Kritika sodobnega, z redom obsedenega človeka
Razbita barkača nekje na obzorju, samota, ki odpira nova poglavja smislu življenja in nenazadnje otok. Skupni imenovalec rine v ospredje kar sam po sebi- Robinson Crusoe. Defoejev Robinson kot nosilec civilizacije »zdrave pameti«, ki preoblikuje primitivno naravo po vzoru razmer iz katerih je prišel in na drugem bregu Tournierjeva zgodba o Robinsonu kot kritika sodobnega človeka in njegovega hotenja po obvladovanju in civiliziranju sveta. Mojstrska predelava za katero je Michel Tournier, eden najbolj prepoznavnih francoskih avtorjev iz druge polovice 20. stoletja, prejel veliko nagrado Francoske akademije za roman. Robinsona po brodolomu naplavi na samotni otok. Po začetni fazi obupa se kmalu dobro znajde v novih okoliščinah: uredi si bivališče, udomači divje koze, osušuje mlake, meri čas, izdela ustavno listino (»Tretji člen: Prepovedano je opravljati naravno potrebo kje drugje kakor na kraju, ki je temu namenjen«) in piše dnevnik, bere. Po nekaj letih bivanja na samotnem otoku naleti na divjaka Petka s katerim se v nadaljevanju skupaj prebijata skozi vsakdan. A kaj kmalu se pokaže, da sta si v marsičem različna in Robinson se začne spraševati o absurdnosti svojega početja.
Odlomek iz knjige
»Če hočete vedeti, kakšna bo ta nova doba, jo morate prav gotovo iskati v Petkovi naravi. Robinson je bil še zmeraj jetnik nekdanjega sebe in ni mogel predvideti, kakšna bo. Prepad med njima je presegal- in hkrati združeval – dostikrat opisano nasprotje med metodičnim, skopuškim in melanholičnim Angležem in impulzivnim, radodarnim in nasmejanim »domorodcem«. Petek se je po naravi upiral zemeljskemu redu, ki ga je Robinson kot kmet in upravnik uvedel na otoku in zaradi katerega je preživel. Aravkanec je pripadal nekemu drugemu kraljestvu, drugačnemu od zemeljskega kraljestva svojega gospodarja, na katero bi imel uničujoč učinek, če bi ga kdo poskušal zapreti vanj.«
(str. 162)
Prispevala: Neža Hribernik, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka