Med izgubo in upanjem
Roman Moje tretje življenje pripoveduje o Lindi, ženski srednjih let, ki se po hudi življenjski prelomnici znajde v obdobju ponovnega iskanja same sebe. Po nepričakovani in nenadni smrti najstniške hčere, edinke Sonje, pobegne iz dotedanjega, dobro situiranega življenja ter začne počasi živeti znova, na videz bolj tiho, zadržano, celo asketsko. Sprva dolgo časa zanemarja stike s poznanimi ljudmi, odriva jih in se umika v otrplost ter bolečino žalovanja.
Linda se preseli na podeželje, kjer želi živeti drugače – bolj umirjeno in iskreno. Najame dotrajano kmetijo, obenem prevzame skrb za domačo psičko Kajo ter za kokoši in dan je do minute zapolnjen z delom. Delom, ki ne dopušča razmišljanja o preteklosti. Zboli tudi za rakom. Njeno “tretje življenje” pomeni novo fazo, v kateri poskuša razumeti svoje pretekle odločitve, odnose in lastno vlogo v njih. Ob tem se sooča s spomini, občutki krivde, žalosti in osamljenosti, ki jih ne more preprosto pustiti za seboj. Pomembno vlogo v romanu imajo njeni odnosi z drugimi ljudmi: s pokojno hčerko, (nekdanjim) možem Richardom in novimi znanci. Ti odnosi so pogosto krhki in nepopolni, a ravno skozi njih se razkrivajo njene notranje dileme. Linda se uči, da popolnega novega začetka ni, vendar je mogoče živeti naprej z več razumevanja in sprejemanja.
Roman je napisan introspektivno in čustveno zadržano. Ne ponuja velikih dramatičnih preobratov, temveč se osredotoča na Lindin notranji svet in postopne spremembe v njenem dojemanju sebe in življenja. Knjiga govori o žalovanju, ponovnem začetku, materinstvu, ljubezni in iskanju smisla, predvsem pa o pogumu, da si človek dovoli živeti drugače. Sporočilo zgodbe je, da življenje ni razdeljeno na popolne in čiste začetke, temveč na faze, v katerih se učimo živeti s preteklimi izkušnjami. Izgube in bolečine ni mogoče izbrisati, vendar jo je mogoče sprejeti in z njo nadaljevati. Moje tretje življenje poudarja pomen iskrenosti do sebe, sprejemanja nepopolnosti in poguma za spremembo, tudi takrat, ko ni zagotovila, da bo lažje.
Prispevala: Tamara Leskovar, Cankarjeva knjižnica Vrhnika