Zvrst: družbeni roman

Lou je zaposlena na zgodovinskem inštitutu, ki je v dar prejelo rečno otoško posestvo Pennarth, nahajajoče se na severu Kanade, kamor naj bi odpotovala, da bi popisala bogato knjižnico, ki jo je oblikoval polkovnik Cary, priseljenec in prvi lastnik otoka, ter ugotovila, ali tam hranjeno gradivo morebiti vsebuje materiale, povezane z zgodnjimi nastanitvami na tistem območju. Delo ji je pisano na kožo, saj svoj čas najraje preživlja v intelektualni osami, odmaknjena od ljudi in vulgarnosti sveta.

Na otoku je vselej živel tudi medved, od posestva neločljiv, ki ji je v času njene tamkajšnje nastanitve zaupan v oskrbo. Je že star, ne preveč razdražljiv in vajen človeške družbe, saj ga je redno obiskovala na bližnjem otoku živeča staroselka, ki se je z njim pogosto dolge ure pogovarjala.

Lou je kot mestni človek z nerazdelanim odnosom do narave do njega sprva seveda nezaupljiva, opozorjena je tudi, naj se vendarle zaveda, da je medved divja žival. A se jo njegova osamljenost in vdanost v njegovih očeh, utrujen in otožen medvedov pogled, tolikanj dotaknejo, da začne z njim navezovati stik. Vodi ga na sprehode, z njim plava v reki, pleše, ga masira in čohlja. Meja med njima je vse poroznejša, kot edino bitje, ki ga dnevno srečuje in z njim živi v nekakšnem sožitju, pa ga zvabi tudi v osrčje svojih intimnih fantazij in hrepenenj, s čimer prekorači mejo spodobno dopustnega  ter se zaradi tega kasneje sooči tudi z močnim občutkom krivde oz. sramu.

Marian Engel (1933-1985), kanadska romanopiska in ustanovna članica Zveze pisateljev Kanade, naj bi po mnenju enciklopedistov s tem romanom napisala najbolj kontroverzen roman, kadarkoli objavljen v Kanadi, njegov slovenski prevod pa je izšel ob 50. letnici izvirnega izida. Četudi ga je njen urednik zavrnil, ga je sčasoma uspela izdati pri drugi založbi, zanj pa prejela celo Nagrado generalnega guvernerja Kanade.

V svojih delih je Engelsova ponazarjala predvsem vsakodnevna sodobna življenja žensk, najpogosteje v njihovi najbolj zmedeni obliki, svoje delo pa razumela kot raziskovanje oblikovanja osebnosti v spopadanju z nepopolnim svetom, posebej na primerih posameznikov, ki so bili vzgojeni v težnji k popolnosti, kar jih je oblikovalo v nekakšne dvojne osebnosti, razcepljene med pritiski in privlačnostjo življenja, ki se ob (namišljenih) možnostih nečesa drugačnega pogosto srečujejo tudi s prekoračitvami tradicionalnih spolnih vlog.

Tudi v kratkem romanu Medved se pred bralcem razgrne psihološka študija ženske, osamljene, družbeno izolirane in notranje ranjene, ujete v svojem miselnem in čustvenem svetu, v katerem se meje med realnostjo in fantazijo razlivajo, izkrivljajo in medsebojno prelivajo, ob nastanitvi na otoku pa se ob druženju z medvedom v njej prebudijo tudi najbolj elementarne naravne sile, ki se jim prepusti z ničimer zamejenim občutjem prvinskosti. Zapisana zgodba bralca izzove in ga ob prikazani vsebini postavi na osebno preizkušnjo, a je pripoved mnogo več od tega, kar se v njej bere zgolj na površju. Interesantno literarno delo.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Zima v Sokču švicarske pisateljice francosko-korejskih korenin Elise Shua Dusapin je njen prvenec, ki je v francoščini izšel leta 2016, letos pa je v prevodu Suzane Koncut prvič dostopen tudi slovenskim bralcem. Avtorica ga je začela pisati že pri sedemnajstih in ga dokončala pri dvajsetih letih. Kot je povedala sama, je nastajal v obdobju intenzivnega samoizpraševanja in iskanja identitete. To ni nepomemben podatek, saj je mlada pripovedovalka romana na nek način zrcalna podoba avtorice: tudi ona je razpeta med različne kulture in jezike, med korejske korenine in francosko kulturo, ki jo spoznava predvsem skozi študij francoščine. Tudi Dusapin je odraščala med Francijo, Južno Korejo in Švico.

Dogajanje je postavljeno v Sokčo, južnokorejsko obmorsko mesto ob meji s Severno Korejo. Pozimi, ko turisti odidejo, letovišče skoraj zamre. Mraz, sneg, prazne ulice, ribarnice in morje ustvarjajo tiho, nekoliko tesnobno in melanholično atmosfero. Sokčo tako ni zgolj prostor dogajanja, ampak postane podoba notranjega sveta glavne junakinje – prostora, v katerem je vse nekako obstalo in čaka na spremembo.

Pripovedovalka dela v majhnem gostišču, živi v svetu precejšnjih notranjih negotovosti in težavnega odnosa z materjo. Ta jo nenehno opazuje, presoja njeno telo, prehranjevanje in predstavo o ženskosti. Tudi njen fant, ki se ukvarja z manekenstvom, je povezan z močnim zavedanjem telesa in zunanjega videza. Telo tako postane eden osrednjih prostorov romana: nekaj, kar je hkrati naše in tuje, nekaj, kar ves čas gledajo in ocenjujejo drugi. V romanu se pojavi tudi mlada ženska po lepotni operaciji, zato se vprašanje, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi, še dodatno poglobi.

Njeno precej zaprto življenje spremeni prihod francoskega striparja iz Normandije. Umetnik pride v Sokčo po navdih za nov strip in od dekleta pričakuje, da mu bo pokazala »pravo« Korejo. Med njima se vzpostavi nenavadna bližina, v kateri pa ni veliko izrečenega. On jo opazuje in riše, ona opazuje njega in njegove risbe. V njem išče tudi del sebe, povezavo s Francijo in kulturo, ki jo pozna predvsem skozi jezik. Toda prav tukaj se pokaže bistvo romana: junakinja se ne more prepoznati v nobeni od ponujenih podob – ne v materi, ne v fantu, ne v francoskem umetniku in ne v predstavah drugih o tem, kdo naj bi bila. Tudi umetnik, ki naj bi jo videl, je ne more zares videti.

Zato je Zima v Sokču predvsem roman o iskanju sebe – o občutku nepripadanja, kulturni razpetosti, telesu, pogledu drugega in težavnosti komunikacije. Zanimivo je, da Dusapin vse to izrazi z zelo malo besedami. Njen jezik je čist, zadržan in natančen, stavki so kratki, pripoved pa skoraj eliptična. Pod površjem navidez preproste zgodbe se tako nabira veliko neizrečenega. Kot je zapisano tudi v predstavitvi slovenskega prevoda, njeni jedrnati stavki ustvarjajo neposrednost in napetost, ki se nikoli povsem ne razreši.

Roman zato ne ponudi jasnega odgovora, kdo je junakinja. In prav v tem je njegova moč: iskanje identitete ni prikazano kot pot do končne opredelitve, ampak kot stanje negotovosti, v katerem se človek šele uči gledati samega sebe.

Prispevala: Franka Koren, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Tokrat se zgodbe o ljubezni, prijateljstvu, osamljenosti, krivdi in minljivosti prepletajo v majhnem mestu Crosby v Mainu. Odvetnik Bob Burgess prevzame primer moškega, obtoženega umora matere, pri tem pa se zbliža s pisateljico Lucy Barton. V njeno življenje znova vstopi tudi Olive Kitteridge, ki z Lucy sklene posebno prijateljstvo. Ob pogovorih o ljudeh, ki sta jih poznali, se razkrivajo njihova »nezabeležena življenja« – zgodbe o skrivnostih, bolečini, izgubah in tihih radostih.

Strout v romanu Vse mi povej znova poveže svoje priljubljene like in njihove svetove. Roman je peti del pripovedi o Lucy Barton (serija Amgash), vendar ga je mogoče brati tudi kot samostojno zgodbo. V ospredju niso veliki dogodki, temveč drobni trenutki in odnosi, skozi katere se razkrivajo zapletenost človeške narave, minljivost in moč sočutja. Avtorica v svojem značilnem slogu raziskuje zapletenost človeških odnosov in našo potrebo po tem, da bi bili videni, razumljeni in povezani z drugimi.

Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.

Prispevala: Barbara Žvirc, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Bára je otroštvo preživljala v varnem družinskem okolju. Tiha slutnja, da se v njem pojavljajo razpoke, se je potrdila, ko je bila brez opozorila iztrgana iz domačega gnezda. S starši je zapustila rodno mesto, nato je leta iskala razlog za nenadno selitev in ga naposled tudi odkrila. Sedaj se je vrnila h koreninam z nejasnim načrtom, kako obračunati s preteklostjo, ki je tako prizadela njene najbližje. Kupila je majhno hišo na robu mesta, kjer z ustvarjanjem rožnega vrta skuša najti notranji mir, vendar spomini ves čas preplavljajo njene misli.

Mirek ali Ptičar, kot mu pravijo, tukaj živi že vse življenje. Njegova otroška leta so bila obremenjena z bolečimi izkušnjami, pribežališče je našel v gozdu in dneve preživljal z opazovanjem ptičev. Občutek dolžnosti ga je priklenil na dom, ustaljenih vzorcev ni mogel prekiniti niti takrat, ko je dobil priložnost razpreti svoja krila. Kadar se podaja v gozd, ga pot vodi mimo že dolgo zapuščene hiše, dokler nekega dne ne opazi nove stanovalke in tako se počasi prične plesti Ptičarjevo poznanstvo z Báro.

V prepletu njunih poglavij spoznamo intimni zgodbi dveh osamljenih posameznikov in kako vsak na svoj način iščeta bivanjski smisel. Roman pritegne z rahločutno in hkrati realistično pripovedjo, v kateri se postopoma odstirajo boleča mesta, ostra kot piki os.

Alena Mornštajnová, češka pisateljica, je ljubiteljem dobrega branja že stara znanka. Čas os je njena peta knjiga, prevedena v slovenščino. Tudi tokrat so v jedru odličnega pisanja družine in njihove zamolčane tajne, čuvane za štirimi stenami, hkrati pa upodablja širše medosebne odnose in različne značaje. Izrisujejo se literarne osebe, ki se ne zlijejo z okolico ali ne ustrezajo ustaljenim predstavam, kako bi bilo potrebno živeti, zato lahko v malomeščanskem okolju kmalu postanejo ranljiva tarča.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Moški izrazito nizke rasti in njegova ljubljena, ki ni najbolj zdrave postave, nasprotno, gre za izjemno debelo žensko, živita v zavetju svojega doma mirno, odmaknjeno življenje. Toda takoj ko stopita na ulico, se nanju usuje množica obsojajočih pogledov. Ona se tolaži z obsesivnim prenajedanjem, on z obsesivnim iskanjem gesel. Nekega dne se domislita, da bi zamenjala vlogi.

Toda zgodba se tu šele zares začne. Oditi je treba v preteklost in v svet, kajti človek je vselej in povsod hkrati tisti, ki gleda, in tisti, ki je gledan. Radovednosti pa se ni mogoče izogniti.

Ta zagotovo ena najbolj nenavadnih knjig Elif Shafak, prvič objavljena že leta 1999, je morda danes aktualna bolj kot kdaj prej. Nastala je v času, ko še ni bilo razgaljanja preko resničnostnih šovov in družbenih omrežij, vendar govori o nečem, kar je bilo z nami od nekdaj: o gledanju opazovalcev in videnem opazovanem.

Shafak se med pojmi lepote, grdote, čustvene lakote, travme in pogledih z najrazličnejšimi nameni ter podobah, ki jih ustvarjamo o sebi in drugih, sprehaja prav groteskno. Njena proza je vzhodnjaško mistična in pripovedno igriva, hkrati pa se nam ves čas poskuša izmuzniti z vijuganjem skozi prostor in čas ter se spušča v skrivnosti človeškega bitja, ki je bilo od nekdaj izpostavljeno tujemu pogledu.

Pogled je nenavadna, duhovita in mestoma skoraj nadrealistična študija o tem, kako zelo nas določajo pogledi drugih. O tem, kako gledamo, kako smo gledani in kako hitro lahko pogled postane sodba. Pred človeško radovednostjo, ne glede na čas in prostor, pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti.

Elif Shafak je večkrat nagrajena sodobna turško-britanska pisateljica, njene zgodbe odpirajo vprašanja identitete, pripadnosti, žensk, migracij, spomina in različnih oblik drugačnosti. Objavila je 21 knjig, ki so prevedene v 58 jezikov, za svoje delo je prejela številne nagrade. Piše večplastno in brez strahu prestopa meje med kulturami, žanri in perspektivami, zaradi česar njeni romani vedno znova razkrivajo, kako zapleteno je biti človek.

Prispevala: Doris Bubnjić, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Jundže je bil že od rojstva nekaj posebnega. Ni se smejal in ni pokazal kančka strahu. Njegovo obnašanje pojasni diagnoza aleksitimije, motnje, zaradi katere ne prepozna svojih občutij, ne more čustvovati ali razumeti čustev drugih, prav tako ne neverbalne komunikacije in vseh skritih pomenov. Njegova mama se ob pomoči babice neizmerno trudi, da bi ga čim bolj pripravila na svet, ki ga ne bo znal brati med vrsticami. Nato pa v tragičnem hipu izgubi njuno zaščito in znajde se povsem sam. Skuša se ravnati po maminih nasvetih in v zanj zapletenih medosebnih odnosih vzbujati čim manj pozornost, vendar v šolskem okolju kmalu zaznajo, da je drugačen. Tu se njegova zgodba prične prepletati z zgodbo dečka Gonija, ki je Jundžejevo popolno nasprotje. Če Jundže deluje kot brezčutna »pošast«, zelo premišljeno v svojih priučenih odzivih, je Goni navzven žaljiv z besedami, nasilen v dejanjih, bojevit in prežet z močnimi čustvi. Kot dva izstopajoča posameznika, vsak na svoj način neprilagojena, postaneta izvir govoric, nerazumevanja in odklonilnega vedenja. Medsebojno sta sprva nasprotnika, kasneje pa ju ravno njuna različnost združi v prijateljstvo.

Jundžejeva prvoosebna pripoved daje izviren vpogled v svet nekoga z nezmožnostjo čustvovanja. Natančno opisuje zunanje dražljaje, spremembe v naravi glede na minevanje letnih časov, ki jih slikovito doživlja, kot bi njegova čustva tam našla svoj odsev. Je pozorni opazovalec in tudi globoki premišljevalec, išče (in tudi najde) definicijo ljubezni in če je na začetku pripovedi sočutje zanj samo nerazumljiv skupek črk, se postopoma prične spreminjati v  nekaj oprijemljivega.

Mandelj je prvenec južnokorejske pisateljice Sohn Won-pyung (1979), zanj je prejela nagrado za mladinsko književnost (Changbi Prize), v izvirniku je izšel leta 2016, po številnih prevodih v tuje jezike je postal mednarodna uspešnica. Kot je avtorica zapisala v sporočilu k romanu, ga je pričela ustvarjati po rojstvu prvega otroka, ko je materinstvo v njej sprožilo številna vprašanja, iz katerih je nastala zgodba o odraščanju in o tem, kaj v nas budi človečnost. Slednje je odlično ubesedila v modrem nasvetu, ki ga Jundže prejme od svojega skrbnika dr. Šima: »Ti si namreč nepopisan list. Zato je bolje, da ga popišeš z nečim dobrim.«

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Prikrivanja

Gledališka druščina, v kateri so igralci, režiserji, profesorji in ostali zaposleni v gledališču, se leta 1975 odpravi na voden izlet v Grčijo. Med njimi sta tudi Pina in Urban. Pina je prevajalka, ki po več zvezah, v katerih se je iskala, zdaj živi z Urbanom, piscem dramaturških del. Zadnje drame z naslovom Na palubi, ki jo je Urban oddal v gledališču, Pini ni dal niti v branje, čeprav je to njuna redna praksa, saj mu Pina velikokrat svetuje pri besedilih in naredi popravke. To Pino močno čudi, a molči. Molči še o drugih stvareh, ki se ji v njunem razmerju ne zdijo najboljše. Se pa o njih sprašuje ponoči, ko ne more spati. Tudi na vprašanje o tem, kdo ga občasno sredi noči čaka v avtu na ulici in zakaj, ne dobi pravega in jasnega odgovora. Vsa ta zamolčana vprašanja, na katera si ne zna odgovoriti, pridejo na dan na podaljšku potovanja, saj Urban in Pina sama nadaljujeta pot po grših otokih, medtem ko se ostali vrnejo v Ljubljano. Pina daje v razmerju vse, celo sebe, Urban praviloma jemlje. Ko na ladji sprhni, preperi ali zgnije ena od desk, jo lahko zamenjaš za drugo, dokler ni cela ladja povsem nova, v razmerju pa se dogodkov, ki ga krhajo, ne da nadomestiti. Skozi celotno potovanje po Grčiji se med Pino in Urbana vriva še misel na prijatelja Timona, sodelavca dramatika, ki piše izjemna gledališka dela. In Timon je tisti, kateremu je posvečena biografija, ki jo Pina in Aleksandra, kolegici iz gledališča, predstavljata na literarnem dogodku na začetku romana.

Roman ima tudi družbeno politično ozadje, saj se dogaja v času, ko je še obstajala država Jugoslavija in v letih po spremembi politične usmeritve v Grčiji. Vanj avtorica prepričljivo umesti zgodbo iz ljubljanskega gledališkega sveta. Kako umirajo ladje je sublimno, estetsko in večplastno napisan roman, ki se s predhodnikom z naslovom Ivana pred morjem, ovenčanem s kresnikom, povezuje v literarni diptih. Veronika Simoniti, slovenska pisateljica, prevajalka in lektorica, je avtorica treh romanov (prvi roman je Kameno seme) in treh zbirk kratkih zgodb (Zasukane štorije, Hudičev jezik, Fugato: oblike bega). Njena pisava je jasna, kot so tudi zgodovinska ozadja, v katera umešča življenjske zgodbe psihološko prepričljivo izdelanih literarnih likov. Z vsako stranjo nam avtorica razkriva odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo ob branju predhodnih poglavij. Spretno nas vodi skozi celotno zgodbo, vse dokler nam na koncu ne ponudi dramatičnega obrata, ki nas pripelje nazaj na začetek. In takrat (iz)vemo vse.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana,

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Francoska pisateljica Valérie Perrin se nam po uspešnici Sveža voda za rože predstavlja z romanom Tetka, enim izmed njenih novejših del, ki je v izvirniku izšlo leta 2024. Začetek zgodbe daje slutiti, da bo v njej osrednja pripovedna nit odkrivanje skrivnosti iz preteklosti. Prvoosebna pripovedovalka Agnès namreč prejme zagonetno vest o smrti tete Colette Septembre, uradno pokopane že pred tremi leti. Kar sproži številna vprašanja, Agnès, ki še vedno preboleva ločitev od moža, pa potegne v pravi vrtiljak čustev. Teta se je v njenem spominu ohranila kot molčeča, zadržana in nevpadljiva žena, samska, brez otrok, ki je živela preprosto življenje kot čevljarka. Klobčič neznank se prične odvijati, ko prejme zapuščino, velik kovček, poln kaset, tisoče minut, ki jih je teta posnela zanjo. Ob poslušanju tetinega nežnega glasu spoznava njeno nevidno plat in tudi sama zapolnjuje prazna, nikoli odkrita mesta. Pred nami se razgrne Colettino otroštvo, zaščitniški in ljubeč odnos do mlajšega brata z izrednim talentom za glasbo in leta vajeništva pri čevljarskem mojstru, kjer je našla toplino doma.

V romanu so prisotni nekateri avtobiografski elementi, glavnina dogajanja je umeščena v Burgundijo, manjši kraj Gueugnon, kjer je pisateljica odraščala. Znano je tudi, da je bila njena družina močno povezana z nogometom, oče je igral za tamkajšnji lokalni klub. Od tod se napaja Colettina velika strast do nogometne igre. Valérie Perrin, znana tudi kot filmska ustvarjalka, je to svoje poklicno področje vpletla tudi v pripoved,  tako v vsebino kot v slog pisanja z vključevanjem scenarističnih prizorov.

Obsežno besedilo je zelo kompleksno, predvsem zaradi številnih tematik, ki se jih loteva, sestavlja se kot mozaik s spreminjanjem pripovednih in časovnih perspektiv. Sledimo žanru detektivke in hkrati psihološki drami z opisovanjem temnih plati človeške narave in travm otroštva, ki puščajo trajne sledi, v osrčju medosebnih odnosov pa je zgodba o družini in prijateljskih vezeh.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo