Zvrst: družbeni roman

Bára je otroštvo preživljala v varnem družinskem okolju. Tiha slutnja, da se v njem pojavljajo razpoke, se je potrdila, ko je bila brez opozorila iztrgana iz domačega gnezda. S starši je zapustila rodno mesto, nato je leta iskala razlog za nenadno selitev in ga naposled tudi odkrila. Sedaj se je vrnila h koreninam z nejasnim načrtom, kako obračunati s preteklostjo, ki je tako prizadela njene najbližje. Kupila je majhno hišo na robu mesta, kjer z ustvarjanjem rožnega vrta skuša najti notranji mir, vendar spomini ves čas preplavljajo njene misli.

Mirek ali Ptičar, kot mu pravijo, tukaj živi že vse življenje. Njegova otroška leta so bila obremenjena z bolečimi izkušnjami, pribežališče je našel v gozdu in dneve preživljal z opazovanjem ptičev. Občutek dolžnosti ga je priklenil na dom, ustaljenih vzorcev ni mogel prekiniti niti takrat, ko je dobil priložnost razpreti svoja krila. Kadar se podaja v gozd, ga pot vodi mimo že dolgo zapuščene hiše, dokler nekega dne ne opazi nove stanovalke in tako se počasi prične plesti Ptičarjevo poznanstvo z Báro.

V prepletu njunih poglavij spoznamo intimni zgodbi dveh osamljenih posameznikov in kako vsak na svoj način iščeta bivanjski smisel. Roman pritegne z rahločutno in hkrati realistično pripovedjo, v kateri se postopoma odstirajo boleča mesta, ostra kot piki os.

Alena Mornštajnová, češka pisateljica, je ljubiteljem dobrega branja že stara znanka. Čas os je njena peta knjiga, prevedena v slovenščino. Tudi tokrat so v jedru odličnega pisanja družine in njihove zamolčane tajne, čuvane za štirimi stenami, hkrati pa upodablja širše medosebne odnose in različne značaje. Izrisujejo se literarne osebe, ki se ne zlijejo z okolico ali ne ustrezajo ustaljenim predstavam, kako bi bilo potrebno živeti, zato lahko v malomeščanskem okolju kmalu postanejo ranljiva tarča.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Moški izrazito nizke rasti in njegova ljubljena, ki ni najbolj zdrave postave, nasprotno, gre za izjemno debelo žensko, živita v zavetju svojega doma mirno, odmaknjeno življenje. Toda takoj ko stopita na ulico, se nanju usuje množica obsojajočih pogledov. Ona se tolaži z obsesivnim prenajedanjem, on z obsesivnim iskanjem gesel. Nekega dne se domislita, da bi zamenjala vlogi.

Toda zgodba se tu šele zares začne. Oditi je treba v preteklost in v svet, kajti človek je vselej in povsod hkrati tisti, ki gleda, in tisti, ki je gledan. Radovednosti pa se ni mogoče izogniti.

Ta zagotovo ena najbolj nenavadnih knjig Elif Shafak, prvič objavljena že leta 1999, je morda danes aktualna bolj kot kdaj prej. Nastala je v času, ko še ni bilo razgaljanja preko resničnostnih šovov in družbenih omrežij, vendar govori o nečem, kar je bilo z nami od nekdaj: o gledanju opazovalcev in videnem opazovanem.

Shafak se med pojmi lepote, grdote, čustvene lakote, travme in pogledih z najrazličnejšimi nameni ter podobah, ki jih ustvarjamo o sebi in drugih, sprehaja prav groteskno. Njena proza je vzhodnjaško mistična in pripovedno igriva, hkrati pa se nam ves čas poskuša izmuzniti z vijuganjem skozi prostor in čas ter se spušča v skrivnosti človeškega bitja, ki je bilo od nekdaj izpostavljeno tujemu pogledu.

Pogled je nenavadna, duhovita in mestoma skoraj nadrealistična študija o tem, kako zelo nas določajo pogledi drugih. O tem, kako gledamo, kako smo gledani in kako hitro lahko pogled postane sodba. Pred človeško radovednostjo, ne glede na čas in prostor, pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti.

Elif Shafak je večkrat nagrajena sodobna turško-britanska pisateljica, njene zgodbe odpirajo vprašanja identitete, pripadnosti, žensk, migracij, spomina in različnih oblik drugačnosti. Objavila je 21 knjig, ki so prevedene v 58 jezikov, za svoje delo je prejela številne nagrade. Piše večplastno in brez strahu prestopa meje med kulturami, žanri in perspektivami, zaradi česar njeni romani vedno znova razkrivajo, kako zapleteno je biti človek.

Prispevala: Doris Bubnjić, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Jundže je bil že od rojstva nekaj posebnega. Ni se smejal in ni pokazal kančka strahu. Njegovo obnašanje pojasni diagnoza aleksitimije, motnje, zaradi katere ne prepozna svojih občutij, ne more čustvovati ali razumeti čustev drugih, prav tako ne neverbalne komunikacije in vseh skritih pomenov. Njegova mama se ob pomoči babice neizmerno trudi, da bi ga čim bolj pripravila na svet, ki ga ne bo znal brati med vrsticami. Nato pa v tragičnem hipu izgubi njuno zaščito in znajde se povsem sam. Skuša se ravnati po maminih nasvetih in v zanj zapletenih medosebnih odnosih vzbujati čim manj pozornost, vendar v šolskem okolju kmalu zaznajo, da je drugačen. Tu se njegova zgodba prične prepletati z zgodbo dečka Gonija, ki je Jundžejevo popolno nasprotje. Če Jundže deluje kot brezčutna »pošast«, zelo premišljeno v svojih priučenih odzivih, je Goni navzven žaljiv z besedami, nasilen v dejanjih, bojevit in prežet z močnimi čustvi. Kot dva izstopajoča posameznika, vsak na svoj način neprilagojena, postaneta izvir govoric, nerazumevanja in odklonilnega vedenja. Medsebojno sta sprva nasprotnika, kasneje pa ju ravno njuna različnost združi v prijateljstvo.

Jundžejeva prvoosebna pripoved daje izviren vpogled v svet nekoga z nezmožnostjo čustvovanja. Natančno opisuje zunanje dražljaje, spremembe v naravi glede na minevanje letnih časov, ki jih slikovito doživlja, kot bi njegova čustva tam našla svoj odsev. Je pozorni opazovalec in tudi globoki premišljevalec, išče (in tudi najde) definicijo ljubezni in če je na začetku pripovedi sočutje zanj samo nerazumljiv skupek črk, se postopoma prične spreminjati v  nekaj oprijemljivega.

Mandelj je prvenec južnokorejske pisateljice Sohn Won-pyung (1979), zanj je prejela nagrado za mladinsko književnost (Changbi Prize), v izvirniku je izšel leta 2016, po številnih prevodih v tuje jezike je postal mednarodna uspešnica. Kot je avtorica zapisala v sporočilu k romanu, ga je pričela ustvarjati po rojstvu prvega otroka, ko je materinstvo v njej sprožilo številna vprašanja, iz katerih je nastala zgodba o odraščanju in o tem, kaj v nas budi človečnost. Slednje je odlično ubesedila v modrem nasvetu, ki ga Jundže prejme od svojega skrbnika dr. Šima: »Ti si namreč nepopisan list. Zato je bolje, da ga popišeš z nečim dobrim.«

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Prikrivanja

Gledališka druščina, v kateri so igralci, režiserji, profesorji in ostali zaposleni v gledališču, se leta 1975 odpravi na voden izlet v Grčijo. Med njimi sta tudi Pina in Urban. Pina je prevajalka, ki po več zvezah, v katerih se je iskala, zdaj živi z Urbanom, piscem dramaturških del. Zadnje drame z naslovom Na palubi, ki jo je Urban oddal v gledališču, Pini ni dal niti v branje, čeprav je to njuna redna praksa, saj mu Pina velikokrat svetuje pri besedilih in naredi popravke. To Pino močno čudi, a molči. Molči še o drugih stvareh, ki se ji v njunem razmerju ne zdijo najboljše. Se pa o njih sprašuje ponoči, ko ne more spati. Tudi na vprašanje o tem, kdo ga občasno sredi noči čaka v avtu na ulici in zakaj, ne dobi pravega in jasnega odgovora. Vsa ta zamolčana vprašanja, na katera si ne zna odgovoriti, pridejo na dan na podaljšku potovanja, saj Urban in Pina sama nadaljujeta pot po grših otokih, medtem ko se ostali vrnejo v Ljubljano. Pina daje v razmerju vse, celo sebe, Urban praviloma jemlje. Ko na ladji sprhni, preperi ali zgnije ena od desk, jo lahko zamenjaš za drugo, dokler ni cela ladja povsem nova, v razmerju pa se dogodkov, ki ga krhajo, ne da nadomestiti. Skozi celotno potovanje po Grčiji se med Pino in Urbana vriva še misel na prijatelja Timona, sodelavca dramatika, ki piše izjemna gledališka dela. In Timon je tisti, kateremu je posvečena biografija, ki jo Pina in Aleksandra, kolegici iz gledališča, predstavljata na literarnem dogodku na začetku romana.

Roman ima tudi družbeno politično ozadje, saj se dogaja v času, ko je še obstajala država Jugoslavija in v letih po spremembi politične usmeritve v Grčiji. Vanj avtorica prepričljivo umesti zgodbo iz ljubljanskega gledališkega sveta. Kako umirajo ladje je sublimno, estetsko in večplastno napisan roman, ki se s predhodnikom z naslovom Ivana pred morjem, ovenčanem s kresnikom, povezuje v literarni diptih. Veronika Simoniti, slovenska pisateljica, prevajalka in lektorica, je avtorica treh romanov (prvi roman je Kameno seme) in treh zbirk kratkih zgodb (Zasukane štorije, Hudičev jezik, Fugato: oblike bega). Njena pisava je jasna, kot so tudi zgodovinska ozadja, v katera umešča življenjske zgodbe psihološko prepričljivo izdelanih literarnih likov. Z vsako stranjo nam avtorica razkriva odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo ob branju predhodnih poglavij. Spretno nas vodi skozi celotno zgodbo, vse dokler nam na koncu ne ponudi dramatičnega obrata, ki nas pripelje nazaj na začetek. In takrat (iz)vemo vse.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana,

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Francoska pisateljica Valérie Perrin se nam po uspešnici Sveža voda za rože predstavlja z romanom Tetka, enim izmed njenih novejših del, ki je v izvirniku izšlo leta 2024. Začetek zgodbe daje slutiti, da bo v njej osrednja pripovedna nit odkrivanje skrivnosti iz preteklosti. Prvoosebna pripovedovalka Agnès namreč prejme zagonetno vest o smrti tete Colette Septembre, uradno pokopane že pred tremi leti. Kar sproži številna vprašanja, Agnès, ki še vedno preboleva ločitev od moža, pa potegne v pravi vrtiljak čustev. Teta se je v njenem spominu ohranila kot molčeča, zadržana in nevpadljiva žena, samska, brez otrok, ki je živela preprosto življenje kot čevljarka. Klobčič neznank se prične odvijati, ko prejme zapuščino, velik kovček, poln kaset, tisoče minut, ki jih je teta posnela zanjo. Ob poslušanju tetinega nežnega glasu spoznava njeno nevidno plat in tudi sama zapolnjuje prazna, nikoli odkrita mesta. Pred nami se razgrne Colettino otroštvo, zaščitniški in ljubeč odnos do mlajšega brata z izrednim talentom za glasbo in leta vajeništva pri čevljarskem mojstru, kjer je našla toplino doma.

V romanu so prisotni nekateri avtobiografski elementi, glavnina dogajanja je umeščena v Burgundijo, manjši kraj Gueugnon, kjer je pisateljica odraščala. Znano je tudi, da je bila njena družina močno povezana z nogometom, oče je igral za tamkajšnji lokalni klub. Od tod se napaja Colettina velika strast do nogometne igre. Valérie Perrin, znana tudi kot filmska ustvarjalka, je to svoje poklicno področje vpletla tudi v pripoved,  tako v vsebino kot v slog pisanja z vključevanjem scenarističnih prizorov.

Obsežno besedilo je zelo kompleksno, predvsem zaradi številnih tematik, ki se jih loteva, sestavlja se kot mozaik s spreminjanjem pripovednih in časovnih perspektiv. Sledimo žanru detektivke in hkrati psihološki drami z opisovanjem temnih plati človeške narave in travm otroštva, ki puščajo trajne sledi, v osrčju medosebnih odnosov pa je zgodba o družini in prijateljskih vezeh.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Bo je star devetinosemdeset let, nekoč močan moški, čigar telo postopoma peša. Živi precej osamljeno v zdaj dotrajani hiši skupaj s svojim ljubljenim psom Sixtenom. Njegova žena Fredrika je že nekaj let v domu za dementne v mestu in Bo hrani eno od njenih rut v nepredušno zaprti posodi, da jo lahko včasih vzame v roke in zavoha njen vonj. Negovalno osebje mu mora pomagati, saj pokrov zdaj že težko odvije. Sin Hans pogosto obišče očeta, vendar imata zapleten odnos; na začetku zgodbe je Bo resnično jezen na sina, potem ko je rekel, da se mora odpovedati Sixtenu. Razumevanje išče tudi pri ljubljeni vnukinji Ellinor. V treh letih, odkar so Fredriko preselili v dom, je Bo ves čas spal na kuhinjskem kavču s Sixtenom, a nekega dne stari kavč odnesejo; Hans ga zamenja z nekakšno bolnišnično posteljo, za katero meni, da bo boljša tako za očeta kot za osebje. Čeprav sočustvujemo z Bojem, ki protestira in poskuša ohraniti dostojanstvo ter neodvisnost, pa lahko razumemo tudi Hansa, ki poskuša nadzorovati Bojev vsakdan ter skrbeti za njegovo varnost in boljše počutje. Avtorica čudovito nariše odnos med Bojem in njegovim sinom Hansom ter ga primerja z odnosom, ki ga je imel Bo s svojim »starim«. Bo obuja spomine, se v mislih pogovarja s Fredriko, veliko njegovih misli pa se vrti okoli dveh različnih odnosov med očetom in sinom.

Besedilo je napisano z Bojeve perspektive, a ga občasno dopolnjujejo zapiski oskrbovalcev na domu, ki igrajo v zgodbi veliko vlogo, še posebej glavna medicinska sestra Ingrid, ki jo ima Bo zelo rad. Je ena redkih, ki si pogosto vzame čas za kratek sprehod s Sixtenom.

Bo nima veliko prijateljev, eden redkih je Ture. Sta zelo različna, a kljub temu tesna prijatelja že vrsto let, vse odkar je Ture prišel na žago, kjer je delal Bo. Njunega prijateljstva Fredrika ni vedno razumela in mu ni bila povsem naklonjena, a ga je sprejela. Danes se ne vidita več pogosto, oba sta bolehna, a redni telefonski klici so obema pomembni.

Ko Bo med dolgim sprehodom s Sixtenom v gozdu pade, Hansu končno uspe odpeljati Sixtena. Bo mu to zelo zameri, odklanjati začne hrano, njegovo stanje pa je iz dneva v dan slabše. Bo uspe sinu pred smrtjo še povedati, da nanj ponosen in da se je trudil po najboljših močeh, v zadnjih trenutkih si oba izkažeta medsebojno naklonjenost. Hans k očetu pripelje tudi Sixtena in ob Bojevem odhodu je vse natanko tako, kot mora biti. Skozi okno sliši še žerjave, ki se zbirajo, da bodo odleteli na jug.

Veliko presenečenje je bilo, kako lahko dokaj mlada, 36-letna debitantka Lisa Ridzén tako empatično in prepričljivo piše o starajočem se moškem na podeželju Jämtlanda, ki se bori za nadzor nad lastnim življenjem, ko mu telo odpoveduje. Ideja za srce parajoči prvenec Ko žerjavi letijo na jug se je Lisi Ridzén porodila po odkritju zapiskov, ki jih je družini pustila ekipa za oskrbo njenega dedka, ko se je ta bližal koncu življenja. Navdihnila jo je tudi njena raziskava moškosti v podeželskih skupnostih na švedskem skrajnem severu, kjer je sama odraščala in zdaj živi v majhni vasi zunaj Östersunda.

Knjiga Ko žerjavi letijo na jug je bila velika uspešnica na Švedskem, leta 2024 je osvojila nagrado Årets bok za švedsko knjigo leta ter nagrado Adlibris za prvenec in leposlovje leta – prvič v zgodovini nagrad, da je avtor zmagal v dveh kategorijah.

Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Fin de Claire je prvi v slovenščino preveden roman švedskega pisatelja in prevajalca Daniela Gustafssona. Helena, geologinja srednjih let, nekega dne izstopi iz svojega življenja. Ne da bi kogarkoli obvestila, zapusti partnerja Nielsa in se iz Stockholma odpravi proti francoski atlantski obali. O njej izvemo le toliko, kolikor je pripravljena razkriti sama: da je bila pred Nielsom poročena, da ima hčer, s katero sta skoraj povsem izgubili stik, da je po poklicu geologinja – ter da dela nekakšen obračun s svojim dosedanjim življenjem. Na poti sreča Magdo in pozneje še njenega mlajšega brata Janeka, poljska migranta, ki sta se na zahod odpravila v iskanju boljšega življenja. Srečanje z njima v njej prebudi občutek bližine in odgovornosti, hkrati pa jo prisili, da se začne soočati tudi z lastno odtujenostjo. Poglavja o njihovem potovanju prekinjajo odlomki iz 19. stoletja – pripoved ladijskega delavca, ki razkriva zgodovinsko plast nasilja, trgovine in kolonialnih razmerij moči.

Naslov se navezuje na ostrige posebej visoke kakovosti, ki jih gojijo v Franciji in ki v romanu postanejo simbol krhkega ekosistema, ki ga človek nenehno preoblikuje po svoji meri. Ostrige niso zgolj kulinarična zanimivost, temveč osrednja metafora za človeško nenasitnost ter izkoriščanje narave in ljudi. V njihovem potovanju, presajanju in manipuliranju z njihovimi življenjskimi cikli se zrcalijo (sodobne) migracije, globalni tokovi blaga in delovne sile ter kolonialna dediščina, ki še vedno oblikuje svet. Gustafsson prepleta intimno zgodbo posameznice s širšimi vprašanji ekologije, migracij, kolonializma in izkoriščanja. Pri tem ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč postopoma razkriva povezave med osebnim in zgodovinskim, med posameznikom in sistemi, ki ga določajo. Avtorjev jezik je zadržan, natančen in ritmično izbrušen, pisanje hkrati dokumentarno in poetično ter občutljivo za (tektonske) premike pod površjem – za tiste tihe sile, ki preoblikujejo tako pokrajine kot ljudi.

Prispevala: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Mona je radovedna desetletnica, ki nekega popoldneva med reševanjem matematične naloge nenadoma izgubi vid. Ko z družino hiti v bolnišnico, se njen vid vrne, a zbegani zdravniki pustijo prestrašeno družino brez odgovorov in zagotovil, da se to ne bo več zgodilo. Medtem ko starši in zdravniki tuhtajo o tem, kako Moni pomagati, se njen dedek odloči, da bo deklici dal “zdravilo, ki bo odtehtalo vse grdo, ki je oblegalo njeno mladost.”

Dadé ima s svojo vnukinjo zelo poseben odnos, razume jo bolje kdor kdorkoli drug. Je velik poznavalec in ljubitelj umetnosti ter prisega na “vse, kar je lepega na tem svetu”. Sklene, da bo Mono popeljal na potovanje po francoskih muzejih, kjer si bo lahko ogledala številna umetniška dela in z njihovo pomočjo našla “krepčilo za svojo dušo”. Njuno potovanje traja 52 tednov, na njem se Mona ne spozna samo z umetnostjo, ampak se nauči gledati, čutiti in razmišljati.

Francoski umetnostni zgodovinar André Schlesser z Moninimi očmi nagovarja predvsem bralce, ki jih zanima umetnost. Dela ne odlikuje napeta fabula, ampak meditativen pripovedovalni tok, ki se upočasni ob delih nekaterih največjih umetnikov. Skozi Monino zgodbo o iskanju razloga za nenadne napade slepote umetnost postane orodje za globlje razumevanje sveta in sebe.

Prispeval: Gregor Korošec, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo