»Rotim te, ogenj, ki tu goriš, da nikdar več ne vzplamtiš.«
Piše se leto 1620 na Danskem. V temni noči Christenze Kruckow, neporočena plemkinja, iz čebeljega voska, odstriženih nohtov in šopa človeških las ustvari votek, podobo majhnega človeka, ga več dni nosi pod pazduho in ga oblikuje s toplino svojega telesa. Na ta način ustvarjeno in oživljeno dete sicer ne more ničesar videti niti ne more govoriti, lahko pa vse opazuje in opaženo oblikuje v misel in pripoved, ki jo kot vseprisotni pričevalec duha (tistega) nedoumljivega in krutega zgodovinskega časa s svojim tihim, halucinogenim glasom ponese med bralce.
Orisuje nam pot svoje stvariteljice Christenze, ki po hudih obtožbah čarovništva iz Sydfyna pobegne v Aalborg, koder se zbliža z druščino žensk, ki si ob skupnem druženju nudijo uteho, si pomagajo pri opravilih in se vzpodbujajo, obenem pa si z vedenji, ki so v očeh takratne krščansko-patriarhalne družbe močno odklonska, življenje tudi skrivoma pestrijo, najsibo to s kozarcem vina, petjem in plesom ali medsebojnim ljubimkanjem. Ko jih pri enem od skrivnih obredov v noči svete Lucije 12. decembra leta 1620 zasačijo, to služi kot najoprijemljivejši vzvod, da jih zaprejo in jim z mučenjem izsilijo priznanja grešnih dejanj, ki naj bi jih izvajale, čemur neizbežno sledijo obsodbe javnega sežiga na grmadi ali obglavitve.
Zgodbo je avtorica Olga Ravn (1986), ki velja za eno najizvirnejših sodobnih danskih literarnih predstavnic, napisala na osnovi množičnih čarovniških procesov, ki so v letih 1596 do 1621 potekali v Fynu in Aalborgu, pri tem pa se je poleg ljudskega izročila opirala na številne zgodovinske vire, kot so pisma, pravni dokumenti in teološki spisi. Iz originalnih virov so vzeti tudi vsi uroki, ki jih je umestila v besedilo, zapisane je našla v črnih knjigah (t. i. cyprianusih) ter drugih okultnih delih.
Obdobje, ki ga je raziskala, je v zgodbi omejila v leto dni trajajoče, zgodbo pa je poleg Christenze gradila še ob treh osrednjih ženskah, ki so bile (in ne zgolj te) dejansko obtožene čarovništva in zaradi tega tudi usmrčene.
Poleg samega poteka dogajanj ima v romanu osrednji pomen tudi votek oz. voščena lutka, ki so jo v srednjem veku uporabljali kot eno ključnih orodij za izvajanje črne magije. Glas, ki mu ga nameni pisateljica, je glas spomina in pričevanja. Se ne stara in četudi ga nihče več ne posluša, še vedno nemo priča. Obstaja kot nekakšno Oko, nepristranski opazovalec človeškega sveta, ki mu je opazovanje in poslušanje vsiljeno, iz te neizogibne poslušnosti pa se mu, čeprav z ljudmi sočustvuje, do njih porodi tudi gnus.
Takšna izbira pripovedovalčevega glasu avtorici omogoči zgodbo podati iz širše perspektive, zato roman ne izzveni kot zagovor ‘nedolžnih čarovnic’. Poleg vprašanj srednjeveške črne magije in sežiganja žensk na grmadah ter narave samih sodnih procesov, ki so temu predhodili, so v besedilu mimogrede, a dovolj jasno nakazana tudi vprašanja ženskosti na splošno, njene neodvisnosti in svobode (tudi seksualne), prav tako je osvetljena njihova vloga pri ohranjanju ljudskega izročila in porodnega babištva. Avtorica žensk v ničemer ne brani, prikazuje jih v njihovi zamerljivosti in maščevalni ihti, v kateri se zlahka obrnejo druga proti drugi. Obenem pa obelodanja tudi strašljivo moč moškosti, v svojih izvršitvah kruto, nasilno in strahotno poniževalno ter njihov vzvišeno zaničevalen pogled na ženske. Ogledalo, ki ga v zgodbi nastavi voščeno dete, je namenjeno človeštvu kot celoti.
Bralec naj ne pričakuje logične in v vseh detajlih dokumentarno zapisane zgodbe, ta je namreč podana hipnotično, v njej pa bodo uživali predvsem tisti, ki cenijo literarno izvirnost.
Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Rezerviraj knjigo
