Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Zvrst: spomini

Naslovnica knjige Zdrava.

Zdrava

Naj vas knjiga podpre na vaši poti k sebi.

»Zdrava sem, ko sem polno pretočna in je moj celotni ustroj v harmoničnem sozvočju. Ko zvedavo raziskujem življenje, se pogumno podajam v neznano in v polnosti živim svoj potencial«. S temi besedami Mojca Fatur nagovarja svoje številne bralce, ki so se, tako kot ona, v nekem obdobju svojega življenja znašli na pomembnem razpotju. Naša priznana slovenska filmska in gledališka igralka, avtorica čudovitih petih otroških slikanic in mati treh otrok je po javnem priznanju o svoji bolezni in poti do ozdravitve leta 2020 požela velik odziv javnosti, kar jo je spodbudilo k pisanju pričujoče knjige. Le-ta ni zapisana kot priročnik z nasveti ali koraki do zdravja, temveč je iskren opis poti, ki je le njena – osebna, edinstvena, sočutna in iskrena. Mojčina knjiga je vir navdiha, ki vliva slehernemu bralcu upanje, pogum in moč v težkih življenjskih situacijah. Ravno najtežje preizkušnje so lahko povod za rojstvo nove moči in novega pogleda na življenje.

Prispevala: Nataša Rožanec, Mestna knjižnica Izola

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Plosk ene roke

Plosk ene roke : želja po celovitem življenju

Bodi hvaležen za to, kar imaš

Darko Đurić je v tej delu strnil svojo življenjsko zgodbo: od zavrženega invalidnega otroka prek svetovnega prvaka v plavanju do motivacijskega govorca in podjetnika. Darkova pot se res ni začela dobro. Ker se je rodil brez treh udov, sta se mu primarna starša odpovedala, saj zanj nista (tudi finančno) mogla skrbeti. Čeprav tega Darku (sploh v najstniških letih) ni bilo lahko sprejeti, sedaj to gleda drugače. Dobil je pravzaprav drugo priložnost. Potem ko so zanj nekaj časa skrbeli po ustanovah, sta ga v rejništvo namreč sprejela Veronika in Milan Debeljak s Podbrezij. Tedaj se je zanj začelo novo življenje. Skupaj z njunimi otroki je preživel srečno otroštvo, kar ga je opolnomočilo za vse izzive, pred katere ga je postavilo življenje. Športna plavalna pot ga je privedla v sam svetovni vrh. Seveda pa vse ni šlo gladko. Soočiti se je moral s svojimi travmami, sprejeti svoje (včasih) kolerične odzive na situacije in zaobiti past, da bi se primerjal z drugimi, npr. zdravimi. Sedaj ga kot predavatelja vabijo različna podjetja, šole in druge ustanove. Seveda še ni na koncu svoje rasti, česar se dobro zaveda. In pred njim so novi izzivi …

Knjiga, ki jo na koncu med drugim pospremi tudi navdihujoč nagovor Darkovih staršev (Debeljakovih) skupaj s pesmimi Milana Debeljaka, je odličen pripomoček tudi za osebnostno rast in navdih za vse tiste, ki imajo morda manjše primanjkljaje kot Darko, a težko sprejemajo svojo življenjsko zgodbo.

Prispeval: Roman Rozina, Mestna knjižnica Grosuplje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Ravnateljeva hči

Ravnateljeva hči

Pretresljiva izpoved dekleta, ki je na lastni koži izkusila težo javnega linča

“Moje ime je Ana in sem ravnateljeva hči.” 

Novembra 2014 je Slovenijo pretresel škandal, ko je po spletu zaokrožil video posnetek, na katerem je ravnatelj ene od mariborskih šol spolno občeval s profesorico matematike. Temu je sledil javni linč, zaznamovan s sovražno nastrojenimi spletnimi komentarji, javno moralno paniko in obsesijo osrednjih slovenskih medijev, da bi iz posnetka ustvarili novo senzacijo. Štirinajst dni kasneje se je zgodba o ravnatelju tragično končala, ko je ta storil samomor.

Ravnateljeva hči je pretresljiva in iskren izpoved ravnateljeve hčerke Ane Kamenik, ki je takrat še kot šestnajstletna najstnica dobesedno čez noč postala tarča obrekovanja in žalitev, z očetovim nenadnim samomorom pa je morala skozi mučen proces žalovanja in soočenja s kruto resnico, da človeka, kateremu je v življenju najbolj zaupala, ni več. Pričujoča knjiga se odmika od razlag o ozadju same afere in okoliščin, ki so pripeljale do njenega izbruha, namesto tega pa je v ospredje postavljena zgodba o preživetju mladega dekleta, ki je preko travmatične izkušnje spoznala vse najboljše in najslabše, kar najdemo pri ljudeh; srčnost, požrtvovalnost in čustveno podporo kot tudi sebičnost, hudobijo in privoščljivost. Poseben del knjige pa je namenjen tudi Aninemu neposrednemu nagovarjanju medijev in spletnih anonimnežev, ki so s svojo željo po senzacionalnosti, voajerizmu in opravljanju močno pripomogli k tragičnemu razpletu afere.

Knjiga, ki bralca opominja o tem, zakaj bi slovenska družba potrebovala moralno prenovo.

Prispeval: Vid Šteh, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Polhi in kačja slina: kako sem se zaljubil v Slovenijo

Polhi in kačja slina: kako sem se zaljubil v Slovenijo

V Sloveniji ni nobena ura prezgodnja za šnops

Sam Baldwin je še eden od tujcev, ki so se zaljubili v Slovenijo. Lepota dežele ga prevzame že ob prvem stiku, bolj, ko jo raziskuje, bolj je “njegova”. Všeč so mu tudi letni časi s toplimi poletji in zasneženimi zimami, sanja o svoji gorski kočici. Z bratom se poda v nakup stare sušilnice mesa na hribu Hrib na Koroškem. Počasi jo obnavlja in obenem spoznava sosede ter ostale Slovence. Njihove navade ga večkrat presenečajo, v veliki meri pozitivno. Se pa ob kakšni strogi birokraciji tudi neprijetno zdrzne. Še posebej se čudi nad sosedskimi odnosi, ki jih nemalokrat zastruplja boj za košček zemlje, ki se vleče že več generacij. Navdušen je nad gostoljubnostjo ljudi in njihovo prijaznostjo. Z veseljem in entuziazmom spoznava in aktivno sodeluje pri naših tradicionalnih delih, kot so koline, žganjekuha, priprava drv za zimo, lovljenje polhov … Pri večini ljudi prepoznava nostalgijo po nekdanji državi, peščica drugih jo je že skoraj pozabila. Vpisal se je na intenzivni tečaj učenja našega jezika, čeprav pravi, da tega znanja v Sloveniji skorajda ni potreboval. Vsak, ki je opazil, da je Sam Anglež, je pričel pogovor z njim v njegovem rodnem jeziku. Presenetljivo je dvojino precej hitro dojel, večji problem so mu delali skloni. In prvič je doživel, da se njegovo ime spreminja. Pri nas njegovo ime ni “le” Sam, odvisno od konteksta se spreminja v Sama, Samu, Samom … Vmes doživlja tudi vzpone in padce v intimnem življenju. Ločitev, samota, nova ljubezen, selitev v Španijo, ponovno ednina in nato novo prijateljstvo. Ravno na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani je spoznal koroško Slovenko Marino, ki se je zaradi svojih slovenskih korenin želela naučiti slovenščine, ki je v njeni primarni družini na Koroškem v Avstriji niso uporabljali. Njuno prijateljstvo se je razvilo v mnogo več; avtor pravi, da ob selitvi v Avstrijo ni izgubil Slovenije, ampak je ob njej pridobil še eno deželo.

Z angleškim humorjem začinjena zgodba o spoznavanju Slovenije vas ne bo pustila hladne.

Prispevala: Stanka Ledinek, Knjižnica Velenje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Na samotnih poteh.

Na samotnih poteh

Poti in brezpotja življenja

Slovenski beroči javnosti je Vladimir Habjan zagotovo najbolj poznan kot pisec planinske literature in tudi kot dolgoletni urednik Planinskega vestnika, najstarejše še izhajajoče slovenske revije, a njegovo najnovejše knjižno delo Na samotnih poteh tokrat zavije na (sicer ne prvi) izlet v nekoliko bolj leposlovno obarvane vode, četudi bi tem primeru bilo morda bolj na mestu uporabiti samostalnik gore. Habjan namreč podaja najpomembnejša poglavja svojega življenja skozi oči pohodnika, ki se je odpravil prečiti Karnijske Alpe od zahoda proti vzhodu. Tisto gorovje, ki se nahaja med Dolomiti in Julijskimi Alpami in ki je (vsaj kar se slovenskega planinstva tiče) dolgo ostajalo v senci obeh in tudi zato pohodniku še vedno nudi možnosti samotnejših gorskih potepanj. Habjan je velik ljubitelj brezpotij. Prepričan je namreč, da mu le-ta omogočajo pristnejše doživljanje narave in gorskega okolja, za povrh vsega pa pohodniku nudijo večje izzive na sami poti, saj obvladovanje težavnosti terena in sposobnost orientacije nista nekaj, kar bi bilo položeno v zibelko sleherniku. Da se lahko pohodnik varno poda na takšno pot, potrebuje precej izkušenj in znanja, kar najbolje tudi skozi svoje pisanje dokazuje avtor kar sam. A vendar Na samotnih poteh ni zgolj zgodba o prečenju južnih Karnijcev, pravzaprav je kar zgodba avtorjevega življenja, skozi katero se nam razkrije njegov intimen odnos do gora in gorskega sveta, do narave in vseh človekovih dejavnosti, ki vanje posegajo in kakšen vpliv je vse skupaj imelo na avtorjevo poklicno in življenjsko pot, ki sta v njegovem primeru povezani v nerazdružljivo celoto. Obvezna literatura za ljubitelje planinarjenja, zagotovo pa bo Habjan s svojimi razmišljanji in slogom pritegnil tudi bralstvo, ki mu gorniška tematika ni prioriteta.

Prispeval: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Manj je mene, bolj sem jaz.

Manj je mene, bolj sem jaz

Težko je v kratkem priporočilu popisati tako razgibano in za slovenske razmere neobičajno življenjsko pot, ki jo je prehodila Manca Košir. Iz suhljate, resne deklice se je v  srednji šoli prelevila v lepo dekle, nastopala kot manekenka in fotomodel, dobila glavno vlogo v hrvaškem filmu Breza in postala slavna. Na Pedagoški akademiji je diplomirala iz matematike in fizike, nato pa ob delu dokončala še novinarstvo na FDV, kot novinarka je opravila več kot tisoč intervjujev. Na FDV je po končanem doktoratu kar četrt stoletja predavala novinarstvo. Bila je družbenopolitično aktivna na več področjih, dolga leta je kot prostovoljka pomagala in vlivala moč umirajočim v Slovenskem društvu Hospic. V drugi polovici devetdesetih je v okviru Andragoškega društva Slovenije vzpostavila mrežo študijskih krožkov Beremo z Manco Košir in vse do smrti tudi vodila pogovore o knjigah. Branje knjig , pisanje ter raziskovanje duhovnega in presežnega so bili Mančina strast in ljubezen, pisala je vsak dan. Seveda v biografiji izvemo tudi veliko o njenem osebnem življenju. O starših, o hčerkah Ladeji in Tini, ki jih je imela neskončno rada, pa zaradi obilice dela dostikrat ni imela časa zanje, o njenih partnerjih, s katerimi je tudi po razhodih ostala v dobrih odnosih, pa o njeni veliki učiteljici smrti, ki je kruto zarezala v dušo ob odhodih brata in duhovnega prijatelja, pisatelja Marjana Rožanca. Manca se je po hudi bolezni, ki jo je premagovala s pogumom, kot da ni s tega sveta, hvaležna za izpolnjeno življenje in ljubezen, poslovila maja 2024. Mančino ogromno literarno zapuščino je s pomočjo hčerke Tine Košir uredil Žiga Valetič, avtobiografija je opremljena s spremno besedo, z bibliografijo Mančinih del ter tudi s podatki o nagradah in priznanjih .

Prispevala: Anica Derganc, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Naslovnica knjige Do cilja in naprej.

Do cilja in naprej

Skozi čeri vrhunskega športa

Jure Aleksič, sedaj že uveljavljen biograf znanih slovenskih osebnosti, pred bralcem razprostre zanimivo življenjsko zgodbo atletinje Brigite Langerholz. Kljub zdravstvenim težavam (predvsem astma) se je tedaj še mlado dekle s pomočjo trenerja Vuka razvila v vrhunsko športnico, ki je na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju v finalu teka na 800 metrov dosegla četrto mesto. Vendar predstavitev njene športne kariere zajema le del knjige, druga polovica se dotika njene osebne rasti: od zelo ranjenega otroka do sedanje mentorice mentalnih, dihalnih in drugih tehnik. V tem časovnem razponu je bilo veliko iskanj, spoznavanja same sebe in osvobajanja od strahu in drugih vezi. Vredno ji je prisluhniti tudi, ko govori o svojem odnosu do vrhunskega športa, ki je danes še bolj kot v njenih časih do športnikov zelo brutalen, neusmiljen in dostikrat več vzame kot da. Brigita Langerholz je tudi preko poti in stranpoti skozi športno kariero postala dragocena učiteljica življenja, in sicer v svetu, ki se po eni strani izgublja v iskanju banalnosti, po drugi strani pa se že prebuja v zoro pozitivnih globalnih sprememb.

Prispeval: Roman Rozina, Mestna knjižnica Grosuplje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

V mejah normale

»Znanost za preživetje, umetnost za življenje.«

Infektolog in čedalje bolj priljubljen pisatelj David Zupančič je slovensko knjižno sceno poživil z literaturo, ki je do neke mere novost, saj se dogaja za zidovi slovenske bolnišnice. Prepoznavnost so mu prinesli zapisi v knjigi V sivi coni, bralci pa so že takrat začutili, da se v njem poleg medicinskega skriva tudi literarni talent.

Svojo tretjo knjigo Zupančič predstavlja kot fikcijo, ki sloni na življenju. Gre namreč za zgodbe, ki so resnične, vendar so anonimizirane do te mere, da se v njih ne more prepoznati nihče. Z nami deli anekdote, razmisleke, utrinke iz ambulant in dogodke, ki so se mu pripetile pri delu z bolniki. Nekatere so duhovite, zabavne, spet druge ganljive in pretresljive. Obenem pa gre za knjigo, ki je najbolj osebna, saj nam odkriva tudi drobce svojega življenja in razmisleke o njih. Kot pravi sam: »To ni knjiga o zdravstvu. To je knjiga o meni. Poleg tega pa je to knjiga, s katero nekaj raziskujem. Mogoče celo nekaj iščem.«

Gre za branje, ki bralcu da tisto nekaj več, saj je pisatelju uspelo izraziti svojo ljubezen do zgodb, pisanja, ustvarjanja in jo preplesti s poklicem, ki ga izpolnjuje. To občutje najbolj opiše zaključna misel, ki pravi: »Ko bom velik, bom pisatelj. Do takrat pa sem lahko zdravnik, ki piše.«

Prispevala: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Moje svetlobe : reporterska foto-avtobiografija

Svetlobe, ki vodijo v skrite kotičke sveta

Reporterska foto-avtobiografija Moje svetlobe, ki jo avtor Arne Hodalič, opiše kot prvo in zadnjo te vrste, nam prinaša utrinke iz njegove mladosti, izbor njegovih pustolovščin, ki so ga najbolj zaznamovale, na različnih celinah našega planeta ter seveda odlične fotografije. Ob branju imamo priložnost spoznati skrite zaklade, izginjajoče kulture in tudi manj svetle plati življenja. Njegov pogled na svet, strast do raziskovanja in spoznavanja neznanega in nenavadnega, po rekah, kopnem ali pod morsko gladino.

Arne Hodalič, slovenski fotograf, biolog, popotnik, novinar, potapljač in jamar, ki je kot prvi Slovenec v ameriški izdaji revije National Geographic leta 2007 objavil reportažo o arheoloških najdbah v Ljubljanici. V svet je ponesel  zgodbe o arheoloških najdbah, lepotah jamskega sveta, človeški ribici, svilogojstvu in v sodelovanju z Meto Krese, zelo odmevno zgodbo o bivalnih razmerah Romov na Dolenjskem.

Prispevala: Andreja Žele, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Svetišča narave: sedem tednov vseživosti

Dobri divji svet (še) obstaja

Irena Cerar se je nedolgo nazaj znašla na zanimivi, sicer ne preveč dobri točki v življenju, ki pa je v njej sprožila umiritev ter premislek o tem, kako hitro je življenje in koliko nalog si je zadala v njem. Sama pravi, da je njeno življenje zastalo. Za kar precej časa. Dokler se ni v njej zopet začela prebujati “divja ženska”. Odločila se je, da bo po en teden preživela v posamičnih habitatih Slovenije. Na misel so ji prišli jame, gozdovi, mokrišča, travniki, stari sadovnjaki, morska in rečna obala. Podala se je na deloma samotno in samostojno bivanje v naravi. Opazovala je, poslušala, zapisovala svoje občutke in opažanja. Potem pa je vse to podelila z nami v knjigi Svetišča narave. Knjiga je tako skupek čutečih razmislekov, obarvanih s spoštovanjem do narave in ljudi, ki jih je med bivanjem srečevala. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga potovanj in refleksij, s katerimi se bralci in bralke z lahkoto poistovetimo. Avtorica se je v knjigi zahvalila mnogim ljudem, ki so bili del njene zgodbe. Pri njih je iskala informacije, zanimivosti, napotke, nasvete. In ljudi, ki Slovenijo zares poznajo, imamo veliko. Bodisi strokovnjakov s posamičnih področij, bodisi domačinov, ki poznajo vsak okljuk reke, vsako drevo v okolici, vsako, še tako majceno pot, ki je morda v vodnikih ne najdemo. Ne znam si predstavljati, da bi nekoč narave, divje in prvobitne, ne bilo več. Toliko svetišč imamo okoli sebe v naši prekrasni deželi, a potrebno jih je varovati. Stoletna drevesa, reke, jezera, mokrišča, morja. Na našo biodiverziteto smo lahko upravičeno ponosni. Reklo spoštujmo naravo ni kar tako. Je pa namenjeno vsakemu od nas. Sporočilo knjige, za katero je Irena Štaudohar zapisala, da je eno najlepših naravopisij, kar jih je prebrala,  je tudi to, da ko se podajamo v naravo, dihajmo, glejmo, poslušajmo. Občudujmo, čutimo! V naravi je vsaka naravna stvar, vsak organizem točno tam, kjer mora biti.

Irena Cerar se je rodila leta 1970. Že od nekdaj je povezana z naravo. Poznamo jo kot pripovedovalko zgodb, pravljic, dolgo je bila urednica revije National Geographic junior za Slovenijo in druge države, še prav posebej pa jo mnogi poznamo po njenih številnih knjigah o poteh po naravi naše dežele. Pravljične poti so njen zaščitni znak. Za potopisni prvenec Potepuški okruški je leta 2022 prejela krilato želvo, nagrado za najboljši slovenski potopis preteklega leta.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Informacije o uporabi piškotkov

Spletna stran uporablja piškotke, ki hranijo podatke za pravilno delovanje spletne strani. Piškotki se hranijo v vašem spletnem brskalniku in služijo za vodenje sej uporabnikov, izbranega jezika strani in ostale funkcionalnosti spletne strani. Poleg tega naši ekipi omogočajo boljše razumevanje posameznih odsekov spletne strani, ki se vam zdijo najbolj zanimivi in uporabni.

Preko zavihkov na levi strani lahko nastavite vse vaše nastavitve piškotkov na teh straneh.