Težko je v kratkem priporočilu popisati tako razgibano in za slovenske razmere neobičajno življenjsko pot, ki jo je prehodila Manca Košir. Iz suhljate, resne deklice se je v srednji šoli prelevila v lepo dekle, nastopala kot manekenka in fotomodel, dobila glavno vlogo v hrvaškem filmu Breza in postala slavna. Na Pedagoški akademiji je diplomirala iz matematike in fizike, nato pa ob delu dokončala še novinarstvo na FDV, kot novinarka je opravila več kot tisoč intervjujev. Na FDV je po končanem doktoratu kar četrt stoletja predavala novinarstvo. Bila je družbenopolitično aktivna na več področjih, dolga leta je kot prostovoljka pomagala in vlivala moč umirajočim v Slovenskem društvu Hospic. V drugi polovici devetdesetih je v okviru Andragoškega društva Slovenije vzpostavila mrežo študijskih krožkov Beremo z Manco Košir in vse do smrti tudi vodila pogovore o knjigah. Branje knjig , pisanje ter raziskovanje duhovnega in presežnega so bili Mančina strast in ljubezen, pisala je vsak dan. Seveda v biografiji izvemo tudi veliko o njenem osebnem življenju. O starših, o hčerkah Ladeji in Tini, ki jih je imela neskončno rada, pa zaradi obilice dela dostikrat ni imela časa zanje, o njenih partnerjih, s katerimi je tudi po razhodih ostala v dobrih odnosih, pa o njeni veliki učiteljici smrti, ki je kruto zarezala v dušo ob odhodih brata in duhovnega prijatelja, pisatelja Marjana Rožanca. Manca se je po hudi bolezni, ki jo je premagovala s pogumom, kot da ni s tega sveta, hvaležna za izpolnjeno življenje in ljubezen, poslovila maja 2024. Mančino ogromno literarno zapuščino je s pomočjo hčerke Tine Košir uredil Žiga Valetič, avtobiografija je opremljena s spremno besedo, z bibliografijo Mančinih del ter tudi s podatki o nagradah in priznanjih .
Prispevala: Anica Derganc, Mestna knjižnica Ljubljana