Samotne ljubezni je knjiga mojstrsko spisanih osmih kratkih zgodb, izdanih posthumno. Prinašajo nam ljubezen. Ljubezen do sočloveka in pokrajine. Tako ljudje, kot tudi pokrajine, izginjajo. Bivališča literarnih likov so dom v tej pokrajini, ki ji je bil Marko Sosič predan, zavezan. Tudi bivališča se raztapljajo v spominih. Ljubezen ostaja. Julijan se sprehodi po svojih zapiskih, da bi videl, kaj je pisal ta človek, ki ga zdaj vsi iščejo, kot je sam iskal in še išče svojo drago. Sonja in Alma najdeta srečo v njunih toplih dlaneh. Moški išče svojo Almo v ženski za sosednjo mizo – je to on sam in njegova Alma, ali pač ne? Ženska, ki skuša z ljubeznijo do tistih, ki nimajo, nahraniti vse uboge ljudi, ki jih zanaša v njeno stanovanje. Ali v njene sanje. Anastazija in oče, ki ji je nekoč, ko je še bila otrok, rekel, da mora videti morje, kar v odraslosti tudi stori. Fant, ki odplava k dekletu na drugo stran žičnate meje, ki ločuje dve vrsti plaže, za dvoje vrst ljudi. Laura, ki prebiva v naselju beguncev in fant, neskončno zaljubljen vanjo. Oče, ki se poda v gmajno in nabira suhe veje, kakor nekoč in sin, ki kliče tata, tataaa. Prav vsi liki so povezani z naravo, in v zgodbah se sprehajamo med topoli, nad morjem in ob njem, plavamo v njem, mehke trave gmajn in kamni nam pod stopala neprenehoma prinašajo našo zemljo. Večerni zrak, dež, nevihte, jutranja svetloba se bleščijo še, ko zapremo knjigo zgodb in naše oči. Tam sveti tudi ljubezen, edina neuničljiva stvar na tem minljivem svetu. Samotne ljubezni so nežne zgodbe, ki sežejo globoko v naš čustveni svet. Tam premikajo nekoč trdna in morda trda stališča, preobračajo spoznanja, pletejo nove misli. Kako krhki smo, se morda zavemo šele, ko nas že odnaša na drugo stran. Tja, kjer ljubezen za vedno ostaja naše edino, pravo vodilo življenja. Njegov smisel. Literarno ustvarjanje Marka Sosiča se je s Samotnimi ljubeznimi sklenilo. Že ga pogrešamo.
Prispevala: Simona Solina, Knjižnica Toneta Seliškarja, Trbovlje