Zaradi neke respiratorne težavice so paničarji začeli kopičiti zaloge hrane. Nato so zaprli šole in fakultete. Čez teden dni je bila Moskva v neprebojnem obroču karantene. Prvoosebna pripovedovalka Anja živi z možem Serjožo in 16-letnim sinom Mišo iz prvega zakona v moderni stekleni hiši, v kateri se čez noč več ne počutijo varne. Serjožev ata predlaga pobeg pred valom pandemije v hišico z dvema sobama na jezeru v osrčju tajge. Začnejo zbirati topla oblačila, zaloge hrane in puške. Sosedom ponoči razbojniki ustrelijo psa in jih okradejo, zato se tudi oni odpravijo na pot. Serjoža gre še po bivšo ženo Iro in svojega petletnega sina, ki ju Anja vidi prvič. Tako gredo trije avtomobili na pot. V prvem je Serjoža z bivšo ženo in sinom, v drugem Anja s tastom in Mišo, v tretjem sosedov zakonski par z nekaj let staro punčko. Po poti se konvoju pridruži še Serjožev znanec iz mladih let z ženo. Anja pa med potjo pobere v avto še potepuškega psa. Enajst popolnoma različnih ljudi se znajde v skrajnih razmerah. Prvotno načrtovano dvodnevno potovanje se spremeni v dvanajstdnevno obupano potovanje s smrtjo za petami. Kako ostati človek? Ali bi za voljo lastnega življenja zapustili moža, ženo, otroka, znanca? Verjetno bi vsak od nas izustil hiter ne! Ampak to je naš odgovor s toplega kavča.
Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina