Srbski režiser, beograjski intelektualec, pisatelj Goran Markovič, je kar tri desetletja zbiral in preučeval pričevanja z Golega otoka. Čeprav je v knjigo “Beograjski trio” vključil le dva do tri odstotke zbranega gradiva, izpade stoodstotno avtentična oz. arhetipska. Opisuje namreč ravnanje, značilno za politično mrcvarjenje, koncentracijsko taborišče, razčlovečenje, mehanizme totalitarnih sistemov. Na Goli otok je režim v izgnanstvo in na prevzgojo pošiljal informbirojevce, ki se niso strinjali s Titovim povojnim uporom Stalinu. Z izdajalci so opravili s pomočjo psiholoških prijemov, pripravili so jih, da so se zaporniki mrcvarili med sabo. Imeli so tri naloge: da mučijo sojetnike, da vohunijo in izdajajo nove informbirojevce in da podpišejo dokument, po katerem se bodo po uspešni prevzgoji priključili Udbi. Preživele žrtve še vedno preveva sram, ker so vstopili v to psihološko igro. V zgodbi se sredi povojnega političnega vrenja v Beogradu pojavi Lawrence Durell, bohemski pisatelj, kulturni ataše, ambasador in britanski vohun. Sicer s sabo pripelje družico, a se nesmrtno zaljubi v svojo učiteljico srbohrvaščine, Vero. Vera živi z možem Borom in hčerko Milo. Ko Bora odpeljejo na Goli otok, Vero pa na otok Sveti Grgur, kjer je žensko taborišče, Mila ostane brez staršev. Lawrence punčko na nek način reši oz. skrb za njo prepusti svoji, sicer tudi noseči ženi. Sam se po bondovsko loti reševanja svoje ljubice Vere in njenega moža. V igri so hudi avtomobili, čolni, vohunske povezave in združbe, oprema, orožje, kartografsko gradivo. Videli boste, ali bo vse to dovolj za premoč nad totalitarističnim sistemom. Iz kolaža dnevniških zapisov, pisem, uradnih poročil, zapisnikov, prisluhov in pričevanj sestavi zgodbo, ki vas bo posrkala vase, čeravno na prvi pogled prav zaradi kolažnega pristopa ne obeta in sem tudi sama odlašala z branjem. Genialno skadrirano, pomreženo v druge zgodbe in avtentično. Navdušeno pričakujem film.
Prispevala: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje