Zvrst: družbenokritični roman

Avtor knjige Haaška priča, Nežad Avdić, je leta 1995 kot 17-letni mladenič po čudežu preživel genocid v Srebrenici.  Ob masovni likvidaciji ga krogle niso smrtno zadele, po zaporedju srečnih naključij se mu je po večdnevni nečloveški odisejadi uspelo rešiti na varno.

Knjiga je oblikovana v krajša poglavja, ki spominjajo na dnevniške zapise. V njih se izmenjujejo tri perspektive: Nedžada, njegove sestre in njegove matere. Kronološko se vrtijo v  obdobju pred vojno, ko se je kot deček še igral s prijatelji vseh narodnosti; med vojno, ko so se razmere zelo hitro in nepredvidljivo zaostrovale, ter obdobju po vojni, z vsemi psihološkimi posledicami te nepojmljive izkušnje.

Haaško sodišče je v tem pogledu bolj okvir kot osrednja točka, saj samo sojenje zavzema relativno malo prostora v knjigi.  Ključno vprašanje tukaj ni pravica, ampak pričanje: kako povedati nekaj, kar presega jezik, pri tem pa ne zdrsniti  v patos ali v distanco.

Avdić to rešuje z minimalizmom. Brez metafor in brez varoval nam izrisuje pripoved v realnem času, z realnimi podobami dogodkov. Najhujše stvari so zapisane skoraj mimogrede, brez poudarka. Najmočnejši del knjige ni nasilje samo, ampak njegova banalnost: Rutina smrti. Logistika. Čakanje. Naključje. To, da preživiš ali ne, ni odločitev. Ni posebna volja do življenja, niti telesna ali psihična pripravljenost. Je samo naključje, samo odklon v sicer točno načrtovanem zaporedju dogodkov.

Haaška priča od bralca ne zahteva nadpovprečne sposobnosti empatije, niti desenzibilizirane osebnosti. Ob enostavnem, berljvem slogu zahteva le zbranost.

In pripravljenost, da na koncu morda ostaneš brez zaključka.

Prispeval: Matija Štumberger, Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Dve premožni in ugledni družini uživata prvi dan počitnic v idilični podeželski hiši sredi Toskane. Štirje odrasli, njihovi trije otroci in somalijska begunka Aayana, sošolka štirinajstletne Sophie Luise, ki jo je smela vzeti s sabo za družbo. Težko pričakovan dopust prekine tragičen dogodek, ki pretrese njihovo življenje, okoli katerega se kasneje razplamti napeta sodna drama. Dogodek sproži val medijskih komentarjev, ki odprejo razpravo o moralni dvoličnosti privilegirane, v tem primeru zahodne, družbe in vrednosti človeškega življenja. V ospredju pripovedi imamo podobo štiridesetletne Elise Strobl-Marinek – trdožive in dinamične osebnosti, ki je strastna okoljska aktivistka, članica avstrijskega parlamenta in obetavna ministrska kandidatka, ter njeno dolgoletno prijateljico Melanie Binder, ki skupaj z možem predstavlja vodilno ime avstrijskega ekološkega vinarstva. Na nasprotnem bregu sveta uspeha, vpliva in družbenega angažmaja pa se razpleta povsem drugačna zgodba skromne begunske družine iz Somalije, ki je po številnih življenjskih preizkušnjah našla zavetje v Avstriji.

Kritiko dvojnih standardov družbene elite avtor spretno izrazi skozi različne formate – komentarje, sodna besedila, e-pošto ipd. – kar tvori prepričljivo pripoved, ki bralcu nastavlja ogledalo družbe. Tragična preizkušnja vpletenih oseb je uravnotežena z duhovitim slogom, zlasti skozi lik odvetnika Johanna Wilenitscha, nekoliko okornega za tako zapleten sodni proces, ki s svojo nenavadno držo izstopa iz okolja. Roman je tematsko aktualen, raziskuje begunstvo, neenakost in moralne dileme ter hkrati osvetljuje pasti komunikacije v digitalni dobi.

Daniel Glattauer, uveljavljeni avstrijski pisatelj in novinar, v svojih delih izstopa predvsem po raziskovanju ljubezenskih in medosebnih odnosov s prefinjenim in duhovitim slogom, pri čemer njegovi romani pogosto prikazujejo tudi moralne vidike sodobne družbe. Velik mednarodni uspeh je dosegel z deli Proti severnemu vetru, Vsakih sedem valov in Za vedno tvoj.

Prispevala: Martina Kocina, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

V najnovejšem romanu Tasmanija se pisatelj Paolo Giordano s svojim protagonistom Paolom ves čas giba v polju različnih svetovnih kriz. Avtor skozi prvoosebnega pripovedovalca preizkuša meje med svojimi osebnimi izpovedmi in fikcijo, kar se mestoma bere kot dnevniški zapisi ali eseji. V ospredju so teme, kot so podnebna kriza in prežemajoči strah pred terorizmom, vprašanje jedrske bombe in njenih žrtev v Hirošimi in Nagasakiju, vse pa se prepleta z osebno krizo protagonista, ki se začne z zavedanjem, da z ženo ne bosta imela otrok. Roman, razdeljen na tri dele (V primeru apokalipse, Oblaki in Sevanje), je hkrati tudi zapis časa med leti 2015 in 2019, večina zgodbe pa se odvija v treh mestih: Rimu, Parizu in Trstu.

Protagonist Paolo preizprašuje svoje lastne poglede na svet in na odnose, ki se spreminjajo v skoraj medsebojni odvisnosti. Na kocki je veliko: Paolovo razmerje z ženo Lorenzo, prijateljstvo z Nobelovim nagrajencem Novellijem, njegovo pisanje in tisto, kar bo pustil za sabo. Hkrati pa je na kocki še veliko več: podnebne in okoljske spremembe, spreminjajoči se svetovni nazor in porast terorističnih napadov v Evropi. Protagonist poskuša razumeti nenadno rušilno moč svojega notranjega, osebnega sveta, predvsem pa poskuša vse to osmisliti v kontekstu skoraj apokaliptičnega zunanjega sveta. Gre za stanje stalne krize, iz katere se Paolo poskuša izvleči preko svoje vsakdanjosti: spolnosti, ljubezni, družine, pisanja, prijateljstva, potovanj, pripadnosti. Vsakdanjost se spreminja, ruši. In protagonist Paolo poskuša to sprejeti.

Paolo Giordano je po izobrazbi doktor fizike, ki je svetovno slavo požel že s svojim prvim romanom Samotnost praštevil (2008). V slovenskem jeziku lahko bralci preberejo vseh šest njegovih romanov, ki so bili prevedeni v več kot trideset jezikov. Paolo Giordano velja za enega najbolj znanih sodobnih italijanskih pisateljev.

Prispevala: Biljana Makuljević, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Umetnica Hanna Stiltje predstavlja novo razstavo v Stockholmu in prišlo je na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta. Toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju, so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Spremljamo jo od njenega rojstva materi, odvisni od drog, njeno otroštvo ob ljubečem dedku Knutu, nato pa odraščanje ob Ingrid, njenem možu Victorju in ostalih rejencih. Posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, prvo ljubezen pa najde z Erikom, ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo. Hanna postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot Hanna ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbi in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah.
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.

Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

To je zgodba o dejanjih in posledicah, o čemer razmišlja le malo najstnikov. Bessie je ena tistih najstnic, ki pustijo, da njeni hormoni vladajo njenim možganom. Posledično se njeno življenje spremeni v stalno nezadovoljstvo.
Zgodba poteka v alternativnih časovnicah, 20. avgusta 1984 in 20. avgusta 2021, ko ima Bessie rojstni dan. Oba dneva sta v njeno življenje prinesla pomembne spremembe in jo zlomila, ker je imela skrivnosti pred svojimi najdražjimi, plačala pa je ogromno ceno, saj je zaradi tega izgubila ljubljeni osebi.

Šestnajstletna Bessie je zgrožena, ko vidi, da se njene sanje razblinjajo v nič. Njen rojstni dan se je sicer začel dobro, vendar je to tudi dan, ko s svojo »prijateljico za vedno« Michelle čakata na rezultate srednješolskih izpitov ̶ od objave slednjih pa gre njen dan samo še navzdol. Bessie izgubi upanje na prihodnost, svojo najboljšo prijateljico in svoj ugled ter se sooči s skrivnostjo, ki jo bo vedno nosila s seboj. Najhuje od vsega pa je, da je njen brat, s katerim sta si zelo blizu, del skrivnosti, ki je ne sme povedati nikomur … niti svojim ljubečim in razumevajočim staršem.
Na svoj 53. rojstni dan Bess trpi za sindromom praznega gnezda, saj sta otroka Jake in Natalie že odrasla in živita vsak svoje življenje. Poleg tega se je njen zakon z Mariem, ki je sicer dober, delaven in zvest, znašel v težavah. Nista si več blizu, ljubeča komunikacija in pogovori z nežnimi gestami so izginili. Sprašuje se, ali je to vse, kar obstaja. Želi biti ljubljena, oboževana; želi se počutiti posebno, čutiti tisti kanček privlačnosti in vznemirjenja. Rada bi se spet počutila živo, ne pa utrujeno in izčrpano zaradi ponavljajočega se življenja.

Med branjem romana spoznamo, da imamo vsi v sebi mlajše različice sebe, ki še vedno nosijo brazgotine, bolečine, negotovosti in ljubezni naših najstniških let. Je pa to tudi zgodba o tem, kako lahko drugi ljudje in njihove ostre besede leta dolgo vplivajo na življenje nekoga in kako težko je živeti z obžalovanjem.

Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman.

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.

Prispevala: Urška Pegam, Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo