“Slaba mati sem. Se pa učim biti dobra.”
Šola za dobre matere je prvenec ameriške pisateljice Jessamine Chan, ki je že kmalu po izidu leta 2020 požel velik uspeh tako pri bralstvu kot pri kritikih, bil večkrat nagrajen in je medtem preveden v več kot dvajset jezikov. Glavna protagonistka je Frida Liu, mama osemnajstmesečne Harriet. Harrietin oče Gust je Frido Liu zapustil kmalu po rojstvu hčerke in živi z novo, seveda precej mlajšo partnerko. Frida Liu je zaradi skrbi za hčer in delovnih obveznosti izčrpana. Nekega dne pusti Harriet samo doma, prepričana je, da ne bo nič narobe, vendar se zunaj zadrži dlje, kot je načrtovala, zato je obsojena na enoletno bivanje v prevzgojnem domu. V domu, ki je pravzaprav zapor, so nameščene matere, ki so jim zaradi večjih ali manjših prestopkov (začasno) odvzeli otroke. Cilj državnega programa je iz slabih mater narediti dobre oziroma popolne. Nekatere od njih pritiskov ne zdržijo in obupajo, čeprav to pomeni, da bodo izgubile starševske pravice, večina pa se jih trudi čim bolje izpolnjevati naloge, tudi tiste najbolj absurdne, v upanju, da bodo program uspešno opravile. Poleg zgodbe Fride Liu tako dobimo vpogled v življenja drugih mater in tudi očetov, ki bivajo v podobni, čeprav očitno precej manj strogi inštituciji nedaleč stran. Čeprav gre za satiro in distopijo, v kateri so situacije prignane do skrajnosti, se zdi romaneskni svet kar nekako preveč podoben resničnosti. Roman še kako drži zrcalo sodobni družbi in odpira številne aktualne teme. V prvi vrsti gre seveda za odnos družbe do žensk, od katerih se še vedno pričakuje ne samo, da bodo v nekem trenutku postale matere, ampak da bodo popolne matere, ki bodo svoje življenje v celoti podredile otroku in ki v vzgoju in odnosu do otrok nikoli ne bodo naredile nobene napake. Roman je tudi kritika socialnih služb, ki pogosto delujejo rigidno ter nimajo posluha za posameznika in se ne sprašujejo o vzrokih in razlogih, temveč vidijo samo posledice. Obenem gre za prikaz sistema popolnega nadzora, državnega aparata, v katerem osebna svoboda ne obstaja več in ki posameznika oziroma njegovo vedenje ocenjuje s točkami, vsak odklon od ‘prave poti’ pa kaznuje z odvzemom pravic. Gre za izjemno napeto, tudi srhljivo branje, ki na trenutke prav ‘boli’, tako zelo, da pomislimo, da bi knjigo odložili – tudi zato, ker med branjem ves čas preizprašujemo sebe (in se ob tem zavedamo, da bi v svetu Fride Liu najverjetneje tudi same pristale v šoli za dobre matere).
Prispevala: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka
