14. januarja letos (2020), mineva 70 let od smrti Alme M. Karlin, naše svetovne popotnice, pisateljice in izobraženke, rojene v Celju. Pred dobrimi 100 leti se je odpravila na potovanje po svetu, kar je bilo za žensko nenavadno v tistem obdobju. Toda Alma je bila fascinantna , radovedna, talentirana in kot razberemo med vrsticami avtobiografskega romana Daljna ženska, zelo čuteča in dobrotna oseba. Njen opus obsega 24 objavljenih del, še več njenih del pa je ostalo v rokopisu. Prav med temi je Jerneja Jezernik našla zgodbo o Alminem poznanstvu z nemškim novinarjem Hansom Joachimom Bonsackom, ki je postal nemški politični begunec. Leta 1934 je Bonsack preko pisem vzpostavil stik z našo svetovljanko Almo Karlin. Nič ni skrival, da je občudovalec skrivnostne, vabeče in “daljne ženske”, kakor jo je poimenoval v pismih že na začetku. V prelomnem letu 1935 se je njuno dopisovanje prekinilo. Vzpostavilo se je spet leta 1937, ko so Hansa Joachima aretirale francoske oblasti in je v njegovem imenu pisal župnik Jean Klein. Po vsem, kar se mu medtem zgodilo, se je Alma odločila, da mu ponudi zavetišče v svojem domu. Almi in njeni prijateljici Thei je bil visok, temen in bister mladenič sprva všeč, toda skupno življenje je sčasoma dobivalo vse več razpok. Frank van Halen, kakor se je podpisoval, je vse bolj izkoriščal velikodušnost in dobroto svojih gostiteljic. Alma se je trudila, pisala pisma svojim znancem, pomembnim ljudem, da bi mu pomagala, vendar je uvidela, da ni kos njegovim lažem. Ko so jo dosegle govorice, da Bonsack izkorišča njeno finančno pomoč in zatočišče, je prvič začutila, da ga prezira. S Theo sta prodali še klavir, da bi mu pomagali, bili sta finančno in čustveno izčrpani, pahnjeni v globoko duševno stisko. Skozi zgodbo začutiš veličino in dobroto te krhke ženske, nemirnega duha in prezir do mladeniča, ki jo je izkoriščal. To je verjetno Almina najbolj iskrena literarna izpoved, ki odstre njena čustva.
Prispevala: Zdenka Krautič, Knjižnica Lenart