Dobri divji svet (še) obstaja
Irena Cerar se je nedolgo nazaj znašla na zanimivi, sicer ne preveč dobri točki v življenju, ki pa je v njej sprožila umiritev ter premislek o tem, kako hitro je življenje in koliko nalog si je zadala v njem. Sama pravi, da je njeno življenje zastalo. Za kar precej časa. Dokler se ni v njej zopet začela prebujati “divja ženska”. Odločila se je, da bo po en teden preživela v posamičnih habitatih Slovenije. Na misel so ji prišli jame, gozdovi, mokrišča, travniki, stari sadovnjaki, morska in rečna obala. Podala se je na deloma samotno in samostojno bivanje v naravi. Opazovala je, poslušala, zapisovala svoje občutke in opažanja. Potem pa je vse to podelila z nami v knjigi Svetišča narave. Knjiga je tako skupek čutečih razmislekov, obarvanih s spoštovanjem do narave in ljudi, ki jih je med bivanjem srečevala. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga potovanj in refleksij, s katerimi se bralci in bralke z lahkoto poistovetimo. Avtorica se je v knjigi zahvalila mnogim ljudem, ki so bili del njene zgodbe. Pri njih je iskala informacije, zanimivosti, napotke, nasvete. In ljudi, ki Slovenijo zares poznajo, imamo veliko. Bodisi strokovnjakov s posamičnih področij, bodisi domačinov, ki poznajo vsak okljuk reke, vsako drevo v okolici, vsako, še tako majceno pot, ki je morda v vodnikih ne najdemo. Ne znam si predstavljati, da bi nekoč narave, divje in prvobitne, ne bilo več. Toliko svetišč imamo okoli sebe v naši prekrasni deželi, a potrebno jih je varovati. Stoletna drevesa, reke, jezera, mokrišča, morja. Na našo biodiverziteto smo lahko upravičeno ponosni. Reklo spoštujmo naravo ni kar tako. Je pa namenjeno vsakemu od nas. Sporočilo knjige, za katero je Irena Štaudohar zapisala, da je eno najlepših naravopisij, kar jih je prebrala, je tudi to, da ko se podajamo v naravo, dihajmo, glejmo, poslušajmo. Občudujmo, čutimo! V naravi je vsaka naravna stvar, vsak organizem točno tam, kjer mora biti.
Irena Cerar se je rodila leta 1970. Že od nekdaj je povezana z naravo. Poznamo jo kot pripovedovalko zgodb, pravljic, dolgo je bila urednica revije National Geographic junior za Slovenijo in druge države, še prav posebej pa jo mnogi poznamo po njenih številnih knjigah o poteh po naravi naše dežele. Pravljične poti so njen zaščitni znak. Za potopisni prvenec Potepuški okruški je leta 2022 prejela krilato želvo, nagrado za najboljši slovenski potopis preteklega leta.
Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana