Zvrst: kratke zgodbe

Pisatelj, prevajalec in scenarist Dušan Čater (1968) v zbirki Srhljivke predstavi šest zgodb, v katerih se združujejo srh, humor, absurd in navidezna vsakdanjost, ki lahko hitro seže onkraj verjetnega in razumnega. Uvodna Klincman se vrti okoli skrivnostnega naslovnega potepuškega mačka z enim očesom, ki razburka vsakdan navidez urejenega para Makija in Lene. Nobena konstantna ni dobra je nenavadna in duhovita zgodba o tem, kako skorajšnja smrt na stolu frizerskega salona povzroči bizaren učinek metulja. V Iskrah spremljamo moškega, ki zagreši grozovit zločin, spomini na nenavadno preteklost njegove družine pa postopoma izlušči razloge za izvedbo tako skrajnega dejanja. Svinja je skrivnostna pripoved o srečanju med moškim in žensko na avtobusu, ki se začne spreminjati v namerno nedorečeno in dvoumno štorijo o obsedenosti, iskanju samega sebe in samoti. V pretresljivem Vodnjaku se notranji svet glavnih junakov, ki se soočata s tragično izgubo otroka, začne drobiti v mrzel led in snežinke. Zaključna zgodba Božji dar pa se dotika blagoslova kot tudi prekletstva čarovnije sodobnega časa; umetne inteligence, ki te skuša naučiti, kako postati pisatelj, pa četudi se izkaže, da je njena pamet strašljivo precenjena.

Srhljivke je zbirka zgodb, ki niso namenjene zgolj ježenju kože; Čater z domiselno metaforiko, privlačno skrivnostnostjo, unikatno atmosfero, kjer realizem ne more obstajati pred nadnaravnega (ali obratno) in nikoli zatikajočim se pripovednim tokom ustvari nepozabno bralsko izkušnjo.

Prispeval: Vid Šteh, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Zbirka treh kratkih zgodb večkrat nagrajene irske pisateljice Claire Keegan nam predstavi tri življenja, ki se na prvi pogled zdijo popolnoma običajna. V prvi zgodbi V zadnjem trenutku sledimo Cathalu, pisarniškem delavcu v Dublinu, ki na petek popoldne zapusti svoje delovno mesto in se odpravi z avtobusom domov. Na videz navaden, nič kaj zanimiv vikend pravzaprav pove zgodbo o odnosu moškega do ženske, o neuspeli zaroki med Ircem in Francozinjo, o posledicah naših dejanj in vzorcih vedenja, ki se oblikujejo že v otroštvu in se jih niti ne zavedamo, dokler za spremembe ni že prepozno.

V drugi zgodbi Počasna, boleča smrt se protagonistka na svoj devetintrideseti rojstni dan odpravi na otok Achill v hišo Heinricha Bölla, ki služi kot rezidenca za pisanje in ustvarjanje. Neimenovana protagonistka želi delati, pisati, vendar jo že prvi dan zmoti neznanec, bivši profesor književnosti, ki bi si želel ogledati hišo. Med nerodnim, neprijetnim pogovorom ob sveže pečeni torti lahko čutimo napetost, očitanje, krivdo in zavist, izbruh jeze med dvema neznancema, ki pri pisateljici takrat, ko je zopet sama v hiši, sprožijo val navdiha za njeno novo zgodbo.

Leta 1999 je Claire Keegan izdala svojo prvo zbirko kratkih zgodb z naslovom Antarktika (Antarctica), s katero je nemudoma požela slavo in prejela številne nagrade. Naslovno zgodbo lahko zdaj prvič preberemo v slovenščini kot zadnjo v pričujoči zbirki. Srečno poročena ženska in mati dveh otrok želi izkusiti, kako bi bilo spati z neznanim moškim. Tik pred božičem se odloči, da bo to tudi storila. Neznanec, ki ga sreča v baru, je do nje pozoren, navdaja jo z občutkom neobičajne sproščenosti, dokler se tik pred odhodom domov njeno kratko razmerje ne zasuče in jo ponese v nevaren, posesiven odnos.

Mojstrica kratkih zgodb, Clair Keegan, slovi po enostavnem slogu pisanja, ki je feminističen, političen, družbenokritičen. Virtuoznost avtoričinega pisanja je v skromnem naboru besed, ki tvorijo izpiljene in do potankosti načrtovane odstavke. Njeni liki so navadni ljudje, vpeti v svoje vsakdanje življenje. Ravno iz teh vsakdanjostih pa avtorica odpre tematiko strahu, izgube, samote, ljubezni, sočutja, vsega kar je med ljudmi neizrečenega. Lahko bi rekli, da v svojem pisanju drži napetost brez drame. Za svoja dela je bila nominirana za nagrado Booker, prejela je Orwellovo nagrado za najboljše politično besedilo, kratko zgodbo Rejenka (Foster) pa je The Times uvrstil med najboljših 50 romanov 21. stoletja, po njej je nastal za oskarja nominiran irski film Tiho dekle (The Quiet Girl).

Prispevala: Biljana Makuljević, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Priznana hrvaška novinarka, pisateljica in publicistka Slavenka Drakulić je med slovenskimi bralci dobro znana in cenjena. V svojih knjigah se dotika spominov na življenje v nekdanji skupni državi, vojne, bolečine in žalosti žensk vpetih v vojne razmere, nasilja in različne medosebne odnose. V zbirki kratkih zgodb O čem ne govorimo so v ospredju ženske v zrelih letih, avtorica pa razgalja teme, o katerih neradi govorimo ali to počnemo z nelagodjem, s cmokom v grlu. V zbirki šestnajstih, večinoma prvoosebnih pripovedi, avtorica ganljivo, iskreno in s pridihom humorja, razkriva različne tegobe v času, ko se nas lotevajo bolezni in tudi strahovi; strah pred izgubo vozniškega dovoljenja in samostojnosti življenja, strah pred izgubo dolgoletnih prijateljev in osamljenostjo, strah pred izgubo osebnosti in dostojanstva. Zgodbe osvetljujejo stiske, ki jih povzroča krhanje medosebnih odnosov med dolgoletnima partnerjema in zavedanje, da ponavljamo napake staršev. Opisujejo ljubezni in zamujene priložnosti v poznih letih, oporoke in ne nazadnje tudi probleme odvečnih stvari, ki se nam z leti naberejo. Knjiga črpa iz izkušenj in nam odstira načine soočanja s težavami pri ohranjanju identitete, vitalnosti in družabnosti v starosti. Zavedanje in empatija, da s podobnimi težavami v poznih letih nismo sami, mehča stiske in opogumlja pogovor o njih. Avtorica zaključuje odkrite pripovedi z mislijo, da noče seštevati izgub, pač pa dobitke.

Prispevala: Simona Pišorn, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Starost in radost je tretja v seriji knjig o obdobjih človeškega življenja, ki jih je napisala Linn Skaber, vse tri pa krasijo izjemne ilustracije Lise Aisato. Avtorica v spremni besedi prizna, da je pravzaprav najprej želela napisati prav to zadnjo knjigo, saj se ji je starost od vedno zdela zanimiva tema. Tako kot prejšnji dve (Čez potok, ne čez most ter Leta so številke) je tudi ta knjiga zbirka kratkih zgodb, zgodbenih drobcev in pesmi, med katerimi so ob odličnih ilustracijah podane tudi kratke (do)misli(ce). Vsem skupen je odličen slog (ter prav tako odličen slovenski prevod Marije Zlatnar Moe), vseskozi poetičen, hkrati pa izredno neposreden, iskren v podajanju različnih življenjskih situacij in refleksij.

Zvezde pričujoče knjige so starostniki, ki se spopadajo z vsem, kar temu življenjskemu obdobju pritiče: zdravstvenimi težavami, osamljenostjo, smrtnostjo, nevidnostjo, pozabljivostjo, željo po bližini. Včasih se zdijo kot tihi opazovalci življenja, ki teče mimo njih, oni pa ga živijo vse bolj navznoter. Spet drugi se temu uprejo – ter požvižgajo na vse, kajti kdaj če ne v starosti, boš zaživel čisto po (samo)svoje. Tako kot v zgodbi o ženski, ki je prodajalka v drogeriji ne prepozna več, čeprav je celo življenje tam kupovala isti parfum z vonjem po šmarnicah. In si potem izbere najmočnejšega, zato da ni več neopazna temveč skorajda kričeče prisotna.

Knjiga je polna topline, tenkočutna pripoved o jeseni življenja ter o vseh čustvih, ki se porajajo ob njej.

Prispevala: Urška Orešnik, Knjižnica Logatec

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Dragan Petrovec je za nas pripravil novo zbirko svojih duhovitih humoresk. Z njihovo vsebino posega v komične dogodke vsakdanjega življenja, a to počne prijazno in prizanesljivo, brez kakršnega koli posmehovanja. Besedila je užitek brati tudi zaradi  njegovega načina pisanja. Kot je v eni svojih kolumn zapisal avtor: »Včasih omenim, kako dragocena so umetniška dela za mnoga področja našega bivanja. Pomagajo razumeti človeško nrav in vedenje v najrazličnejših okoliščinah. Občutljivi umetniki znajo naslikati odnose med ljudmi dosti jasneje kot mnogi učbeniki kriminologije ali psihologije.« Upajmo, da nas avtor še kdaj preseneti z zapisi, ob branju katerih se bomo nasmejali brez občutka, da se iz kogarkoli norčujemo, saj se lahko marsikaj od opisanega zgodi tudi nam, hkrati pa bomo uživali v zavedanju, da lahko pisatelj svoj namen doseže z lepim jezikom, brez neokusnih in vulgarnih besed, ki jih v sodobni književnosti avtorji žal vse prepogosto uporabljajo.

Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo