popolnoma izgubljena vse do trenutka, ko je prisiljena poskrbeti zase. Ko se zave smisla in vrednosti življenja, ter z nami deli pomembna spoznanja. V svoje spomine je avtorica vključila tudi dnevniške zapise, skice in pesmi, kar naredi njeno pripoved še bolj osebno in čustveno.

Prispevala: Vesna Dobnik, Knjižnica Radlje ob Dravi

dobreknjge.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Rivers, Francine

Mojstrovina

“Usmiljenje lahko tudi iz najbolj zlomljenih med nami oblikuje nepopolno, a vendar osupljivo mojstrovino.”

Francine Rivers je ameriška avtorica leposlovja s krščanskimi vsebinami, med drugim navdihujočih ljubezenskih romanov. Eden slednjih je tudi roman Mojstrovina z ljubezensko zgodbo o odrešitvi, ki pripoveduje zgodbo o Romanu, izjemno uspešnem, toda težavnem umetniku, in Grace, materi samohranilki, ki poskuša preživeti pod težo svojih življenjskih okoliščin. Njuni poti se križata v okviru na videz preprostega delovnega odnosa, ki pa se počasi razvija v nekaj globljega – skoraj tako, kot bi bila akterja v božanskem scenariju odrešitve.

Zgodba prehaja med sedanjostjo in preteklostjo ter nas popelje nazaj, da bi nam prikazala dogodke, zaradi katerih sta Roman in Grace postala odrasla človeka, kakršna sta danes.

Zdi se, da ima Roman Velasco vse, kar si človek lahko želi. Toda Grace Moore, njegova zadržana, na novo zaposlena osebna pomočnica, ve, kako malo ima v resnici. Zdi se, da duhovi Romanove preteklosti odmevajo po hodnikih njegove prazne vile, s svojo težko preteklostjo pa se pod imenom Bird na skrivaj bojuje z grafitiranjem stavb, kar bi lahko uničilo njegovo kariero.
Tako kot Roman se tudi Grace sooča s svojimi tragedijami in skrivnostmi. Potem ko je zaradi katastrofalnega zakona njeno življenje popolnoma zašlo s tira, si je prisegla, da ljubezni nikoli več ne bo dovolila, da ji ukrade sanje.
Toda Roman in Grace imata skupnega več, kot sta sprva mislila in medtem, ko se počasi spoznavata, se razdrobljeni koščki preteklosti obeh počasi začenjajo sestavljati v celoto … vse dokler se ne zgodi nekaj tako nepričakovanega, da to za vedno spremeni potek njunega odnosa – in njuni življenji.
Ena najbolj izrazitih tem v knjigi je žalovanje. Nihče zares ne ve, kako se bo odzval na žalost, dokler ta ne potrka na vrata. In ko pride, je lahko uničujoča. Preoblikuje te. Lahko ti otrdi srce in te pusti otopelega, ali pa razdre vse, v kar si nekoč verjel – vključno z ljubeznijo. Tako Roman kot Grace doživljata izgubo na izjemno boleč način, a kljub temu obstaja pot do odrešitve. Izziv je v tem, da jo prepoznaš … in se odločiš zanjo.

Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Hlaučo, Miroslav

Binkošti : [obujanje spominov na konec sveta]

Svet v dolini čudežev

V odmaknjeni Volčji dolini, obdani z gorami, leži mestece Sveti Jurij, čigar prebivalci že od nekdaj živijo ob prisotnosti čudežev. V spoštljivosti do narave komunicirajo z rastlinami in živalmi, hodijo po vodni gladini ali nad žitnim poljem, skale v kamnolomu pa se lomijo ob igranju na piščal.

Piše se leto 1903 in župnik Metod Triinštirideseti, ki vestno vodi zabeležke o vseh nenavadnostih v tem kraju, opaža znamenja, da se je nekaj pričelo spreminjati. Glasnik sprememb je tudi Odisej Pastir, ki se vrne v rojstno dolino, potem ko je “njegova sveča življenja dogorela” in je v matičnih knjigah že vpisan datum njegove smrti. Kmalu se odkrije razlog za vrnitev, Odisej ima prav posebno poslanstvo, skupnost bo popeljal v novo dobo tehnološkega napredka. Hkrati se prične plesti ljubezen med njim in lepo Julijo iz “sveta širokih ravnin in lenih rek”.

Čudeži v Svetem Juriju so del vsakdana, meščani jih dojemajo kot povsem običajne in samoumevne, povsem nasprotno pa bi veljalo za pogled od zunaj. Zato vznemiri napovedan obisk natančnega in ambicioznega državnega notarja za binkošti, ki se bo poglobil v njihov cerkveni red, predvsem pa se bo zadržal dovolj dolgo, da bi lahko razkril krajevno skrivnost. Zgodba se razvije v humorno legendo o dobrodušnih meščanih, ki se pripravljajo na prihod strogega revizorja in kujejo načrt, kako bodo prikrili svoje nadnaravne sposobnosti.

Prisotni so biblični motivi in navezovanje na mitologijo ter druga leposlovna dela, posebnost so tudi izvirna poimenovanja nastopajočih oseb. Spremljamo klasično pripoved z vsevednim pripovedovalcem, ki vešče opisuje dogajalni prostor, z bogatim besediščem slika atmosfero, blago ironično komentira, vključuje bralca in namiguje na prihodnost, elementi magičnega realizma pa dodajo pravljični pridih.

Roman Binkošti je delo češkega pisatelja Miroslava Hlauča, z njim se je prvič pojavil na literarnem parketu in takoj zasijal. Zanj je prejel nagrado Magnesia Litera (2025) za knjigo leta, najpomembnejše književno priznanje na Češkem, slavil je tudi v kategoriji prvenec leta.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Möderndorfer, VInko

Človek pod ulico

Napet kriminalni roman, kjer se preteklost in sedanjost združita v mrežo umorov in skrivnosti.

Eden najbolj vsestranskih in aktivnih slovenskih literarnih ustvarjalcev Vinko Möderndorfer se med bralce vrača z napeto urbano kriminalko Človek pod ulico, kjer prvič spoznamo višjega policijskega inšpektorja in kroničnega alkoholika Maksa Vebra, ki se nahaja v hudi eksistencialni krizi. Zaradi odvisnosti od alkohola je bil več mesecev na zdravljenju, ki se vsaj na prvi pogled izkaže za uspešno, toda Veber v sebi še vedno čuva močno potrebo po pijači; večere preživlja v odmaknjeni beznici Medenina, kjer med drugim spozna simpatično Sonjo, mamo samohranilko, in se z njo zaplete v (kar se sprva zdi) afero za eno noč. Takoj naslednji dan pa je Veber, ki se vrne v službo, takoj postavljen pred primer, ki ne deluje preveč zapleteno; na gradbišču je najdeno truplo osebe, ki naj bi bila žrtev medvojne ali povojne likvidacije. Inšpektor je odločen, da bo identificiral žrtev in poiskal njene svojce, vendar pa je kmalu zatem na istem območju najdeno še eno truplo, tokrat sveže in po kosih položeno v vrečke za smeti. Veber se ob pomoči svojih kolegov, med katerimi sta tudi njegov tekmec Tone, ki mu je »speljal« bivšo ženo (četudi se je z njo zapletel v času, ko se je ta od Maksa že zdavnaj ločila), in privlačna pripravnica Klarisa loti preiskave (morebiti) dvojnega umora, pri tem pa se začneta prepletati temačna preteklost in skrivnostna sedanjost …

S Človekom pod ulico se Möderndorfer znova izkaže kot mojster ustvarjanja psiholoških profilov antijunakov, ki se znajdejo sredi napete, hitro berljive in hkrati poglobljene kriminalke, ki bralca drži v napetosti vse do zadnje strani.

Prispeval: Vid Šteh, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Ravn, Olga

Dete iz voska

»Rotim te, ogenj, ki tu goriš, da nikdar več ne vzplamtiš.«

Piše se leto 1620 na Danskem. V temni noči Christenze Kruckow, neporočena plemkinja, iz čebeljega voska, odstriženih nohtov in šopa človeških las ustvari votek, podobo majhnega človeka, ga več dni nosi pod pazduho in ga oblikuje s toplino svojega telesa. Na ta način ustvarjeno in oživljeno dete sicer ne more ničesar videti niti ne more govoriti, lahko pa vse opazuje in opaženo oblikuje v misel in pripoved, ki jo kot vseprisotni pričevalec duha (tistega) nedoumljivega in krutega zgodovinskega časa s svojim tihim, halucinogenim glasom ponese med bralce.

Orisuje nam pot svoje stvariteljice Christenze, ki po hudih obtožbah čarovništva iz Sydfyna pobegne v Aalborg, koder se zbliža z druščino žensk, ki si ob skupnem druženju nudijo uteho, si pomagajo pri opravilih in se vzpodbujajo, obenem pa si z vedenji, ki so v očeh takratne krščansko-patriarhalne družbe močno odklonska, življenje tudi skrivoma pestrijo, najsibo to s kozarcem vina, petjem in plesom ali medsebojnim ljubimkanjem. Ko jih pri enem od skrivnih obredov v noči svete Lucije 12. decembra leta 1620 zasačijo, to služi kot najoprijemljivejši vzvod, da jih zaprejo in jim z mučenjem izsilijo priznanja grešnih dejanj, ki naj bi jih izvajale, čemur neizbežno sledijo obsodbe javnega sežiga na grmadi ali obglavitve.

Zgodbo je avtorica Olga Ravn (1986), ki velja za eno najizvirnejših sodobnih danskih literarnih predstavnic, napisala na osnovi množičnih čarovniških procesov, ki so v letih 1596 do 1621 potekali v Fynu in Aalborgu, pri tem pa se je poleg ljudskega izročila opirala na številne zgodovinske vire, kot so pisma, pravni dokumenti in teološki spisi. Iz originalnih virov so vzeti tudi vsi uroki, ki jih je umestila v besedilo, zapisane je našla v črnih knjigah (t. i. cyprianusih) ter drugih okultnih delih.

Obdobje, ki ga je raziskala, je v zgodbi omejila v leto dni trajajoče, zgodbo pa je poleg Christenze gradila še ob treh osrednjih ženskah, ki so bile (in ne zgolj te) dejansko obtožene čarovništva in zaradi tega tudi usmrčene.

Poleg samega poteka dogajanj ima v romanu osrednji pomen tudi votek oz. voščena lutka, ki so jo v srednjem veku uporabljali kot eno ključnih orodij za izvajanje črne magije. Glas, ki mu ga nameni pisateljica, je glas spomina in pričevanja. Se ne stara in četudi ga nihče več ne posluša, še vedno nemo priča. Obstaja kot nekakšno Oko, nepristranski opazovalec človeškega sveta, ki mu je opazovanje in poslušanje vsiljeno, iz te neizogibne poslušnosti pa se mu, čeprav z ljudmi sočustvuje, do njih porodi tudi gnus.

Takšna izbira pripovedovalčevega glasu avtorici omogoči zgodbo podati iz širše perspektive, zato roman ne izzveni kot zagovor ‘nedolžnih čarovnic’. Poleg vprašanj srednjeveške črne magije in sežiganja žensk na grmadah ter narave samih sodnih procesov, ki so temu predhodili, so v besedilu mimogrede, a dovolj jasno nakazana tudi vprašanja ženskosti na splošno, njene neodvisnosti in svobode (tudi seksualne), prav tako je osvetljena njihova vloga pri ohranjanju ljudskega izročila in porodnega babištva. Avtorica žensk v ničemer ne brani, prikazuje jih v njihovi zamerljivosti in maščevalni ihti, v kateri se zlahka obrnejo druga proti drugi. Obenem pa obelodanja tudi strašljivo moč moškosti, v svojih izvršitvah kruto, nasilno in strahotno poniževalno ter njihov vzvišeno zaničevalen pogled na ženske. Ogledalo, ki ga v zgodbi nastavi voščeno dete, je namenjeno človeštvu kot celoti.

Bralec naj ne pričakuje logične in v vseh detajlih dokumentarno zapisane zgodbe, ta je namreč podana hipnotično, v njej pa bodo uživali predvsem tisti, ki cenijo literarno izvirnost.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Engel, Marin

Medved

Tožba o izgubi in osamljenosti

Lou je zaposlena na zgodovinskem inštitutu, ki je v dar prejelo rečno otoško posestvo Pennarth, nahajajoče se na severu Kanade, kamor naj bi odpotovala, da bi popisala bogato knjižnico, ki jo je oblikoval polkovnik Cary, priseljenec in prvi lastnik otoka, ter ugotovila, ali tam hranjeno gradivo morebiti vsebuje materiale, povezane z zgodnjimi nastanitvami na tistem območju. Delo ji je pisano na kožo, saj svoj čas najraje preživlja v intelektualni osami, odmaknjena od ljudi in vulgarnosti sveta.

Na otoku je vselej živel tudi medved, od posestva neločljiv, ki ji je v času njene tamkajšnje nastanitve zaupan v oskrbo. Je že star, ne preveč razdražljiv in vajen človeške družbe, saj ga je redno obiskovala na bližnjem otoku živeča staroselka, ki se je z njim pogosto dolge ure pogovarjala.

Lou je kot mestni človek z nerazdelanim odnosom do narave do njega sprva seveda nezaupljiva, opozorjena je tudi, naj se vendarle zaveda, da je medved divja žival. A se jo njegova osamljenost in vdanost v njegovih očeh, utrujen in otožen medvedov pogled, tolikanj dotaknejo, da začne z njim navezovati stik. Vodi ga na sprehode, z njim plava v reki, pleše, ga masira in čohlja. Meja med njima je vse poroznejša, kot edino bitje, ki ga dnevno srečuje in z njim živi v nekakšnem sožitju, pa ga zvabi tudi v osrčje svojih intimnih fantazij in hrepenenj, s čimer prekorači mejo spodobno dopustnega ter se zaradi tega kasneje sooči tudi z močnim občutkom krivde oz. sramu.

Marian Engel (1933-1985), kanadska romanopiska in ustanovna članica Zveze pisateljev Kanade, naj bi po mnenju enciklopedistov s tem romanom napisala najbolj kontroverzen roman, kadarkoli objavljen v Kanadi, njegov slovenski prevod pa je izšel ob 50. letnici izvirnega izida. Četudi ga je njen urednik zavrnil, ga je sčasoma uspela izdati pri drugi založbi, zanj pa prejela celo Nagrado generalnega guvernerja Kanade.

V svojih delih je Engelsova ponazarjala predvsem vsakodnevna sodobna življenja žensk, najpogosteje v njihovi najbolj zmedeni obliki, svoje delo pa razumela kot raziskovanje oblikovanja osebnosti v spopadanju z nepopolnim svetom, posebej na primerih posameznikov, ki so bili vzgojeni v težnji k popolnosti, kar jih je oblikovalo v nekakšne dvojne osebnosti, razcepljene med pritiski in privlačnostjo življenja, ki se ob (namišljenih) možnostih nečesa drugačnega pogosto srečujejo tudi s prekoračitvami tradicionalnih spolnih vlog.

Tudi v kratkem romanu Medved se pred bralcem razgrne psihološka študija ženske, osamljene, družbeno izolirane in notranje ranjene, ujete v svojem miselnem in čustvenem svetu, v katerem se meje med realnostjo in fantazijo razlivajo, izkrivljajo in medsebojno prelivajo, ob nastanitvi na otoku pa se ob druženju z medvedom v njej prebudijo tudi najbolj elementarne naravne sile, ki se jim prepusti z ničimer zamejenim občutjem prvinskosti. Zapisana zgodba bralca izzove in ga ob prikazani vsebini postavi na osebno preizkušnjo, a je pripoved mnogo več od tega, kar se v njej bere zgolj na površju. Interesantno literarno delo.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Dusapin, Elisa Shua

Zima v Sokču

Meje so lahko fizične in v nas samih.

Zima v Sokču švicarske pisateljice francosko-korejskih korenin Elise Shua Dusapin je njen prvenec, ki je v francoščini izšel leta 2016, letos pa je v prevodu Suzane Koncut prvič dostopen tudi slovenskim bralcem. Avtorica ga je začela pisati že pri sedemnajstih in ga dokončala pri dvajsetih letih. Kot je povedala sama, je nastajal v obdobju intenzivnega samoizpraševanja in iskanja identitete. To ni nepomemben podatek, saj je mlada pripovedovalka romana na nek način zrcalna podoba avtorice: tudi ona je razpeta med različne kulture in jezike, med korejske korenine in francosko kulturo, ki jo spoznava predvsem skozi študij francoščine. Tudi Dusapin je odraščala med Francijo, Južno Korejo in Švico.

Dogajanje je postavljeno v Sokčo, južnokorejsko obmorsko mesto ob meji s Severno Korejo. Pozimi, ko turisti odidejo, letovišče skoraj zamre. Mraz, sneg, prazne ulice, ribarnice in morje ustvarjajo tiho, nekoliko tesnobno in melanholično atmosfero. Sokčo tako ni zgolj prostor dogajanja, ampak postane podoba notranjega sveta glavne junakinje – prostora, v katerem je vse nekako obstalo in čaka na spremembo.

Pripovedovalka dela v majhnem gostišču, živi v svetu precejšnjih notranjih negotovosti in težavnega odnosa z materjo. Ta jo nenehno opazuje, presoja njeno telo, prehranjevanje in predstavo o ženskosti. Tudi njen fant, ki se ukvarja z manekenstvom, je povezan z močnim zavedanjem telesa in zunanjega videza. Telo tako postane eden osrednjih prostorov romana: nekaj, kar je hkrati naše in tuje, nekaj, kar ves čas gledajo in ocenjujejo drugi. V romanu se pojavi tudi mlada ženska po lepotni operaciji, zato se vprašanje, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi, še dodatno poglobi.

Njeno precej zaprto življenje spremeni prihod francoskega striparja iz Normandije. Umetnik pride v Sokčo po navdih za nov strip in od dekleta pričakuje, da mu bo pokazala »pravo« Korejo. Med njima se vzpostavi nenavadna bližina, v kateri pa ni veliko izrečenega. On jo opazuje in riše, ona opazuje njega in njegove risbe. V njem išče tudi del sebe, povezavo s Francijo in kulturo, ki jo pozna predvsem skozi jezik. Toda prav tukaj se pokaže bistvo romana: junakinja se ne more prepoznati v nobeni od ponujenih podob – ne v materi, ne v fantu, ne v francoskem umetniku in ne v predstavah drugih o tem, kdo naj bi bila. Tudi umetnik, ki naj bi jo videl, je ne more zares videti.

Zato je Zima v Sokču predvsem roman o iskanju sebe – o občutku nepripadanja, kulturni razpetosti, telesu, pogledu drugega in težavnosti komunikacije. Zanimivo je, da Dusapin vse to izrazi z zelo malo besedami. Njen jezik je čist, zadržan in natančen, stavki so kratki, pripoved pa skoraj eliptična. Pod površjem navidez preproste zgodbe se tako nabira veliko neizrečenega. Kot je zapisano tudi v predstavitvi slovenskega prevoda, njeni jedrnati stavki ustvarjajo neposrednost in napetost, ki se nikoli povsem ne razreši.

Roman zato ne ponudi jasnega odgovora, kdo je junakinja. In prav v tem je njegova moč: iskanje identitete ni prikazano kot pot do končne opredelitve, ampak kot stanje negotovosti, v katerem se človek šele uči gledati samega sebe.

Prispevala: Franka Koren, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Clarke, Lucy

Pohod

Ali kako se popolne počitnice v družbi najboljših prijateljic spremenijo v bitko za preživetje

Liz, Helena, Maggie in Joni so najboljše prijateljice še iz najstniških in študentskih let. In čeprav živijo vsaka svoje življenje, se enkrat na leto zberejo in skupaj preživijo počitnice. Tokrat je na vrsti za organizacijo kratkega oddiha Liz. Zdravnica, mati, žena. V teh kratkih počitnicah si želi odklopa, hoje in družbe prijateljic, ki nad nenavadno in zahtevno pohodniško izbiro odklopa niso vse enako navdušene. Maggie se težko odtrga od svoje hčerke, ko jo nerada prepusti v varstvo bivšemu partnerju. Poleg tega je popolnoma brez kondicije in motivacije. Helena je sicer do popolnosti organizirana in pripravljena na vse izzive, razen na to, da je morda noseča? Joni pa… svetovno znana in oboževana pevka, v sebi pa prazna, negotova in izgubljena v odvisnostih. In vendar se vse štiri znajdejo v prijetni leseni koči ob robu norveške divjine, od koder bodo začele vsaka svoj pohod nazaj k sebi. In vse teče v redu, dokler ne teče več. Kajti divjina je, če si nanjo pripravljen, lahko čudovita, če si nepremišljen, zna biti nevarna, kadar si lahkomiseln, pa je pogubna.

Lucy Clarke je navdih za roman Pohod dobila po izletu s šotorom skozi neomadeževano in čudovito norveško naravo. Po njenih romanih snemajo napete in mednarodno uspešne TV serije.

Prispevala: Sabina Zore, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtor: Jarc, Gaja

En ščepec ljubezni

Pogreti večerjo … ali srce?

Mlada in zagnana zdravnica Anja v zvezi s partnerjem Urbanom ne deluje kot popolna gospodinja, kakršno bi si slednji želel, saj se nikoli ni naučila kuhati. Ko se nekega dne v njen avto zaleti postaven kuharski talent David, najmlajši zmagovalec kuharskega šova MasterChef, z njim sklene domiselni dogovor. Anja ne bo zahtevala denarja za popravilo avtomobila, če bo David en mesec kuhal njene obroke in ji pomagal pridobiti Urbana nazaj v njen objem.

A kaj, ko Anja in David poleg kulinaričnih dobrot zakuhata še kup dogodivščin, nekaj pa se zakuha tudi med njima …

Simpatičen ljubezenski roman izpod peresa mlade pisateljice je popoln odklop od vsakodnevnih skrbi in predstavlja kakovostno, lahkotno branje, kakršnega slovensko bralstvo potrebuje. Bodite pripravljeni in pripravljene, da se boste med branjem večkrat nasmejali in se popolnoma zaljubili v glavna lika in njuno romanco.

Gaja Jarc (1999) je zobozdravnica, roman En ščepec ljubezni pa je njen literarni prvenec, ki je nastal v okviru delavnice ljubezenskega romana pri Cankarjevi založbi.

Prispevala: Ana Jana Špiletič, Knjižnica Koper

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zvrst: leposlovje za odrasle

Šest zgodb, ki se vroče kuhajo v loncu skrivnosti, smeha in predvsem srh!

Do bridkega konca

“Usmiljenje lahko tudi iz najbolj zlomljenih med nami oblikuje nepopolno, a vendar osupljivo mojstrovino.”

Svet v dolini čudežev

Napet kriminalni roman, kjer se preteklost in sedanjost združita v mrežo umorov in skrivnosti.

»Rotim te, ogenj, ki tu goriš, da nikdar več ne vzplamtiš.«

Tožba o izgubi in osamljenosti

Meje so lahko fizične in v nas samih.

Pogreti večerjo … ali srce?