Zvrst: spomini

»Edina razlika – edini razlog, da sem [knjigo] dokončala – je izkušenost. Prepoznala sem zimo. Videla sem jo prihajati.« pravi Katherine May, mednarodno uspešna britanska pisateljica, ki se ukvarja z leposlovno in memoarsko literaturo. Leta 2020 je izšla njena knjiga Prezimovanje: kako sem se naučila dobro shajati, potem ko je življenje pomrznilo (Wintering: How I Learned to Flourish When Life Became Frozen). Napisala jo je na podlagi lastnih izkušenj z namenom boljšega in hitrejšega prepoznavanja prihajajočih osebnih zim. Knjiga je letos izšla tudi v slovenščini pri založbi UMco v prevodu Miriam Drev. V knjigi Prezimovanje se avtorica po nenadni bolezni v družini znajde v obdobju negotovosti in obsežne praznine, ki jo pahneta v osebno zimo. Ko so mrzli dnevi v njenem življenju že nevzdržni, ji s pomočjo izkušenj drugih uspe vzdržati in prebroditi to obdobje. Napotki za lažje zimsko shajanje ji spremenijo življenje, saj ugotovi, kako si pomagati in premostiti zimo, ko ta nastopi. Nauči se, da se iz tega obdobja v našem življenju in v naravi rodijo neverjetne preobrazbe. V knjigi tako poleg svojih spominov na zimsko obdobje opisuje tudi različne pojave, navade ljudi in živali ter njihove priprave na zimo in premagovanje le-te. Lahko rečemo, da je knjiga nekakšen priročnik za obvladovanje takšnih dni v letu, hkrati pa se iz nje naučimo, kako narava zimi že stoletja kaže zobe.

Prispevala: Tajda Cvetič Mlakar, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Barnes v treh esejih preplete zgodbe posebnežev, “nezmernežev”, balonarskih entuziastov (francoskega fotografa Nadarja, angleškega polkovnika Freda Burnabyja in francoske igralke Sarah Bernhardt) s svojo izkušnjo izgube. Začne z noticami o prvih balonarskih podvigih v nebo in v ozadju plete misel, kje je pravzaprav človekovo mesto, kaj ga žene in kaj prizemljuje. Hkrati s takratnimi vizionarji se dviga v višave, pridobiva pregled, začuti njihovo vznesenost, ki si jo dovoli spustiti med svoje vrstice, razmišlja o možnosti preobrazbe človeštva na novih temeljih, a se svoji razčustvovanosti tudi sramežljivo posmehne. Kot pravi za njihove dosežke, “vsekakor pomenijo trenutek, ko je naš svet odrastel. Ali pa je to morda preveč melodramatično in preveč obetajoče. Morda naš svet ne napreduje s pomočjo dozorevanja, temveč s tem, da je v trajnem stanju doraščanja, vznesenih odkritij.” Po odkrivanju višav se dotakne teme ljubezni, zadnji esej pa posveti padcu v globino, odpre vrata bolečini, ki je ostala po smrti žene, literarne agentke Pat Kavanagh, in skuša iz življenja izluščiti tisto najmanj, kar nas še žene naprej ali vsaj ohranja. Če se je do te točke nekako skrival za krilom ekscentričnosti izbranih življenjskih avanturistov, se naposled razkrije tudi sam, v točki soočanja s smrtjo (in vsemi njenimi evfemizmi) ter žalovanjem, ki ga odkriva v vsej banalnosti in edinstvenosti. Dela večkrat nagrajenega angleškega pisatelja Juliana Barnesa so tudi bralcem v slovenščini dobro poznana. V Legah življenja ga spoznamo v najbolj občutljivi različici, ki pa ji ne primanjkuje nežnega humorja, izredne berljivosti in spretne literarne obdelave ranljivejših delov človeške izkušnje.

Prispevala: Špela Plestenjak, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Ivana Djilas, gledališka režiserka in publicistka je napisala novo, izjemno knjigo z nslovom A si lahko vsaj enkrat tiho. Gre za njeno drugo knjigo. Prva je bila Hiša pred šestimi leti. V novi knjigi so zbrane zgodbe o življenju, o migrantstvu, o vzgoji otrok. Vzgoja postane še poseben izziv, če vzgajate otroka s posebnimi potrebami. Knjiga je sestavljena iz predelanih besedil, ki jih je pisala za Mladino in tistih, ki so bila na novo napisana. Življenje je, pa če smo migranti ali želimo vzgajati otroke vedno malo ali zelo kaotično. Splača pa se boriti in ne obupati za dosego svojih ciljev. Tako na področju prizadevanja za dostojno življenje kot na področju pravic za otroke s posebnimi potrebami. Zato ne smemo biti tiho. Besede so vse, kar imamo. Prav je, da povemo, če kaj ne deluje, če se s čim ne strinjamo in če s tem lahko naredimo kaj dobrega. Sama pravi da v gledališču poskrbi za to, da pokaže druge možnosti in odpira teme za pogovor. Ravno to pa počne tudi s tistim, kar napiše. V zgodbah najdemo ogromno iztočnic za razmišljanje in pogovor. Odpira se mnogo pomembnih vprašanj. Prav je, če bi si po prebranem ali ko pogledamo kakšno gledališko predstavo vzeli čas, premislili o tem, kar smo prebrali in videli ter se s sami s seboj malo pogovorili. Med nami živijo migranti, živijo otroci s posebnimi potrebami, živijo ljudje. Zato je prav, da včasih malo odgrnemo zavese in se vprašamo, kakšne zgodbe stojijo za njimi. Njihove zgodbe lahko zelo presenetijo. Eno je tisto, kar vidimo, drugo pa je tisto, kar se skriva za tem videzom. Ivani Djilas je uspelo dvigniti zavese, vstopiti v naše domove in nam pokazati, da se je kljub vsemu vredno boriti in živeti. Ščepec čarovnije in gre. Zgodbe, ki tako kot Ivana Djilas, ne pustijo ravnodušne nikogar. Kar je bil tudi, verjetno, avtoričin glavni namen.

Prispevala: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Knjiga “Pot” Nejca Zaplotnika, enega največjih slovenskih in svetovnih alpinistov, misleca in človeka z veliko začetnico, je dala našemu gorništvu in planinski literaturi tak polet, da še danes ostaja nepresežena. Vendar pa je Nejc pisal svoje alpinistične vtise že pred njo. Tako je ob njegovi 70-letnici (ki je zaradi nesreče pod Manaslujem ni dočakal) izšel še Alpinistični dnevnik, ki popisuje njegova srečanja z gorami med letoma 1969 in 1971. Gre za iskrive in humorne dnevniške zapiske, ki spričo takratne Nejčeve mladosti presenečajo s svojo globino in življenjsko modrostjo. Popisani so njegovi vzponi v gore, ki jih je opravil v s svojimi prijatelji, mdr. s Tonetom Perčičem. Besedilo, ki se mu pozna literarna nadarjenost pisca, je stkano iz avtorjeve “zaljubljenosti” v gore, ki jih ne osvaja kot športnik, ampak kot ponižen občudovalec stvarstva. Knjiga je povezana z ustanovitvijo Odseka Nejca Zaplotnika, ki z zbranimi sredstvi od prodaje dnevnika pomaga uresničiti ljudem različnih zmožnosti pri poteh v gore. Predsednik odseka je Darko Đurić, sicer znani paraolimpijec. Nejčeva žena Mojca, ki je zapiske predala javnosti, je tako posredno uresničila njuno željo, da ko otroci odrastejo, gresta pomagat revnim v Katmandu. Knjižno delo bo razveselilo tako alpiniste kot tudi druge ljubitelje gora, neokrnjene narave in humanistične misli.

Prispevala: Roman Rozina, Mestna knjižnica Grosuplje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Paolla Cognettija smo pred dvema letoma spoznali v romanu Osem gora, ki je bil leta 2017 ovenčan z italijansko najprestižnejšo literarno nagrado strega. V njem smo spremljali odraščanje dveh fantov. Pietro je osamljen mestni fanta iz Milana, Bruno ni še nikoli zapustil domače gorske vasi. V Divjem dečku se avtor prav tako vrača v gore. Pri tridesetih se počuti nemočnega, izgubljenega in razočaranega. Strmi v belino milanskega neba, prihodnost se mu zdi nepredstavljiva. Zato zapusti mesto, kjer se je rodil in odraščal in se odpravi v gore, v kočo na dva tisoč metrih. Tu v skoraj popolni samoti znova odkrije bolj bistveno življenje in iskrene človeške odnose z edinima sosedoma. Gorjanska ritmičnost življenja ga sooči s preteklostjo, poda se na potovanje iskanja samega sebe.

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

V zdajšnjem svetu, ki je hiter, prehiter, nam vrtnarjenje omogoča zelo kompleksno sprostitev. In upočasnitev. Ni lepšega, kot svoje roke zakopati v zemljo in vanjo polagati semena, sadike. Potem, ko opravimo vse priprave. Sledi čakanje kaj bo pognalo, odgnalo, zrastlo. Z vrtom so se ukvarjali ne samo naši predniki, babice in mame, tudi mnogi filozofi so v vrtu našli mir, tudi navdih za umetniško ustvarjanje, pisanje. Ne gre samo za to, da pridelamo hrano, na vrtu gojimo tudi svoje misli, čeprav nam dostikrat vzgoja ne gre tako, kot bi želeli. Biti eno z vrtom sicer pomeni mnoge skrbi in odrekanja. Dež, toča, škodljivci, plevel, vse ima svoj smisel. Hkrati nas to spajanje uči potrpežljivosti in razumevanja narave in nas samih. Imeti vrt pomeni, da smo si od narave izposodili košček zemlje in zanj prevzeli odgovornost do vseh živih bitij, ki nanj zahajajo. Hrana z vrta je zagotovo obogatena z vsemi izkušnjami, ki smo jih med pričakovanji na plodove našega dela pridobili. Vrt je tako naš lastni učitelj sobivanja z vso živo in neživo stvarnostjo vesolja. Ko se umirimo, ko sprejmemo vse dejavnike, ki poleg nas vplivajo na ta košček zemlje, lahko začutimo radost, ki se skriva v magičnih dotikih rok z zemljo. Bogatejši smo za poglede, okuse, vonje, dotike in tudi petje ptic, brenčanje žuželk. Morda je prava beseda za vrtnarska opravila in vse, kar nam nudijo, to so umiritev ob delu, spremljanje rasti, ki je ne moremo prehiteti, privajanje čakanju ob skrbi za rastline, razmišljanje o tem, katere rastline se ljubijo in katerih ne gre saditi skupaj, posvetitev. Tudi meditacija.

Prispevala: Simona Solina, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo