Glavni lik romana je Val, ki se nekega lepega dne znajde v vojni. In to ne kjerkoli, temveč doma, v svoji domovini, v glavnem mestu, kjer prebiva in na podeželju, v rojstnem kraju, kjer še vedno prebivajo starši in sestra. Dalija, njegova velika ljubezen, ga je zapustila in že pred izbruhom vojne, ki so jo napovedovali starejši ljudje, odšla v Berlin. Val se nikakor ni (z)mogel odločiti za odhod, saj bi ga občutek krivde, če bi zapustil starše, mučil celo življenje. Ko tuja vojska napreduje, se njegovi starši in sestra Maša znajdejo na zasedenem ozemlju. Val, do sedaj pisatelj, se akreditira kot novinar in odide na bojno črto. Pri tem spozna, da njegov najboljši prijatelj iz otroštva in mladosti, Vik, ni samo to, za kar se je predstavljal celo življenje. Vik je namreč član specialne vojaške enote. Oba, Val in Vik, se znajdeta na misiji reševanja Valove družine, ki je hkrati, na poseben način, tudi Vikova družina. Na poti na isto območje je tudi Dalija, humanitarka, ki je pri Združenih narodih zadolžena za evakuacijo vaščanov. Stvari se zapletejo s posebno nočno akcijo pred prihodom humanitarcev. Boštjan Videmšek, nekoč vojni poročevalec, novinar, avtor sedmih knjig (najbolj znane so npr. Na begu s tematiko beguncev, Zadnji dve na temo ogroženih živalskih vrst, Plan B z okoljevarstveno tematiko) nam z Vojnim dnevnikom, romanesknim prvencem, daje v branje svoje izkušnje z vojnega terena, občutja in čustva čisto navadnega človeka, razmišljanja tistih, ki vojne spremljajo že dolgo, opozarjajo s poročanjem, fotografskimi dokazi razmer in obrazov v vojni. Daje nam priložnost, da ovrednotimo svoja stališča in občutja kot del civilizacije, ki bi v 21. stoletju že morala napredovati v razumevanju in sprejemanju morale, etike, osnovnih odnosov med ljudmi, ki jo tvorijo. Žalostno je in nedoumljivo, koliko prikritega sovraštva je med nami, koliko laži v imenu politike in vojnih zaslužkarjev, ki jim včasih, ali kar večinoma, služijo tudi mediji. Trpko se zavemo, da ima ideja svobodne volje vsakega posameznika zelo trhle temelje. Ko država pristane v vojni, nisi več sam in svoj, nisi samostojen, si del nje in tvoja dolžnost je zanjo tudi umreti. Ljubezen pa, največja sila na svetu, tista, ki vse premaga, v vojnih razmerah vse bolj vztraja, zavedanje o njenem pomenu se boleče poglablja in, ko smo pred morebitnim neizbežnim koncem življenja, je edina pomembna. Da bi le, skupaj z idejo in uresničenjem miru, vodila tudi vse tiste, ki vrtijo ta naš svet.
Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana