Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Zvrst: družbenokritični roman

Ej, poslušaj!

Mladinski roman, ki predstavlja, kako je biti petnajstletni priseljenec.

Mladinski roman norveškega pisatelja Gulraiza Sharifa, se dotika vprašanj predsodkov in iskanja identitete v dobi odraščanja. Po eni strani spremljamo petnajstletnega Mahmuda, sina priseljencev iz Pakistana. Na Norveškem je drugače kot v Pakistanu, predsodki pred priseljenci pa so vseeno prisotni. Njegov mlajši brat Ali (oziroma Alja) pa se ukvarja s svojo identiteto. Sin Pakistanca postane hči Pakistanca. To je za razmere v Pakistanu nekaj nezaslišanega. Pravi moški je vendar pravi moški. Na Norveškem pa sicer vladajo bolj demokratične razmere, čeprav je res, da je vsaka drugačnost kljub vsemu zaznamovana z vsaj malo predsodki. Priseljenci niso najbolj dobrodošli, družijo se med seboj in težko vstopajo v norveške kroge. Vedno nekje v ozadju tli, da ne  živijo v svoji domovini. Kakšne so razlike med življenjem na Norveškem in življenjem v Pakistanu se zelo dobro pokaže, ko Mahmudovo družino obišče očetov brat oziroma stric iz Pakistana. Ob obisku namreč spoznava kulturne razlike. Tako stric, kot tudi Mahmudova mama in oče dokažejo, da je vse, kar je v življenju pomembno ljubezen, čeprav ne gre vedno zlahka. V najstniških letih pa je zelo dobrodošla tudi podpora dobrega prijatelja. Knjiga, ki da misliti in nas popelje v svet drugačnosti, ki ga otroci in mladostniki včasih bolje razumejo kot odrasli.

Prispevala: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Moje leto počitka in sprostitve

“Kadar nekdo izgine, po navadi izgine tja noter – v črni luknji svojih oči.”

Dogajanje prvega v slovenščino prevedenega romana ameriške avtorice Ottesse Moshfegh je postavljeno v leto 2000 oziroma 2001. Glavna protagonistka je privlačna in bogata šestindvajsetletnica, ki živi na Manhattnu v lastniškem stanovanju in bi pravzaprav morala biti srečna. Pred kratkim je diplomirala iz umetnostne zgodovine in se nato zaposlila v galeriji, vendar se je karieri na neki točki odpovedala in se odločila za popoln odmik oziroma izklop iz sveta. Naslov romana sicer morda zveni pozitivno, vendar je protagonistkino “sobotno leto” vse prej kot takšno. Njena želja je, da bi ga preživela v nekakšni hibernaciji oziroma da bi ga prespala ter tako pozabila in odpravila nevzdržno bolečino in praznino. Po pomoč se zateče k psihiatrinji, ki ji na veliko predpisuje antidepresive, uspavala in pomirjevala, ki jih nato jemlje v različnih količinah in kombinacijah, pogosto skupaj z alkoholom. V obdobjih budnosti čas zabija z gledanjem filmov in razmišljanjem o naslednjem “obroku” tablet. Ob strani ji stoji prijateljica Reva, sicer pa ima stike le z zaposlenimi v lekarni in bližnji trgovini, kjer kupuje kavo, ter občasno z bivšim ljubimcem Trevorjem in umetnikom, ki ga je spoznala v galeriji in s katerim si zamislita skupen umetniški projekt.

Vzroki za protagonistkino depresijo so med drugim nepredelane travme iz otroštva, smrt staršev, zapleten odnos s Trevorjem. Avtorica odlično prikaže toksične, manipulativne odnose, pri čemer pa protagonistka nikakor ni samo žrtev. Ker je izredno inteligentna, postane zanjo življenje v sodobni družbi nevzdržno. Sovraži zlaganost in plehkost (ameriškega) sveta in se ob tem zaveda, da je takšna tudi sama, zato sovraži tudi sama sebe. Iz hibernacije se želi prebuditi kot drugačna, nova oseba – oziroma takšna, za katero bo življenje (bolj) znosno. Roman obravnava težke teme, vendar je napisan v lahkotnem, zelo ciničnem, tudi humornem slogu. Na videz absurdna, neverjetna zgodba je sveža, iskriva, odlično napisana in kljub tragičnosti tudi zabavna kritika sodobnega sveta, potrošniške družbe in zlaganih odnosov.

Prispevala: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Šola za dobre matere

“Slaba mati sem. Se pa učim biti dobra.”

Šola za dobre matere je prvenec ameriške pisateljice Jessamine Chan, ki je že kmalu po izidu leta 2020 požel velik uspeh tako pri bralstvu kot pri kritikih, bil večkrat nagrajen in je medtem preveden v več kot dvajset jezikov. Glavna protagonistka je Frida Liu, mama osemnajstmesečne Harriet. Harrietin oče Gust je Frido Liu zapustil kmalu po rojstvu hčerke in živi z novo, seveda precej mlajšo partnerko. Frida Liu je zaradi skrbi za hčer in delovnih obveznosti izčrpana. Nekega dne pusti Harriet samo doma, prepričana je, da ne bo nič narobe, vendar se zunaj zadrži dlje, kot je načrtovala, zato je obsojena na enoletno bivanje v prevzgojnem domu. V domu, ki je pravzaprav zapor, so nameščene matere, ki so jim zaradi večjih ali manjših prestopkov (začasno) odvzeli otroke. Cilj državnega programa je iz slabih mater narediti dobre oziroma popolne. Nekatere od njih pritiskov ne zdržijo in obupajo, čeprav to pomeni, da bodo izgubile starševske pravice, večina pa se jih trudi čim bolje izpolnjevati naloge, tudi tiste najbolj absurdne, v upanju, da bodo program uspešno opravile. Poleg zgodbe Fride Liu tako dobimo vpogled v življenja drugih mater in tudi očetov, ki bivajo v podobni, čeprav očitno precej manj strogi inštituciji nedaleč stran. Čeprav gre za satiro in distopijo, v kateri so situacije prignane do skrajnosti, se zdi romaneskni svet kar nekako preveč podoben resničnosti. Roman še kako drži zrcalo sodobni družbi in odpira številne aktualne teme. V prvi vrsti gre seveda za odnos družbe do žensk, od katerih se še vedno pričakuje ne samo, da bodo v nekem trenutku postale matere, ampak da bodo popolne matere, ki bodo svoje življenje v celoti podredile otroku in ki v vzgoju in odnosu do otrok nikoli ne bodo naredile nobene napake. Roman je tudi kritika socialnih služb, ki pogosto delujejo rigidno ter nimajo posluha za posameznika in se ne sprašujejo o vzrokih in razlogih, temveč vidijo samo posledice. Obenem gre za prikaz sistema popolnega nadzora, državnega aparata, v katerem osebna svoboda ne obstaja več in ki posameznika oziroma njegovo vedenje ocenjuje s točkami, vsak odklon od ‘prave poti’ pa kaznuje z odvzemom pravic. Gre za izjemno napeto, tudi srhljivo branje, ki na trenutke prav ‘boli’, tako zelo, da pomislimo, da bi knjigo odložili – tudi zato, ker med branjem ves čas preizprašujemo sebe (in se ob tem zavedamo, da bi v svetu Fride Liu najverjetneje tudi same pristale v šoli za dobre matere).

Prispevala: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Jutra v Dženinu

Prosim, prenehajte, prenehajmo.

Minilo je petinsedemdeset let od ustanovitve izraelske države in mrazljivo osupljivo je, da lahko v trenutni nadvse kruti politični aktualnosti dogajanja na Bližnjem vzhodu v slovenskem jeziku prebiramo prav TA roman, čigar avtorstvo pripada Susan Abulhawa in ga je ameriško-palestinska pisateljica začela snovati že leta 2002 ob prebrani zgodbi o palestinskem dečku, vzgojenem v judovski družini, resno pa se je natančnejšega dokumentarnega raziskovanja tematike in pisanja lotila po vzpodbudnih besedah dr. Hanan Ashrawi po prebranih avtoričinih otroških spominih na Jeruzalem in je njeno pisanje začutila kot nadvse »ganljivo – osebno, palestinsko in človeško«. Roman je bil pri majhni založbi leta 2006 sprva izdan pod naslovom Davidova brazgotina (The scar of David), a so ga bili novi založniki zaradi pritiskov judovske skupnosti v ZDA in Izraelu primorani spremeniti. Osrednja pripovedovalka zgodbe je Palestinka Amal, rojena v begunskem taborišču Dženin po izgonu njene družine iz domače vasi, od koder so jih pregnali Judje ob zasedanju palestinskega ozemlja z namenom ustanovitve lastne države na ozemlju, koder je sicer že od nekdaj živelo starodavno arabsko prebivalstvo, a so si pravico do zasedbe tega območja ob politični podpori vladajočih Zahodnih voditeljev jemali tudi na osnovi biblijske prerokbe o njihovi vrnitvi na ozemlje zemljevida Stare zaveze (!), ki pa v realnosti ni bilo dežela brez prebivalcev, kot so to zatrjevali, in so se jih, da bi si vzeli svojo »pravico« nazaj, preprosto znebili, jih izgnali; tega pa tudi ti niso bili pripravljeni sprejeti brez upanja na vrnitev. S tem se je začelo dolgoletno, nikoli razrešeno sovraštvo med narodoma, obema prepojenima z globokimi kolektivnimi in individualnimi travmami, ki jim tudi v prihodnosti ni videti prepotrebne razrešitve. In to boli. To je rana celotnega človeštva, ena od mnogih, ki so si v svoji osnovi enake – umanjkanje spoštljivosti na popolnoma vseh ravneh in v vseh straneh. K temu, da bi to lahko razumeli, pripomore tudi branje tega romana, ki ga lahko enakovredno označimo tako za zgodovinskega kot povsem aktualnega, in ki kljub vsej zapisani tragiki vpletenih protagonistov, vendarle ponuja vsaj sled sprave na individualni ravni (žal ta običajno ni združljiva s politično ) – KER OBSTAJA MERA, KI JE ČLOVEK PAČ NE ZMORE PRENESTI!!! In bi jo morali prav oni, Judje – na tem mestu izraženo z vsem dolžnim upoštevanjem njihove zgodbe navkljub (in seveda tudi hkratnim obsojanjem terorizma) – morali razumeti in jo spoštovati. Na vso srečo se lahko vsaj v literaturi – in v tem je njena velikanska in prepotrebna preobrazbena moč – ta možnost, ki je hrepenenje in upanje mnogih, pač lahko udejanji. Sicer pa je to tudi roman o družinskih vezeh, rodbinskem izročilu, osebni moči, materinski ljubezni in volji do preživetja ter ob vsem tem ter še marsičem drugem tudi pripoved o daru ter moči ljubezni in v njenem imenu odpuščanja kot obliki celjenja osebne identitete. O življenju in o smrti. Kruto, presunljivo in ganljivo.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Tarča

Ni več kaj storiti, objavljeno je na spletu…Postal sem senčno bitje

Ko se vsi zarotijo proti tebi in ne veš zakaj. Ko ti nihče ne pove, česa si obtožen. Samo sam si, izobčen. Robert je odličen košarkar, ki se dobro razume s svojim bratom, celo starši so mu opora in nimajo vloge motečega elementa najstniške dušice. Robert ne pije, ne kadi trave in sploh živi za najstnika »nenavadno vzdržno«. Rad se videva z Mieke, gostujočo dijakinjo. Ko prejme od nje nenavaden mail, ga uvrsti med »čudna razpoloženja deklet, ki jih ne razume noben fant«. Na žalost je ta mail šele začetek vse groze, ki ga bo doletela. Splet je pošast, ki golta svoje uporabnike. Vse kar mu ponudijo shranjuje – za vedno. Ne analizira, ne vrednoti, ne preverja, samo bruha podatke.

Prispevala: Maša Uran, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Odštevanje : roman o času in poti

Nadaljevanja pomenijo večnost, brezkončnost je podoba sreče…

Zakon mu gre v franže. Počasi, a z gotovostjo odnos z nekoč ljubljeno ženo pluje v praznino. Odraščajoča hči ne išče več njegove bližine, ljubečo varnost starša, ki je vse prevečkrat odsoten, nadomešča z raziskovanjem ljubezni pri vrstnikih. Ko mu zaprta vrata prešuštnega gnezda dajo vedeti, da se ga je naveličala tudi ljubica, začuti strah zapuščenosti, da več ne pripada, da ga nikjer več ne pričakujejo. Kot pritiče veščemu mojstru pisanja, nas avtor, s stampedom ob nenadnem telefonskem klicu, ponese v skrivnost, ki čaka našega »zakonskega brodolomca«. Z odtujeno najstniško hčerjo se podata v odkrivanje njunega rodbinskega začetka. Avtor nam vmes postreže z okruški neslavne zgodovine, ko so bile kurbe vse, ki niso nosile zvezde in je primitivnost veljala za vrlino. Podtikanja in lažne obsodbe so negovali kot redko rastlinje in le nekaterim je bilo dano videti, da se razrašča v plevel, ki ga bo težko iztrebiti.

Prispevala: Maša Uran, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Take majhne stvari

Take majhne stvari, ki jih narediš za soljudi te naredijo Človeka.

V letu 2008 je v zbirki Euroman hkrati izšlo 27 knjig. Torej toliko knjig, kolikor je držav članic Evropske unije. Irsko v tej zbirki zastopa Claire Keegan z zbirko kratkih zgodb Čez modra polja. Sedem let kasneje smo v slovenskem prevodu dobili še kratko zgodbo Rejenka, po kateri je bil posnet film Tiho dekle, ki se ravno sedaj vrti po slovenskih kinematografih. V spremni besedi k Rejenki lahko preberemo, da irska pisateljica Claire Keegan piše malo, a izvrstno. Take so tudi Take majhne stvari. Z malo besedami je povedanega veliko in izvrstno. V ospredju je zgodba Billa Furlonga, očeta petih deklet, sicer trgovca s kurjavo. V predbožičnem času leta 1985 hiti, da bi razvozil še zadnja naročila v letu. Časi so težki, mnogi so ostali brez dela in ne bodo zmogli plačati. Furlong je dobrega srca. Vedno razda vse kovance, ki mu žvenketajo po žepih, podari tudi vrečo drv ali premoga. Zgodba oplazi tudi samostan sester Magdalenk. Nune so dobre, tudi plačujejo redno, meni njegova žena Eileen, ki se pogosto norčuje iz njegove dobrote. Ampak Furlong opazi tudi, kaj se dogaja za debelimi zidovi samostana. Ampak preprosto ni v njegovi naravi, da bi pogledal stran, tako kot to delajo ostali. Take majhne stvari ga naredijo Človeka z veliko začetnico.

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Revolucija sveč

Zgodba romana je razdeljena na svetopisemskih sedem dni stvarjenja, v katerih se prepletata dogajanji v samostanu, kjer živi ikonopisec oče Grigorij in v obubožani moskovski družini, kjer se zgodba vrti okrog žene in matere Nadežde Ignjatevne. Glavna nit zgodbe pa je pisanje ikone Vstajenja. Avtor spremne besede Pavle Rak je o delu zapisal naslednje: Torej, Revolucija sveč Olge Lossky. Roman, posvečen surovim časom revolucije. Zajema, pravzaprav, obdobje dveh ruskih revolucij: februarske, kaotično socialdemokratske, in oktobrske, boljševiške, radikalne v vseh pogledih. Pripovedovanje o zmedenih ljudeh, ki se v dogajanjih s težavo ali nikakor ne znajdejo, ki v splošnem požaru izgubijo ne le tisto, kar so mislili da so imeli , pa naj bo to veliko ali bore malo, ampak še življenje samo, ki je bilo res njihovo, enkratno življenje. Ali pa, gledano z drugega, večnega zornega kota, Revolucija sveč je pripovedovanje o nastajanju in nadaljnji usodi ikone vstajenja, ikone, ki je »glavni junak« romana, ki pred požigom še sama »vstane od mrtvih« in bo živela naprej. Zgodovina in brezčasnost, dve pripovedni in časovni liniji, ki se prepletata vso knjigo in se končno zlijeta v drugi svet, v katerem je samo še ikona – vse drugo izgubi pomen. (str. 9).

Prispeval: Matjaž Eržen, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Vojni dnevnik

Glavni lik romana je Val, ki se nekega lepega dne znajde v vojni. In to ne kjerkoli, temveč doma, v svoji domovini, v glavnem mestu, kjer prebiva in na podeželju, v rojstnem kraju, kjer še vedno prebivajo starši in sestra. Dalija, njegova velika ljubezen, ga je zapustila in že pred izbruhom vojne, ki so jo napovedovali starejši ljudje, odšla v Berlin. Val se nikakor ni (z)mogel odločiti za odhod, saj bi ga občutek krivde, če bi zapustil starše, mučil celo življenje. Ko tuja vojska napreduje, se njegovi starši in sestra Maša znajdejo na zasedenem ozemlju. Val, do sedaj pisatelj, se akreditira kot novinar in odide na bojno črto. Pri tem spozna, da njegov najboljši prijatelj iz otroštva in mladosti, Vik, ni samo to, za kar se je predstavljal celo življenje. Vik je namreč član specialne vojaške enote. Oba, Val in Vik, se znajdeta na misiji reševanja Valove družine, ki je hkrati, na poseben način, tudi Vikova družina. Na poti na isto območje je tudi Dalija, humanitarka, ki je pri Združenih narodih zadolžena za evakuacijo vaščanov. Stvari se zapletejo s posebno nočno akcijo pred prihodom humanitarcev. Boštjan Videmšek, nekoč vojni poročevalec, novinar, avtor sedmih knjig (najbolj znane so npr. Na begu s tematiko beguncev, Zadnji dve na temo ogroženih živalskih vrst, Plan B z okoljevarstveno tematiko) nam z Vojnim dnevnikom, romanesknim prvencem, daje v branje svoje izkušnje z vojnega terena, občutja in čustva čisto navadnega človeka, razmišljanja tistih, ki vojne spremljajo že dolgo, opozarjajo s poročanjem, fotografskimi dokazi razmer in obrazov v vojni. Daje nam priložnost, da ovrednotimo svoja stališča in občutja kot del civilizacije, ki bi v 21. stoletju že morala napredovati v razumevanju in sprejemanju morale, etike, osnovnih odnosov med ljudmi, ki jo tvorijo. Žalostno je in nedoumljivo, koliko prikritega sovraštva je med nami, koliko laži v imenu politike in vojnih zaslužkarjev, ki jim včasih, ali kar večinoma, služijo tudi mediji. Trpko se zavemo, da ima ideja svobodne volje vsakega posameznika zelo trhle temelje. Ko država pristane v vojni, nisi več sam in svoj, nisi samostojen, si del nje in tvoja dolžnost je zanjo tudi umreti. Ljubezen pa, največja sila na svetu, tista, ki vse premaga, v vojnih razmerah vse bolj vztraja, zavedanje o njenem pomenu se boleče poglablja in, ko smo pred morebitnim neizbežnim koncem življenja, je edina pomembna. Da bi le, skupaj z idejo in uresničenjem miru, vodila tudi vse tiste, ki vrtijo ta naš svet.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Voda v jezeru ni nikoli sladka

Gaia, hči revnih staršev, živi v socialni soseski rimskega primestja, kjer se šest članov njihove družine stiska na dvajsetih kvadratnih metrih. Oče v delovni nesreči ohromi in pristane na vozičku. V upanju na boljše življenje se družina preseli v socialno stanovanje v predmestje Rima, a iz svojih okvirov ne zmore in ne zna. Gaia celoten čas šole in kasneje študija stremi k nečemu višjemu, boljšemu. Obiskuje elitno šolo, dobiva se s fanti višjega sloja, vse dni se neumorno uči, da bo v življenju nekaj dosegla. Dobiva vedno nove prijatelje in prijateljice, s katerimi, ko se ji preveč približajo, prekine stike. Čeprav na trenutke v Gaino življenje posije sonce in je včasih voda v jezeru res sladka, celoten roman govori predvsem o brezizhodnosti mladih generacij italijanskega podeželja, o nasilju, lažeh, prevarah, rdeča nit pa je ves čas kompleksen, destruktiven odnos med materjo in hčerjo.

Prispevala: Valentina Tominec, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo