“Včasih je tišina tista, ki velja več kot tisoč molitev.”
Roman »Veter veje, koder hoče« je razdeljen na tri pisma, ki jih Chiara v sedmih dneh zimske samote v topli intimi podeželske hiše piše članom svoje družine: eno Alishi, svoji posvojenki indijskega porekla, drugo svoji biološki hčerki Ginevri in zadnje svojemu možu Davideju. Skozi ta tri čudovita pisma izvemo o Chiarinem življenju, njeni izvorni družini in trenutni družini, ki jo je ustvarila z Davidejem.
Alisha znova odkrije svoj indijski izvor in privlači jo vzhodnjaška duhovnost, vendar ji med njenimi ateističnimi starimi starši po materini strani in gorečimi katoliškimi starimi starši po očetovi strani uspe najti popolno harmonijo s slednjimi. Po drugi strani pa se Ginevra, ki se zdi »materialističnega duha«, zelo dobro razume s svojo babico po materini strani plemenitega rodu. Chiara sama nima vere, za razliko od svojega moža Davideja, ki še naprej verjame v Boga tudi v najtemnejših urah njunega življenja. Vendar je izziv najti stičišče tudi v različnosti.
Susanna Tamaro z izjemno občutljivostjo obravnava rahločutnost in kompleksnost družinskih vezi ter pomembna vprašanja, kot so posvojitev, splav, izdaja, odnos z Bogom in smrt. Poleg tega ji uspe z velikim realizmom opisati družinsko dinamiko, odnos med možem in ženo, med starši in otroki in končno najbolj delikaten od vseh: odnos med brati in sestrami. Pravzaprav med Alisho in Ginevro, ki sta si različni kot noč in dan, stvari ne gredo gladko, vendar pa bi ju rojstvo njunega bratca Elia mogoče lahko zbližalo v skupni skrbi zanj.
Naslov »Veter veje, kjer hoče« je stavek, vzet iz odlomka v Janezovem evangeliju in je pravzaprav rdeča nit, ki povezuje tri pisma in tudi razmišljanje o duhovnosti: je veter Svetega Duha, ki piha, kjer hoče in na kogar hoče, ne glede na družbeni razred ali narodnost.
Roman je hvalnica moči družinskih vezi in pomembnosti osmišljanja našega življenja.
Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika