Zvrst: družbeni roman

Mona je radovedna desetletnica, ki nekega popoldneva med reševanjem matematične naloge nenadoma izgubi vid. Ko z družino hiti v bolnišnico, se njen vid vrne, a zbegani zdravniki pustijo prestrašeno družino brez odgovorov in zagotovil, da se to ne bo več zgodilo. Medtem ko starši in zdravniki tuhtajo o tem, kako Moni pomagati, se njen dedek odloči, da bo deklici dal “zdravilo, ki bo odtehtalo vse grdo, ki je oblegalo njeno mladost.”

Dadé ima s svojo vnukinjo zelo poseben odnos, razume jo bolje kdor kdorkoli drug. Je velik poznavalec in ljubitelj umetnosti ter prisega na “vse, kar je lepega na tem svetu”. Sklene, da bo Mono popeljal na potovanje po francoskih muzejih, kjer si bo lahko ogledala številna umetniška dela in z njihovo pomočjo našla “krepčilo za svojo dušo”. Njuno potovanje traja 52 tednov, na njem se Mona ne spozna samo z umetnostjo, ampak se nauči gledati, čutiti in razmišljati.

Francoski umetnostni zgodovinar André Schlesser z Moninimi očmi nagovarja predvsem bralce, ki jih zanima umetnost. Dela ne odlikuje napeta fabula, ampak meditativen pripovedovalni tok, ki se upočasni ob delih nekaterih največjih umetnikov. Skozi Monino zgodbo o iskanju razloga za nenadne napade slepote umetnost postane orodje za globlje razumevanje sveta in sebe.

Prispeval: Gregor Korošec, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Knjiga Sanje o vlaku ameriškega pisatelja Denisa Johnsona je lepa, a nenavadna kratka zgodba z veliko vsebino. Odstira nam življenje Roberta Grainierja, delavca v Ameriki v začetku 20. st., kjer nas ob spominih in utrinkih iz življenja popelje v resnični svet. Svet trdega, surovega in težaškega dela množice delavcev v času velikih ameriških industrijskih ter gradbenih podvigov; sečnji gozdov, gradnji železniških prog in mostov. Popelje nas skozi prvinske lepote in krutosti narave, skozi bolečine in žalosti, strahove, skozi misli in sanje, mite ter nadnaravne izkušnje. Robert živi v divjini, a o sebi meni da ni samotar, saj je videl čudežnega konja, volčjega dečka in leta 1927 poletel z letalom, vozil je moškega, ki ga je ustrelil lastni pes… In kadar je v bližini doma slišal volkove, je pogosto na glas zavijal še on in bilo mu je toplo pri srcu. Pri potovanju skozi njegovo življenje odstiramo svet, ki mineva, trd, neizprosen svet na eni strani in nenavadno lep, neuklonljiv in pogumen svet na drugi strani.

Denis Johnson je priznani ameriški pisatelj, za svoja dela je prejel več literarnih nagrad, knjiga Sanje o vlaku je bila med finalisti Pulitzerjeve nagrade in po njeni predlogi je bil posnet tudi film.

Prispevala: Simona Pišorn, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Drugi roman slovenske avtorice Pie Prezelj v svojem edinstvenem slogu postavi bralce na neimenovan otok nekje na severu Evrope. Glavna protagonistka Olga, mednarodno priznana fotografinja v srednjih letih, pride na otok, da bi našla delčke sebe, ki so tako njej kot bralcem na začetku romana skriti. Kmalu izvemo, da jo tam pričakuje prvo srečanje s polbratom Theom, vmes pa nenačrtovano spozna še starejšega gospoda Jakoba. Olga išče sebe, odgovore na zamolčano, neizrečeno, nepoznano družinsko življenje. Misli, da ji lahko ti odgovori končno povejo, kdo je, zakaj je bila zapuščena, zakaj je morala živeti kot posvojenka. Vendar ni edina, ki se išče. Tudi Theo je ujet v viharju novega, neznanega. Tako kot je Olga iz danes na jutri dobila polbrata, je Theo dobil polsestro. Oba se morata soočiti z novimi odkritji in na novo spoznati, kaj se je dogajalo z njuno mamo. Jakob, ki je za Olgo sprva zgolj naključno srečanje, je uganka, ki ju usmerja in nosi odgovore, četudi boleče. Za nekatere resnice ni takoj pravega časa, da bi se jih povedalo. V zamolkih rinejo življenje naprej, dokler se na istem otoku ne znajde tista prava trojica, ki jih lahko izreče na glas.

Roman je razdeljen na tri dele, pri čemer je osrednji zelo telesen, fizičen. Izvemo zgodbo Olgine in Theove mame, mlade nosečnice – kako doživlja nosečnost v tetini hiši, stran od vseh, ki jih pozna. Večji del romana pripoved bralca z močnimi, liričnimi povedmi drži blizu čustvenega stanja Olge: je zmedena in ranljiva, neodločna, v veliki meri prepuščena toku misli in dogodkov okrog sebe. Avtorica z odmerjanjem molka, tistega neizrečenega, bralce potisne v tuje okolje, ki postane domače, v težke teme, od katerih ni mogoče odvrniti pogleda. Ves čas pa ji uspe prepletati naravo otoka, čute in like v simfonijo hrepenenja, trpljenja, izgube in globokega občutka odtujenosti. Roman postavi v ospredje temo ukradenih otrok iz porodnišnic, ki v slovenskem leposlovju še ni bila (dovolj) izpostavljena, hkrati pa govori tudi o iskanju lastne identitete in kakšno vlogo ima družina pri tem, o samoti in osamljenosti, o tem, kako se vedno lahko najdeš, pa naj bo to na drugem koncu kontinenta.

Pia Prezelj je pisateljica, prevajalka in novinarka. Že s svojim prvim romanom Težka voda (2023) je močno prodrla v slovenski literarni prostor. Roman je bil nagrajen s strani Društva slovenskih pisateljev kot najboljši literarni prvenec ter se uvrstil v ožji izbor za nagrado kresnik. Nominiran je bil še za Cankarjevo nagrado in kritiško sito.

Prispevala: Biljana Makuljević, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

V tokratni zgodbi nas avtorica ponovno popelje v dom družine Ryan, na odmaknjeni otok v bližini Seattla. Spoznali smo jih že v predhodni knjigi z naslovom Cesta kresnic, kjer smo spremljali poti najboljših prijateljic Tully in Kate.

Tokrat se zgodba prične žalostno. Družino in prijatelje spremljamo v njihovi žalosti in izgubi. Avtorica na svoj značilen način prodre do najglobljih kotičkov posameznika, do skritih čustev in starih brazgotin. Prikaže nam, kako na vsakega posameznika vpliva izguba ljubljene osebe. Kako se naše poti razidejo, kako tavamo v temi, se spotikamo in iščemo tolažbo v zapletenih odnosih in neprimernih stvareh. Lahko se preselimo, menjamo službo ter način življenja in bežimo pred ljubljenimi. Vendar zbežati pred samim seboj ne moremo. Svoja čustva in rane nosimo vedno s seboj, četudi jih potlačimo in skrijemo pred drugimi, nas vseskozi drezajo in nam ne pustijo spati. Kako pomemben je čas, iskrenost do sebe in drugih ter neprecenljivi družinski in prijateljski odnosi spoznamo pogosto šele ob tragičnih dogodkih in v stiskah.

Prispevala: Vesna Dobnik, Knjižnica Radlje ob Dravi

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Vselej, ko se potopimo v nov Murakamijev literarni svet, se nam obeta prav posebna bralna izkušnja. V njem lahko prepoznamo znane obrise njegove proze, ko nas v prepletu resničnosti in fantazije popelje v nenavadne okoliščine, hkrati pa je vsaka posamezna pripoved prežeta z izvirnimi podobami. Tokrat je v središču skrivnostno, neimenovano mesto, obdano z visokim obzidjem. Glavni literarni lik je zanj slišal od dekleta, v katerega se je zaljubil pri svojih sedemnajstih letih, natančneje, zaljubil se je v njeno senco, kajti resnična ona živi v obzidanem mestu. Ko ga nekega dne doleti njena nepojasnjena izguba, želi naš junak poiskati kraj, kjer bi jo lahko ponovno srečal. Vendar je pot do tja težko najti in leta minevajo, vedenje o obstoju mesta pa ostaja edina gotovost, da je nekoč obstajalo tudi dekle in njuna ljubezen. Kraj se napaja z njegovo domišljijo in postaja vedno bolj otipljiv, dokler se z značilnim murakamijevskim motivom prehoda v drug svet ne znajde pred mestnimi vrati.

Prvi del sicer tridelno zasnovanega romana ponuja preplet intimne izpovedi, namenjene dekletu iz njegove mladosti, in izkušnje  bivanja znotraj obzidja, ko je živel s tajinstvenim poslanstvom bralca starih sanj. V nadaljevanju romana sledi protagonistov povratek v vsaj navidezno realni svet, v pokrajino sredi gora, kjer se zaposli kot vodja knjižnice. Njegov vsakdan se prepleta z mističnostjo, predvsem pa doživlja razdvojenost, saj je v njem ves čas prisoten spomin na mesto in njegove mnogotere skrivnosti. Za roman je značilno natančno lirično orisovanje dogajalnega prostora, literarnih oseb in njihovih čustvenih stanj. Upodablja tragične značaje, ki se soočajo s skrito srčno rano in skozi življenje stopajo v iskanju nečesa izgubljenega, zato pripoved odseva nežno, otožno melanholijo. V obsežni zasnovi se nakazujejo stranski tokovi zgodbe, ki se ne zaključujejo in so prepuščeni nam bralcem. Prav tako si bo vsak izmed nas lahko po svoje interpretiral glavni motiv obzidja in se prepustil razmišljanju o lastnih notranjih (obrambnih) zidovih.

Haruki Murakami, pisateljski fenomen, za čigar nove izdaje se bralci v Tokiu že ob polnoči postavijo v vrste pred knjigarno, in (zaenkrat) nesojeni Nobelov nagrajenec za književnost, ljubitelj teka in jazza, z opisovanjem posebnih občutij nagovarja globalno bralno občinstvo. Ideja za roman Mesto in njegovo negotovo obzidje je v njem dolgo zorela, zasnovo zanj je razvil že v istoimenski kratki zgodbi, s katero se je z revialno objavo predstavil leta 1980 na začetku svoje ustvarjalne kariere, luč sveta pa je roman ugledal več kot štiri desetletja kasneje, ko se je pisateljeva veličina izmojstrila v popolnost.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Tokrat v Buenos Aires ne odidemo z Valérie Nolo, protagonistko predhodnika tokratnega romana, Coco Dias ali Zlata vrata  (ki je izšel leta 2007 v Parizu in leto zatem v Sloveniji). Na klic po davnih občutjih in doživetjih milong se odzove pisateljica sama, ki ima z Valérie ista, kot zapiše, čustva in iste misli. Brina Svit želi še poslednjič videti mesto, ki ga lahko pozdraviš kot prijatelja, in doživeti gledališki občutek plesanja tanga. Kajti tango se ne začne šele, ko stopiš na plesišče, ampak veliko prej, že s samo mislijo nanj, odločitvijo, na katero plesišče se boš odpravil, z ureditvijo telesa in pripravo duha na koreografijo, ki se požene v življenje z dvignjeno roko, ko v pričakovanju dogajanja ves vznemirjen pokličeš taksi. Buenos Aires je bilo dvajset let avtoričino ljubo, pravzaprav najljubše mesto. V tem času se je spremenilo mesto samo, ljudje v njem, prostori in načini bivanja in tudi dvorane s plesišči. Pisateljica se želi od mesta posloviti, prav tako od prijateljev_ic, soplesalcev, znank in znancev. Spominja se mnogih preteklih dogodkov, pogovorov, ki sestavljajo niz pripovedi, ne nujno v linearnem časovnem redu. Nobene fotografije ne potrebuje, vse videno in zaznano bo ostalo v njej sami, kot na primer botanični vrt in vse ljube ulice. Sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez tanga – če je to sploh mogoče. A do takrat so tu številni plesalci in vsaj eden med njimi, Don, ki spominja na kneza Miškina, s katerim lahko podeli popoldanske ali večerne plesne korake.

Adios Buenos Aires je roman za počasno branje z občutkom za vse zapisano in tudi tisto, kar začutimo med vrsticami. O minevanju časa piše milo in nežno. Potovanje k dokončnosti, za katero se je odločila, pa pušča priprta vrata. Nikoli se ne ve, kaj se še lahko zgodi in se zapiše v zvezek , ki je sicer utrujen od zadnje poti na drugo celino, in na kakšen način bo še vstopila v mesto, ki ga, kot zapiše, lahko ljubiš in mu ljubezen celo izpoveš.

Brina Svit je psevdonim pisateljice Brine Švigelj Mérat, avtorice večih romanov, esejev in kratke proze. Deluje tudi kot novinarka in prevajalka. Večinoma piše v francoščini, tokratni roman pa je nastal v slovenskem jeziku.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Nemška pisateljica Caroline Wahl (1995) je v Moči vetra 17 nadaljevala zgodbo o sestrah Tildi in Idi, ki smo ju spoznali v romanu 22 dolžin, ter z njim ponovno prevzela nemško bralno občinstvo. Kot so zapisali pri založbi Vida, je znova potrdila svoj sloves ene najprodornejših mladih avtoric in več mesecev zasedala vrhove najbolj branih knjig.

V središče pripovedi z dogajalnim časom približno desetletje pozneje je tokrat postavljena mlajša sestra Ida, tesna sestrska vez se je po Tildinem odhodu razrahljala. Ida je ostala sama z materjo, ujetnico v odvisnost od alkohola. Čeprav Tilde ni več ob njej, ji je zapustila pomembne vzorce preživetja. Njen trud, da bi molčeča, plašna sestrica postala borka, se je obrestoval. Ida se pogumno spoprijema z žalostno realnostjo za domačimi zidovi in odmike išče v plavanju ali v družbi z najboljšo prijateljico ali ustvarjalnosti, ko risanje nadomesti s pisanjem. Do trenutka, ko divji ogenj v maminih očeh ugasne, in njene prazne oči obupajo.

Ida želi izgubo preboleti v samoti, se soočiti z viharjem čustev v sebi in pot jo pripelje k obali Baltika na otoku Rügen. V prepričanju, da se mora s svojo stisko spopasti sama, varen pristan vendarle najde v sobivanju s starejšim zakonskim parom. Objame jo materinska toplina Marianne ter tolažita Knutova mirnost in modrost. Počasi se v njej vzpostavlja krhko ravnovesje, vendar je kmalu postavljena pred nove preizkušnje.

Zunanje dogajanje predstavlja njen ritual jutranjega plavanja v Baltiku in umirjen dnevni ritem, ki ga razburka le srečanje z Liefom. Najbolj burna plat pripovedi je usmerjena v Idino čustveno doživljanje, pripoved je prežeta z njenim notranjim monologom, v katerem se vedno znova vrača v preteklost in premleva prizore z materjo. Bo v blagodejni bližini morja uspela utišati svoje misli, ki lahko tekmujejo s silno močjo vetra in ji ne pustijo spati, in pozabiti podobe, ki jo preganjajo? Bo lahko na morsko obalo odložila samoobtoževanje in občutek krivde?

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo