José Luís Peixoto, ki ga omenjajo kot enega najbolj nadarjenih portugalskih pisateljev, je v svojem kompleksnem romanu Mestece Galveias, kritiško izpostavljenem z nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja, opisal življenje preprostih, neizobraženih, od preostalega sveta ločenih ljudi, živečih v Galveiasu, majhni podeželski vasici odročne in revne pokrajine Alenteja, kjer se življenje odvija v povsem drugačnih pogojih in ritmu kot v razvitejših mestnih središčih. Galveias je tudi dejansko avtorjev rojstni kraj in je z njim še vedno globoko povezan, predvsem zaradi spokojnosti, ki ga nudi tisto okolje, pa tudi zaradi osebnih korenin, ki jih avtor ni presekal – ta kraj je bil dolgo časa (vse do avtorjevega 18. leta) edini svet, ki ga je poznal (poleg tistega, ki ga je začel vzporedno odkrivati v knjigah, ki si jih je lahko enkrat mesečno izposojal ob obiskih potujoče knjižnice). Zgodba je umeščena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas avtorjeve mladosti, in avtentično prikazuje takratno podeželsko življenje, surovo povezano z naravo (vremenom, obdelovanjem zemlje, živalmi) in njenimi cikli rojevanja in smrti. Preživetje je bilo težko in razpoloženje dokaj depresivno, odraslo prebivalstvo v precejšnjem deležu nepismeno, perspektiva prihodnosti pa ni segla dlje od napovedovanja letine in od nje odvisnega preživetja. Nič drugače kot drugod so nenapisano zgodovino kraja ustvarjale predvsem osebne zgodbe posameznikov, ali natančneje: njihove med-osebne zgodbe. Zamerljive, spotakljive, pohujšljive in predvsem večinoma nesrečne. Avtor jih v romanu sicer prepleta, a ostaja med njimi tudi veliko neizrečenega in zavitega v skrivnost. Bralec, ki jih sprva dojema kot ločene pripovedi, kasneje spozna, da so še kako povezane, in znajde se na dokaj nevajenem terenu, saj jih med seboj težko povezuje. A prav v tem je izziv: ne težiti k popolnemu nadzoru pripovedi, a vseeno slediti vsem podrobnostim. Zgodba namreč ne ponuja niti osebne katarze niti velikih spoznanj, ta zgodba predvsem samo pripoveduje, kar pa avtorju ne zamerimo, saj je njegov jezik nadvse nežen in poetičen. Avtor tudi ničesar ne moralizira, ljudi nepristransko, s povsem krščanskim razumevanjem, prikazuje v njihovi naravni grešnosti, ki pa ni zgolj njihova, je od nas vseh. Zato avtorjev tihi poziv, da se zazremo tudi vase in v sebi in svojih zgodbah prečešemo, kar je gnilega in površini skritega. In tega ne ignoriramo, saj pomembno greni naša življenja. Kot tista nepoznana, zunajzemeljska stvar brez imena, po žveplu smrdljiva gmota, ki je (simbolično) zastrupljala življenja ljudi v Galveaisu in se zanjo niso zmenili vse dokler se ni med njimi po dolgem času spet pojavilo nekaj nedolžnega, kar jih je spomnilo, da je lahko življenje tudi drugačno, manj otopelo in vpeto tudi v (skupno) prihodnost.
Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško