Je kljub umrljivosti in drugim pomanjkljivostim vredno biti človeško bitje?
Obiskovalec iz vesolja, ki pride na zemljo z eno nalogo, in sicer preprečiti tehnološki napredek človeštva (ki bi potencialno imel slab vpliv na celotno vesolje), piše svoje vtise in doživetja na Zemlji. Prihaja z oddaljenega planeta, kjer so vsi neumrljivi in imajo vsi vse znanje, ki ga kot vrsta premorejo. Pri njih ni vojn, ni nasilja, ni sovraštva … a hkrati tudi ni pozitivnih plati, ki jih pozna človeštvo npr. ljubezni, hrepenenja, družine. Človeška bitja se mu zdijo gnusna. Gnusijo se mu vsi vidiki človeka, najbolj pa ga moti nos na človeškem obrazu. Ne razume, zakaj se človeška bitja oblačijo in zakaj jedo živali. A počasi se začne prilagajati, človeška bitja se mu ne gnusijo več toliko – kot profesor matematike Andrew Martin začne prebirati poezijo (Emily Dickinson), poslušati rock glasbo in vzljubi kikirikijevo maslo. A kar je še najbolj čudno: vzljubi tudi profesorjevo družino in družinskega psa. Ko se njegova čustva do družine poglobijo, začne dvomiti o svoji misiji. Začne se spraševati, ali je biti človek pravzaprav tako grozno – sicer so res umrljivi, prepirljivi in nasilni, a to odtehtata ljubezen in družina. Gre za ganljiv in smešen znanstvenofantastični roman angleškega pisatelja Matta Haiga, ki piše tudi strokovne knjige, v leposlovju pa je poznan po romanu Polnočna knjižnica.
Prispevala: Branka Mrđenović, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem