Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Zvrst: spomini

Svetišča narave: sedem tednov vseživosti

Dobri divji svet (še) obstaja

Irena Cerar se je nedolgo nazaj znašla na zanimivi, sicer ne preveč dobri točki v življenju, ki pa je v njej sprožila umiritev ter premislek o tem, kako hitro je življenje in koliko nalog si je zadala v njem. Sama pravi, da je njeno življenje zastalo. Za kar precej časa. Dokler se ni v njej zopet začela prebujati “divja ženska”. Odločila se je, da bo po en teden preživela v posamičnih habitatih Slovenije. Na misel so ji prišli jame, gozdovi, mokrišča, travniki, stari sadovnjaki, morska in rečna obala. Podala se je na deloma samotno in samostojno bivanje v naravi. Opazovala je, poslušala, zapisovala svoje občutke in opažanja. Potem pa je vse to podelila z nami v knjigi Svetišča narave. Knjiga je tako skupek čutečih razmislekov, obarvanih s spoštovanjem do narave in ljudi, ki jih je med bivanjem srečevala. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga potovanj in refleksij, s katerimi se bralci in bralke z lahkoto poistovetimo. Avtorica se je v knjigi zahvalila mnogim ljudem, ki so bili del njene zgodbe. Pri njih je iskala informacije, zanimivosti, napotke, nasvete. In ljudi, ki Slovenijo zares poznajo, imamo veliko. Bodisi strokovnjakov s posamičnih področij, bodisi domačinov, ki poznajo vsak okljuk reke, vsako drevo v okolici, vsako, še tako majceno pot, ki je morda v vodnikih ne najdemo. Ne znam si predstavljati, da bi nekoč narave, divje in prvobitne, ne bilo več. Toliko svetišč imamo okoli sebe v naši prekrasni deželi, a potrebno jih je varovati. Stoletna drevesa, reke, jezera, mokrišča, morja. Na našo biodiverziteto smo lahko upravičeno ponosni. Reklo spoštujmo naravo ni kar tako. Je pa namenjeno vsakemu od nas. Sporočilo knjige, za katero je Irena Štaudohar zapisala, da je eno najlepših naravopisij, kar jih je prebrala,  je tudi to, da ko se podajamo v naravo, dihajmo, glejmo, poslušajmo. Občudujmo, čutimo! V naravi je vsaka naravna stvar, vsak organizem točno tam, kjer mora biti.

Irena Cerar se je rodila leta 1970. Že od nekdaj je povezana z naravo. Poznamo jo kot pripovedovalko zgodb, pravljic, dolgo je bila urednica revije National Geographic junior za Slovenijo in druge države, še prav posebej pa jo mnogi poznamo po njenih številnih knjigah o poteh po naravi naše dežele. Pravljične poti so njen zaščitni znak. Za potopisni prvenec Potepuški okruški je leta 2022 prejela krilato želvo, nagrado za najboljši slovenski potopis preteklega leta.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Potovanje preblizu : spovedi in izpovedi

Kdo sem?

Vprašanj o sebi in o svetu je več kot odgovorov, da bi se pomirili s seboj in svojo prehojeno življenjsko potjo, pa je na nekatera vendarle potrebno (vsaj poskusiti) odgovoriti, predvsem na najpomembnejše med njimi, četudi se nam le-to še najbolj izmika: Kdo sem? V tej smeri nas v svojih spominih in izpovedih vozi Evald Flisar, ki v knjigi Potovanje preblizu skupaj z bralcem namišljeno potuje po cesti iz Ljubljane v London, konkretneje k hiši v britanski prestolnici, v kateri je živel petnajst let in jo nato prodal, ostalo pa je na njeni podstrehi še nekaj njegovih spominov, ki bi jih želel pregledati, da bi imel občutek, da v vsebinskem pregledu svoje življenjske poti res ni izpustil ničesar pomembnega. Bralci smo na tej vožnji njegovi sopotniki in poslušalci, z avtorjem pa nas združuje tudi lastno osebno iskanje ‘večnih resnic’. Flisar deli z nami svoja razmišljanja o podobah sveta, ki ni več, kar naj bi bil, ter o krivcih, ki to podobo še dodatno izkrivljajo; o izmuzljivi naravi resničnosti in iskanju ‘večnosti’; o svobodi in svetosti; o naravi jezika in vrzelih sporazumevanja; o čustvih, vrednotah in paradoksih duha; o pisateljevanju in svojem ustvarjalnem procesu ter temeljnih vzgibih literarnega ustvarjanja na splošno; o duši in duhovnosti in mojstrstvu biti človek; ob vsem tem in še čem pa vzporedno tudi iskreno o svoji lastni poti »bliže k sebi, k tistemu ‘jazu’, ki ni izmišljen, ampak je od vsega začetka pravi in edini, čeprav so ga napačne odločitve v življenju morda zakrile« (str. 143). Trditve, ki jih zapisuje, so ugibanja na poti iskanja pravih odgovorov, mnoge od njih neizbežno metafizične narave. Predvsem pa je to čudovita knjiga, ki vabi, da vzporedno z avtorjevo iščemo tudi svojo resnico.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naveza

Ko se dva zlijeta v eno

Naveza je knjiga spominov. Spominov na skupne začetke, skupne uspehe in skupne dosežke. Dosežke v alpinizmu, pa tudi na drugih področjih, s katerimi se ubadata glavna protagonista knjige in naveze, ki slovenski javnosti, četudi ta slučajno ni alpinistično naravnana, nista neznana. Tako Tomo Virk kot tudi Iztok Tomazin sta v stroki, za katero sta se profesionalno odločila, pustila tako globok pečat, da so zanju slišali ljudje, ki jih alpinizem prav nič ne zanima. Virk kot komparativist in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Tomazin pa kot specialist družinske in urgentne medicine, predvsem pa kot gorski reševalec, ki je sodeloval v premnogih reševalnih akcijah, v katerih je skušal pomagati ponesrečencem v gorah in na ostalih težje dostopnih terenih. Kot se mnogokrat zgodi, je tudi njiju povezalo naključje. Naključje služenja vojaškega roka v isti vojašnici. A zagotovo ni naključje, da skupaj tvorita močno navezo, ki drži še danes, in ki se ni skrhala na premnogih plezanjih, ki se jih je v zadnjih štirih desetletjih nabralo precej. Kvečjemu nasprotno. Videti je, da je ta naveza, pa čeprav skorajda ne pleza več skupaj, čvrstejša, kot je kdaj koli bila. Čeravno avtorja prihajata iz različni strok, sta si podobna precej bolj, kot bi si bralec lahko mislil. Morda je tudi zaradi tega prehajanje med poglavji, ki sta jih napisala, enostavno in nemoteče. Podobno kot uspešna alpinistična naveza delujeta kot celota tudi v pisanju. Tudi zato se knjiga bere lepo in tekoče, obenem pa se dotika tem, ki presegajo sam alpinizem, in so vseobčne in tudi zaradi tega bi lahko pritegnila odziv širše bralne publike, ki je morda sam alpinizem ne zanima preveč. Knjiga Naveza je torej predvsem knjiga o prijateljstvu. Prijateljstvu, ki je nastalo po naključju, ni pa naključje, da traja še danes, in je močnejše, kot je kdaj koli bilo. Prijateljstvu, ki so ga utrdile preizkušnje v steni in ki ga brez nje verjetno ne bi bilo. Ko (pre)bereš knjigo, veš, da se ta naveza ne bo nikoli pretrgala, in si čisto po človeško lahko avtorjema kar nekoliko nevoščljiv, saj se zavedaš, da je takšna naveza v življenju slehernika prej redkost kot pa pravilo. Zelo priporočam!

Prispeval: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Na poti: romar na konjskem hrbtu

Romarski dnevnik slavnega tenorista

Po koncu pandemije se je spomladi leta 2021 slavni italijanski tenorist odpravil na prav posebno romanje. Skupaj z ženo Veronico in prijatelji je prejezdil delček romarske poti Via Francigena. Na pot jih je pospremil papežev blagoslov na trgu sv. Petra. Sledilo je tritedensko romanje, ki se je izkazalo za intenzivno, čustveno zahtevno preizkušnjo, obenem pa je prineslo obilico novih spoznanj in doživetij. Slavnemu pevcu se je na poti pridružilo več kot 150 ljudi, med njimi glasbeniki, prijatelji, sodelavci, tehniki, snemalci, saj so o romanju posneli tudi dokumentarec.

Opisi potovanja se prepletajo z globokimi meditacijami o najpomembnejših odnosih, ki nas zaznamujejo – otroštvu, družini, prijateljstvu, veri. Vse povezuje strast do glasbe, ki je osrednji element Boccelijevega življenja. V pripoved so spretno vtkani delčki zgodovine, pa tudi pripetljaji in življenjske anekdote, ki jih je Andrea Bocelli doživel kot medijsko znana oseba. Knjiga tako ni le romarski dnevnik, ampak je čudovita pisna zapuščina slavnega tenorista, ki je s svojo glasbo pustil trajen pečat.

Prispevala: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Senca brez človeka : film v prozi

Nataša Konc Lorenzutti v svojem zgodovinskem romanu opisuje zgodbe v vojni ukradenih slovenskih dojenčkov in otrok, vključenih v Himmlerjev razvpiti program Lebensborn. Njihove matere so večinoma umrle v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Bodoči nemški rejniki so jih popolnoma germanizirali in jih tako odtujili od svojih družin in domovine ter jim spremenili identitete. Roman Senca brez človeka je nastal po pričevanjih nekaterih še živečih otrok, ki so prehodili strašne poti številnih grozodejstev. Z otroci so ravnali mačehovsko, saj niso bili deležni ne čustvovanja in ne topline. Bili so žrtve nacističnega nasilja. Pretresljivi dogodki se prepletajo z ugrabitvami nedolžnih otrok in krutim poigravanjem z njihovo usodo. Resnične zgodbe vojnih sirot, o njihovem odvzemu svobode, kratenju osnovnih človekovih pravic ter uničenju brezskrbnih otroških sanj se bodo zagotovo globoko dotaknile slehernega bralca.

Prispevala: Mateja Kalc, Knjižnica Bena Zupančiča Postojna

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Mojih 33 odprav : v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta

Biografija Vikija Grošlja je izjemna. Med drugim je vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in vodnik, ki je sodeloval na več kot tridesetih odpravah v izvenevropska gorstva. Pohvali se lahko z enajstimi vzponi na deset osemtisočakov in je prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi najvišje državno odlikovanje – častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne alpinistične dosežke, delo z mladimi ter prispevek k gorskemu reševanju. Alpinizem je zanj pustolovščina v najbolj plemenitem, najčistejšem in najbolj pozitivnem pomenu te besede. Svojo strast do plezanja uspešno združuje tudi z darom, ki ga ima za pripovedovanje in pisanje zgodb. Navdih za pisanje najnovejše knjige je bila jubilejna odprava na Himlung, leta 2022. Začutil je, da prihaja čas, ko bo svoje delovanje na odpravah v tuja gorstva počasi zaključil. S pomočjo dnevniških zapiskov nas popelje na dogajanje na 33 odpravah v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta. Izjemno branje in doživetja, ki bralcu narišejo nasmeh, pa tudi prikličejo solze in jemljejo dih z ganljivimi opisi in zapisi, ki jih lahko porodijo le resnično velike življenjske izkušnje. Besedilo dopolnjujejo arhivske fotografije, pospremil pa ga ja predgovor legende svetovnega alpinizma – Reinhold Messner.

Prispevala: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Snežni leopard

Na preži

Sodobni svet je hiter. Prehiter. Življenje nam uhaja izpod nadzora in s težavo mu skušamo slediti. Sistem nas sili v dirko, ki je ne moremo dobiti. Ne znamo se več ustaviti, prisluhniti, opazovati in opaziti. V ihti, ki nas žene, smo postali površni tako kot posamezniki in tudi kot družba. Sylvain Tesson nam s knjigo Snežni leopard nastavi ogledalo in to boleče učinkovito, četudi zapakirano v izborno besedje in umetelne opise. Čeprav je Snežni leopard v osnovi knjiga o opazovanju velike mačke, ki jo civilizacija neusmiljeno izriva iz njenega življenjskega okolja in jo je potisnila skorajda na rob izumrtja, gre obenem tudi za besedilo, ki ga lahko preslikamo kamorkoli drugam. V njej se lahko najde tako rekoč vsakdo, in prebrano bo od njega nujno zahtevalo razmislek o tem, kako živeti naprej. Res močna knjiga, ki se precej naslanja tako na zahodno kot tudi na vzhodnjaške filozofije, in bo v bralcu pustila vsaj močno sled, če že ne bo na glavo prekucnila njegovega pogleda na svet. Zelo priporočam, kot priporočam tudi ogled dokumentarnega filma, ki je plod dela in opazovanja iste tibetanske odprave in katerega naslov je, kajpak, Snežni leopard.

Prispeval: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

V sibirskih gozdovih: februar – julij 2010

Oko se nikdar ne naveliča predstave lepote.

Sylvain Tesson je francoski esejist, bralstvu poznan predvsem kot pisatelj popotnik, ki se je pri svojih sedemintridesetih letih za šest mesecev odpravil v samotno pokrajino Bajkalskega jezera, domovanje tisočletnih ceder, v zavetje majcene kočice s pečjo, posteljo, mizo in oknom, vse skupaj na devetih kvadratnih metrih, kamor je zložil tudi svojih šestdeset in nekaj knjig, dela svetovnih klasikov, ki jih je želel v miru prebrati, ob tem pa je vsakodnevno svoje misli zapisoval v pričujoči dnevnik. V osamo se je odpravil sredi trde februarske zime, kar je njegovemu sicer svobodnemu vsakdanjiku narekovalo skoraj vsakodnevno sekanje drv, da se je lahko grel, zajemanje vode iz zaledenelega ribnika in lovljenje rib, ko mu je zmanjkalo s seboj prinešenih nakupljenih konzerv, ob tem pa obvezno nagrajevanje s šilcem ali več vodke in opito meditiranje v oblakih dima cigare. Srečevanja z drugimi ljudmi so redka, pogosta pa so avtorjeva pohajkovanja in raziskovanja okolice v snegu in ledu. Do popolne sreče mu manjka le nekdo, ki bi mu o tem, kar čuti, okuša in spoznava, lahko pripovedoval. Ampak ima nadomestek – svoj zvezek, ta, ki ga beremo. Prostor in čas, ki si ju s svojim popolnim odmikom, osvobojenim družinskih, mestnih, prijateljskih in ostalih spon, hrupa, obljub, obveznosti in dražljajev, mu nudita blagoslov miru, tišine in samote ter razkošje lepote, ki jo uzira, kamorkoli se ozre, in smo jih preko branja njegovih zapisov deležni tudi bralci. Čudovita, meditativna, brezčasna bralna izkušnja.

Prispevala:  Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Na meji : tihotapske in druge mejaške zgodbe na meji od Karavank do Himalaje

“Mnoge meje so nevidne, neoznačene, neopredeljene, ko ni čisto jasno, ali jih morda lahko prestopiš ali pa ne smeš pod nobenim pogojem, saj bo sledila kazen, ki je praviloma neznana in zato še bolj grozeča.” Tržiški zdravnik dr. Iztok Tomazin je nekdanji tihotapec čez Karavanke, alpinist in gorski reševalec. V svoji mladosti je v času Jugoslavije združil veselje do plezanja v gorah in pustolovščine, od česar je imel tudi korist. Pri prebiranju njegovega avtobiografskega dela Na meji začutimo, da je že od nekdaj rad živel na meji med varnostjo in tveganjem. V pripovedih se podamo v gorski svet. V prvem delu so zbrane zgodbe različnih tihotapcev na območju Karavank. Zgodbe nam dajo dober vpogled v takratni čas s strani tistih, ki za uvoz dobrin niso želeli plačevati visokih carin. Ljudi, ki so tihotapili dobrine od severne sosede ali bežali na sever v Avstrijo. V osrednjem delu sledimo Tomazinovim pustolovščinam pri tihotapljenju dobrin čez Karavanke in njegovo doživljanje poti. Spremljamo ga pri prestopanju državnih mej in pri preizkušanju notranjih človeških meja. Njegove tihotapske ture so zahtevale dober načrt in ogromno poguma. Na državni meji v Karavankah so takrat stražili mejo graničarji, kazen za tihotapce pa je bila lahko usodna. Vsakič znova je po svojih podvigih občutil zmago, da je pretental oblast, ki je omejevala gibanje v gorah na obmejnih območjih, opravil lepo turo in ceneje pridobil stvari za osebno uporabo ali svojo družino. Pridobil pa je še mnogo več – ducat zgodb, izkušenj in spomine, ki jih je strnil v tej knjigi. Iz etičnih razlogov pa nikoli ni prestopil določene meje – tihotapljenja drog, ljudi ali orožja za ubijanje. V zadnjem delu opisuje odpravo v Turčijo iz leta 1983, s ciljem povzpeti se na goro Ararat in poleteti z zmajem s samega vrha. Pripoveduje o odpravah v Tibet, kjer je poleg plezanja pretihotapil tudi fotografije Dalaj Lame, zaradi česar bi mu kitajski cariniki uničili vizo in prepovedali vstop v Tibet in še druge odprave v Himalajo. Tomazinova celotna življenjska zgodba je vsekakor zanimiva, v njegovi glavi pa je več kot očitno mnogo manj omejitev in mej, kot nam jih vsiljuje zunanji svet.

Prispevala: Barbara Gasser, Mestna knjižnica Kranj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Na črnih poteh

Zdravilna hoja skozi francosko pokrajino

Sylvain Tesson, francoski pisatelj in svetovni popotnik je ves pijan padel z višine osmih metrov. Štiri mesece kasneje je bil z iznakaženim obrazom, poln vijakov in ves majav odpuščen iz bolnišnice. Konec avgusta naslednjega poletja se namesto rehabilitacije v zdravilišču odpravi na trimesečno potovanje samote in osebnega premišljevanja. Pred njih je dolga hoja skozi neokrnjeno francosko pokrajino od Provanse do Normandije. Hodi daleč stran od civilizacije in vseprisotne tehnologije, po črnih poteh, po skritih stezah, ki jih nihče več ne uporablja in vodijo od ene zapuščene vasice do druge. Družbo mu delajo lastne misli, skorja kruha in knjige. Sem ter tja se mu na poti za par dni pridružijo tudi prijatelji. Dovolj časa ima za razmišljanje o življenju in smrti. Prisluhne tišini in oglašanju nočnih živali. Hoja je učinkovita droga, ki mu odpre oči, da se vrne nazaj k svojemu bistvu.

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo