Zvrst: družbeni roman

Človek se je od nekdaj spraševal o tem, kakšna bo njegova prihodnost, s čimer seveda ni nič narobe, dokler se zaveda svoje sedanjosti in spoštuje preteklost ter se iz nje uči. Za smer, v katero gre naš šolski sistem, pa se zdi, da ubira ravno nasprotno pot, saj zavrača, kar se je zgodilo nekoč, se ne zaveda trenutnega stanja, o prihodnosti pa se ne sprašuje, temveč jo vehementno obravnava s pozicije vednosti. Ko pišem o sistemu, imam v mislih seveda snovalce raznih »belih knjig«, pedagoške teoretike in birokrate na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki so situacijo, v kateri se nahaja naše šolstvo, tudi zakuhali. Prav tako je težava v ravnateljih, ki so, namesto da bi ščitili svoje podrejene, rajši všečni staršem otrok, se uklanjajo njihovim muham, in probleme, namesto da bi jih skušali reševati, rajši pometejo pod preprogo. V ta svet je vržena glavna protagonistka romana Učne ure Eve K. Eva Krhlikar Tine Vrščaj, ki smo jo slovenski bralci spoznali že v nagrajenem romanu Na Klancu. Kako se z njimi in s svojo lastno izgubo spopade Eva, boste bralci ob prebiranju romana odkrili sami, kako pa se bodo s kritiko sistema soočili njegovi snovalci, če bo kakšen od njih roman sploh prebral, pa je vprašanje, na katerega morda nikoli ne bomo dobili odgovora. Morda bo kakšen od njih avtorici očital pretiravanje, in morda se bo morala kdaj soočiti tudi z očitki, da se takšne stvari pri nas vendarle ne dogajajo, a vendar je glede na našo preteklost in na naše trenutno stanje samo vprašanje časa, kdaj se bodo.
Tina Vrščaj je v romanu Učne ure Eve K. izpostavila problematiko, kateri se stroka (z nekaj redkimi izjemami) žal izogiba oziroma se z njo ne zna ali celo noče spopasti, in to je storila na prepričljiv in literarno vešč način. Prav bi bilo, da ta roman prebere čim več staršev, učiteljev, ravnateljev in teoretskih pedagogov. Prav bi bilo, da ta roman preberejo vsi, ki so zaposleni na Ministrstvu za vzgojo in izobraževane in se nad njim zamislijo. Vem, da gre za pobožne želje, ampak prav bi bilo! Zelo priporočam!

Prispeval: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Roman Moje tretje življenje pripoveduje o Lindi, ženski srednjih let, ki se po hudi življenjski prelomnici znajde v obdobju ponovnega iskanja same sebe. Po nepričakovani in nenadni smrti najstniške hčere, edinke Sonje, pobegne iz dotedanjega, dobro situiranega življenja ter začne počasi živeti znova, na videz bolj tiho, zadržano, celo asketsko. Sprva dolgo časa zanemarja stike s poznanimi ljudmi, odriva jih in se umika v otrplost ter bolečino žalovanja.

Linda se preseli na podeželje, kjer želi živeti drugače – bolj umirjeno in iskreno. Najame dotrajano kmetijo, obenem prevzame skrb za domačo psičko Kajo ter za kokoši in dan je do minute zapolnjen z delom. Delom, ki ne dopušča razmišljanja o preteklosti. Zboli tudi za rakom. Njeno “tretje življenje” pomeni novo fazo, v kateri poskuša razumeti svoje pretekle odločitve, odnose in lastno vlogo v njih. Ob tem se sooča s spomini, občutki krivde, žalosti in osamljenosti, ki jih ne more preprosto pustiti za seboj. Pomembno vlogo v romanu imajo njeni odnosi z drugimi ljudmi: s pokojno hčerko, (nekdanjim) možem Richardom in novimi znanci. Ti odnosi so pogosto krhki in nepopolni, a ravno skozi njih se razkrivajo njene notranje dileme. Linda se uči, da popolnega novega začetka ni, vendar je mogoče živeti naprej z več razumevanja in sprejemanja.

Roman je napisan introspektivno in čustveno zadržano. Ne ponuja velikih dramatičnih preobratov, temveč se osredotoča na Lindin notranji svet  in postopne spremembe v njenem dojemanju sebe in življenja. Knjiga govori o žalovanju, ponovnem začetku, materinstvu, ljubezni in iskanju smisla, predvsem pa o pogumu, da si človek dovoli živeti drugače. Sporočilo zgodbe je, da življenje ni razdeljeno na popolne in čiste začetke, temveč na faze, v katerih se učimo živeti s preteklimi izkušnjami. Izgube in bolečine ni mogoče izbrisati, vendar jo je mogoče sprejeti in z njo nadaljevati. Moje tretje življenje poudarja pomen iskrenosti do sebe, sprejemanja nepopolnosti in poguma za spremembo, tudi takrat, ko ni zagotovila, da bo lažje.

Prispevala: Tamara Leskovar, Cankarjeva knjižnica Vrhnika

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Več kot osem milijard ljudi si deli en planet, Zemljo. Koliko ljudi pa si deli vesolje? V romanu britanske pisateljice Samanthe Harvey V orbiti se zgodba osredotoči na šest astronavtov iz petih različnih držav (Anglije, ZDA, Rusije, Italije in Japonske), ki so skupaj na misiji na Mednarodni vesoljski postaji. Spremljamo, kako poteka en dan njihovega življenja, ob nenehnem kroženju okrog Zemlje, ko opazujejo vse njene kontinente ter so zgolj v 24 urah priča šestnajstim sončnim vzhodom in zahodom. Astronavti ob svojih dnevnih zadolžitvah raziskovalne narave spremljajo odpravo misije na Luno in vremensko dogajanje na Zemlji iz svoje perspektive: nemočni le opazujejo tajfun, ki se krepi nad oceanom, kako ogroža otoke in življenja tisočih ljudi, celo nekaj njihovih znancev. Ob vseh osebnih stiskah, ki se astronavtom porajajo, družbenih in kulturnih raznolikostih, so edina šesterica, ki domuje v vesolju, v svetu brez gravitacije. Že sama narava njihovega bivanje in rutina vsakdana stke razmerja, ki so bolj resnična od česarkoli, kar jih čaka na Zemlji, obenem pa je z vidika okolja, ki je popolnoma nečloveško, njihovo večmesečno bivanje v vesolju ogromen izziv. Zemlja, dom, kjer so odraščali, se jim zdi ranljiv, nedostopen, pisana obla spominov nekega drugega življenja. Toda ta šesterica je še vedno plod svojega planeta – šest koščkov narave, vrženih v težke pogoje obstoja.

Roman je prežet z eksistencialnimi vprašanji o krhkosti obstoja človeka, narave in o usodah ter, seveda, o vesolju, brez katerega premišljevanje o lastni eksistenci ne bi bilo možno. Nosi tudi sporočilnost o podobnostih med kulturami in nesmiselnem boju za teritorij in meje, vsaj iz vidika šestih ljudi, ki v enem dnevu preletijo vse Zemljine letne čase, njene dneve in noči, njena mesta, reke, gozdove, gorovja, puščave in morja.

Samantha Harvey je po izobrazbi filozofinja. Doktorirala je iz kreativnega pisanja, ki ga trenutno tudi poučuje na Univerzi Bath Spa. Njeni romani so bili večkrat na seznamu številnih prestižnih nagrad, objavlja pa tudi v odmevnih literarnih revijah (Granta Magazine, The Guardian, The New York Times, The New Yorker, The Telegraph in TIME Magazine). Za roman V orbiti (Orbital) je leta 2024 prejela Bookerjevo nagrado za najboljši roman leta, napisan v angleščini.

Prispevala: Biljana Makuljević, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Julija Back, nova županja mesta Halstaholm, ki leži »streljaj« stran od glavnega mesta Švedske, si za prvo nalogo zastavi ponovno oživitev mesta in nekdanje tovarne pnevmatik. Tovarna je kljub temeljiti prenovi pred enajstimi leti zašla v težave in bila nazadnje zaprta. Nekdaj rastoče mesto, v katerem so vsi verjeli v svetlo prihodnost, je po zaprtju tovarne začelo počasi, a vztrajno propadati. Prebivalci so se množično izseljevali v Stockholm in druga švedska mesta, saj doma niso več našli novih zaposlitvenih priložnosti.

Med brskanjem po spletu Julija naleti na novico, da nemški megakoncern Sanjska postelja prihaja v Stockholm. Odloči se, da bo poklicala na sedež podjetja v Hamburgu in generalnega direktorja Konrada Kaltenbacherja poskušala prepričati, da je nekdanja tovarna pnevmatik idealna izbira za njihovo novo tovarno v Skandinaviji. Zaveda se, da bo morala izpolniti številne zahteve koncerna, zato se takoj loti dela.

Ustanovi delovno skupino, ki jo sestavljajo: nekdanji zaposleni v tovarni pnevmatik in danes brezposelni Bosse Balin, desetletni Peter, ki tekoče govori nemško, gospa Johansson, upokojenka in nekdanja sodelavka mladinskega centra, ter ona sama. Pomaga jim tudi njena tajnica, gospa Harriet. Vsak član skupine dobi natančno določeno nalogo, ki jo mora opraviti pred obiskom generalnega direktorja.

Bosse Balin mora pripraviti nov urbanistični načrt in zagotoviti ekskluzivno zemljišče ob jezeru, kjer bi si generalni direktor lahko zgradil novo domovanje. Ker je Petrova mama Nemka in deček tekoče govori nemško, dobi nalogo organizirati tečaj nemškega jezika za učitelje domače šole. V prihodnjem šolskem letu naj bi se v mestu odprla šola z nemškim učnim jezikom. Gospa Johansson mora prepričati Borjeja Bolmgrena, lastnika hiše in zemljišča, na katerem je predvidena gradnja večjega parkirišča za potrebe nove tovarne, da občini proda svojo nepremičnino. Harriet pa mora poiskati primerno darilo za direktorjevo ženo.

Vse poteka gladko, dokler informacija o morebitnem konkurentu za sedež megakoncernove tovarne ne doseže Stockholma. Samostojni svetovalec Kenneth Carlander je odločen, da bo Sanjska postelja svoj sedež postavila v prestolnici. Na skrivaj se odpravi v Halstaholm, kjer se poveže s protestnim politikom Hassejem Eriksonom in skuša preprečiti prihod megakoncernа v mesto. Mu bo uspelo?

Jonas Jonasson (roj.1961) je švedski pisatelj in novinar, znan po svojem prepoznavnem slogu: kombinacije satire, humornega pripovedovanja in nenavadnih zgodovinskih preobratov. Mednarodno slavo je dosegel z romanom Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. V svojih delih se pogosto norčuje iz politike, ideologije, oblasti in človeške neumnosti.
Delo Kako so Švedi uresničili svoje sanje se umešča v Jonassov značilni satirični pogled na družbo. Skozi pretiravanje in duhovite situacije bralca spodbuja k razmisleku o sodobni družbi. To je knjiga, ki vas bo zagotovo nasmejala.

Prispevala: Ekaterina Kostov, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Začetek pripovedi je umeščen v avgust leta 1975, vanjo vstopimo s kratkim poglavjem, v katerem se trinajstletnica s kovčkom v roki vzpenja k vratom stanovanja, domu »druge« matere. Kmalu se razkrije, da jo je slednja nekaj mesecev po rojstvu predala sorodnikom, sedaj pa je bil otrok poslan nazaj v okrilje svoje biološke družine. Bežno se odstira njeno prejšnje življenje edinke pri nadomestni družini, pri čemer spoznamo, da so nove razmere, v katerih se znajde dekle, v popolnem nasprotju z njenimi dosedanjimi izkušnjami. Vrnitev jo zaznamuje tako navznoter kot navzven, saj ji okolica »prilepi nevidno nalepko z vzdevkom Vrnjena, povratnica«. Razpeta je med obe materi, na eni strani je »mama z vasi«, skopa z nežnostjo, na drugi »mama z morja«, od katere je deležna le materialne pozornosti. Vmes pa je ona sama z vprašanji brez odgovorov ter občutki krivde, sramu in nezaželenosti.

Jezikovna posebnost so dialogi v narečju, ki prispevajo k pristnosti v slikanju družbenega okolja. Poudarjena je drugačnost glavne literarne osebe in njena odtujenost od sveta, ki ga določajo grobe besede in dejanja, socialno pomanjkanje ter večinoma neljubeči odnosi. Prvoosebna pripovedovalka se z vidika sedanjosti in odrasle osebe ozira v otroštvo in obdobje, ki ji je zapustilo trajen pečat, hkrati pa je takrat spletla tudi tesne vezi. Znašla se je v okolju, kjer je bilo potrebno hitro odrasti, dokaz za to je bila sestra Adriana, drobna, na videz krhka deklica, s svojimi nočnimi strahovi, v bistvu pa zelo močna, bistroumna, predvsem pa skrbna in zaščitniška.

Roman Vrnjena je delo italijanske pisateljice Donatelle di Pietrantonio, ki literarno ustvarja ob poklicu otroške zobozdravnice ter svoje zgodbe umešča v pokrajino Pescara, iz katere sama izhaja. Preveden je bil v številne jezike, prirejen v gledališko predstavo in prelit na filmska platna. Vzljubili so ga tudi bralci, saj je prejel nagrado campiello za najboljšo knjigo po njihovem izboru.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Nekega mrzlega jutra se na mestni tržnici pojavi deklica. Majhna, premražena, lačna. Komaj šest let stara. Otrok. Njene ročice so ledene, jezik tuj; ob besedi »policija« zakriči.  Žejo gasi s snegom, lakoto preganja med smetmi, med drobci hrane, ki jih je svet odvrgel skupaj z njenim obstojem. Deklica, ki jo začnejo klicati Jiza, nima doma, dokumentov, jezika ali imena. Prepuščena je brezbrižnosti sistema, a kljub temu nosi v sebi zaupanje in življenjsko moč. V drobcih vsakdanjih trenutkov in tihih srečanj odkriva toplino, tisto iskrico človečnosti, ki še obstaja, četudi je svet do nje neomajen, surov. Jiza spozna dva dečka, prav tako prepuščena svetu. Skupaj se premikajo po mestih, kjer jih nihče ne opazi; kjer se moč otroka skriva v drobcih poguma, zaupanja in tihih prijaznosti. Njihova pot ni pravljična; je pot po robovih revščine, tujstva in ranljivosti.

Michael Köhlmeier gradi svet tihega krika — svet, v katerem otroci tavajo po ulicah, neopazni, brez varnega zavetja, ranljivi, a kljub temu pogumni. Njegov jezik ne razlaga, ne moralizira; v tišini pripovedi besede tehtajo, pogled postane izpoved. Tišina spregovori o razčlovečenem svetu, ki se obrača proč od nemočnih. S preprostim, a močnim izrazom odpira temo otroške ranljivosti, družbene brezbrižnosti in drobnih čudežev dobrote. Roman je izpoved o ljubezni in zanemarjanju, o ljudeh brez porekla in izobčencih v razčlovečenem svetu. Köhlmeier nas z drobnimi, nevsiljivimi gibi pripovedi spominja, da tudi v najbolj odtujenih krajih lahko preživi drobec sočutja. In prav ta drobec ohranja človečnost v nas.

Prispevala: Daša Medvešček, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Sanje zaljubljenega dekleta po imenu Beth se po čudovitem, brezskrbnem poletju kruto končajo. Njena prva ljubezen mladi Gabriel podleže načrtom in vplivu svoje oblastne matere, katera uspešno loči zaljubljeni par ter doseže, da Gabriel nikoli ne izve za rojstvo svojega sina. Življenje ubira svoje poti, in tako si Beth ustvari življenje s Frankom na njegovi kmetiji. Angleško podeželje, delo v naravi in z živalmi ji nudi veliko užitkov in zadovoljstva, medtem ko Frank skupaj z bratom Jimmyjem in njunim sinom Bobbyem uspešno vodi kmetijo, vse dokler se ne zgodi tragična nesreča. Vse se spremeni, obžalovanja, obsojanja, žalost so del vsakdana. Odnosi so skrhani in na preizkušnji, še posebej, ko se na podeželje vrne Gabriel. S seboj pripelje sina, žena in mati ju je zapustila in se odselila v Ameriko, Gabriel pa se spopada s svojo kariero in vzgojo otroka. Pri obeh vlogah pa mu zna zelo pomagati ravno Beth in tako se odnosi prepletajo in zapletejo do neizbežnega konca.

Prispevala: Vesna Dobnik, Knjižnica Radlje ob Dravi

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Mirna je mlada ženska, že nekaj let oddaljena iz študentskih predavalnic kot poslušalka. Pripravlja se na doktorat in kot asistentka, mlada raziskovalka, podaja učenost mladim dušam, ki bodo po vsej verjetnosti v istem zoprnem položaju iskanja redne zaposlitve kot je trenutno sama. Humanizem pač ni v trendu povpraševanja, ponudba pojasnjevalcev le tega pa ogromna.

Finančno shemo si krepi z vodenjem turistov po Ljubljani. In spozna Kubanca Carlosa. Ker je patetika del zgodbe, se seveda zgodijo stvari, ki se imajo zgoditi. Carlos bi rad postal študent ljubljanske glasbene akademije, nima denarja in, ker še nima študentskega statusa, se mu  iztekajo dnevi dovoljenega bivanja v prekrasni Sloveniji. Pristaneta kot cimra najetega stanovanja, sprva neprostovoljno ampak…, v zraku se vedno najde nekaj za metulje v trebuhu.

Zgodba nam mimogrede prinese še nekaj politično zgodovinskih dejstev iz daljne nam Kube. Carlos v svojih opisih, s pridihom domotožja in jeze nad evropskim načinom in vrednotami razkrije, da Kuba še vedno pleše v ritmih tovariškega socializma.

Prispevala: Maša Uran, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Kairos je bog srečnega trenutka. Ujameš ga lahko le za čopek spredaj na čelu. Zdi se, da je enega takšnih trenutkov 11. julija 1986 v Berlinu doživela devetnajstletna Katharina, ko je srečala štiriintrideset let starejšega Hansa. Njuni letnici rojstva skupaj tvorita stotico, popolnost. Katharina, vajenka za stavljenje pri Državni založbi, in Hans, poročeni pisatelj in oče sinu Ludwigu, se zaljubita in postaneta ljubimca. Skupaj ustvarjata svoje prve skupne besede, glasbo in majhne obrede. Njuno razmerje določajo ostanki druge svetovne vojne in vihravi obeti družbenih sprememb. Tako kot tedanji delitvi nemškega ozemlja preti konec, tudi njuna ljubezen prehaja v nekaj veliko bolj temačnega in kompleksnega. Kasete z očitki o varanju postanejo Hansovo orodje za mučenje Katharine. Čas in trdnost njune navezanosti bosta pokazala, ali ju čaka svetla skupna prihodnost.

Kairos večplastnost doseže z mnogimi referencami na področju umetnosti ter omembami nekaterih najbolj znanih osebnosti takratnega časa. Skupaj s psihološko dodelanima protagonistoma, ujetima v mreže manipulacije in strasti, tvori sodobno klasiko, ki prinaša mnogo več kot let uvid v življenje v 80. letih 20. stoletja v Vzhodnem in Zahodnem delu Berlina. Močnim ljubezenskim čustvom in navezanosti nasproti postavlja prav tako zaznamujoče občutke negotovosti, razočaranja in smrti. O dvojici Kaíros-Kronos, Eros-Tanatos v romanu spregovori tudi avtorica spremne besede Kristina Jurkovič.

Nemška pisateljica in operna režiserka Jenny Erpenbeck je skupaj s prevajalcem Michaelom Hofmannom za angleški prevod romana Kairos prejela nagrado International Booker Prize. V slovenščino imamo prevedena tudi romana Srečišče ter Ob koncu dni.

Prispevala: Eva Zadravec, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Glasba je ljudi od nekdaj povezovala in zbliževala. Pozitivno vpliva na razpoloženje, saj poslušalce s svojimi blagodejnimi vibracijami odpelje v stanje, v katerem se celotna skupnost harmonično poveže.

Na angleškem podeželju so v 19. st. prevladovale skupine glasbenikov, ki so sodelovale pri cerkvenih obredih in ljudskih običajih, kot je na primer koledovanje. Zbor iz Mellstocka je sestavljal prvo in drugo violino, tenor violo, violončelo ter pevce, štiri može in sedem dečkov, ki so tudi nosili lanterne ter držali odprte note inštrumentalistom.

V idiličen svet, prekipevajoč od mladostne energije, prispe mlada učiteljica in v lepotico iz visoko situirane družine se v trenutku zagleda postaven furmanov sin, hkrati tudi violinist, skrivna simpatija vseh mladih deklet v vasi. Vendar pa on ni edini, ki mu je ukradla srce in ne more nehati misliti nanjo.

Thomas Hardy je eden od klasikov angleške književnosti na prehodu iz viktorijanske dobe v moderno. Gre za njegov najbolj oseben roman, saj ga je pisal v času, ko je spoznal svojo ženo. Sodi sicer na začetek njegovega opusa, je drugi po vrsti. V njem obravnava teme, kot so poštenje, vljudnost, delavnost, spoštovanje soljudi, življenje po določenih, vsem znanih pravilih, negovanje odnosov, povzdigovanje človeških kreposti in visokih moralnih načel.

Eden od vrhuncev romana je opis zaljubljanja, poseben obred dvorjenja mladeniča dekletu in njeno vračanje naklonjenosti. Bralec z zanimanjem lahko spremlja napredovanje odnosa med obema spoloma v času, tako oddaljenem in drugačnem od današnjega ter dobi vpogled v starodavne navade preprostih in poštenih ljudi.

Prispevala: Neja Drevenšek, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo