Knjige

Nekdanja operna dramaturginja, ki se je povsem posvetila pisanju, navdih za svoje romane odkriva na številnih potovanjih po svetu. Bralce je osvojila s trilogijo Otok kamelij, nova trilogija pa se odvija na atraktivnem kanarskem otoku La Palma. Nebo nad solinami je drugi del, v njej pa spremljamo nadaljevanje zgodbe, ki se je začela v romanu Sonce nad solinami.

Julija, ki je pustila službo chefinje v nagrajeni nemški restavraciji, je srečo našla prav na La Palmi. Pripravlja se na odprtje podeželskega gostišča Solni cvet, ljubezensko srečo pa je našla v Alvarovem objemu. Življenje bi bilo popolno, če ne bi na otoku prebival tudi Julijin brat Jens. Ta je s svojim arogantnim obnašanjem in nadutostjo trn v peti vsem domačinom. Za nameček se z Alvarovim sovražnikom dogovarja za odprtje velikega turistično-potapljaškega centa. Stal naj bi na neokrnjenemu delu obale, s čimer bi nepopravljivo škodoval krhkemu ravnovesju v ekosistemu in uničil Alvarove soline. Julija pa se zopet znajde v precepu. Ji bo uspelo dokazati svojo lojalnost moškemu, ki ga ljubi in domačinom ali bo za vedno ostala le tujka in sestra nepriljubljenega Nemca?

Prijetno branje nas odpelje po čudoviti otoški pokrajini in zdrami čute z opisi izbrane kulinarike.

Prispevala: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Zgodba zajema obdobje od sredine tridesetih do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja v mestecu Lizzanello v provinci Lecce, kjer življenje teče mirno in urejeno. Razkriva skupnost, ki je navezana na lastne tradicije ter v kateri imajo moški in ženske natančno opredeljene vloge. Sem se junija 1934 po dolgih letih z ženo Anno in sinčkom Robertom vrne njihov someščan Carlo Greco. Prebivalcem mesteca na jugu Italije ni lahko sprejeti prihoda »tujke«, ki prihaja iz Ligurije v severni Italiji, in medtem ko se njen mož Carlo z vso strastjo loti vinogradništva in vinarstva, se lepa in izobražena Anna znajde v provincialnem okolju, obkrožena z ljudmi, ki govorijo njej nerazumljivo narečje in kjer so edina zabava lokalni trači. Je ženska, ki je študirala, govori francosko, rada bere in vedno pove, kar misli. Edini, ki jo podpira, tudi kadar pri svojem možu ne najde razumevanja, je Antonio, njen svak, miren in na skrivaj zaljubljen vanjo že od prvega srečanja. V njem Anna najde zaupnika in zaveznika. Tako je tudi takrat, ko v mestu umre poštar in se Anna odloči prijaviti na njegovo delovno mesto. Ker je ženska, s tem sproži posmeh in nerazumevanje vseh, najbolj pa zameri možu, ki ji nazadnje zabrusi: »Nikoli te ne bodo izbrali.« V Lizzanellu nikakor ne more podreti zidu predsodkov in ljudje o njej vedno govorijo kot o “tujki”. Ko jo zaposlijo kot poštarico in se nato še spoprijatelji z Giovanno, ki jo imajo vsi za noro, so njihovi predsodki potrjeni.

Roman obravnava občutljiva in pomembna vprašanja, kot so splošna volilna pravica, boj delavcev in kmetov za zemljo, pa tudi družbeni položaj žensk v tistem času. Tako na primer prikaže takratno »neprimernost« nekaterih poklicev za ženske ali moške (Anna kot poštarica, Daniele kot oblikovalec oblačil), Anna je prva, ki je vzpostavila enakopraven odnos z možem, spodbujala je zbiranje podpisov za volilno pravico žensk, odprla prvi dom za ženske v stiski, dotakne se tudi vprašanja prvih hlač, ki jih že nosijo ženske v tako imenovanem naprednem svetu. Na straneh, ki dišijo po granatnem jabolku in mandljevem pecivu, spremljamo bralni izbor Anne in Antonia ter njune pogovore o knjigah ruskih, italijanskih, ameriških in drugih klasikov.
Roman je tudi zgodba o družini Greco in njihovih someščanih, vsak od njih pa nosi v sebi skrivnosti in bolečino, ki se sčasoma razkrije bralcu, v ozadju pa začutimo vojna leta, ameriške sanje in trpljenje, ki ga povzročajo prepovedane ljubezni.

Knjižni prvenec Francesce Giannone, ki ga je navdihnila zgodba avtoričine prababice Anne Allavene, je dobitnik nagrade Premio Bancarella 2023.

Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika

dobreknjige.si

Rezerviraj knijgo

Kako ljubiti hčerko je prvi v slovenščino prevedeni roman izraelske pisateljice Hile Blum, za katerega je leta 2021 prejela najpomembnejšo izraelsko književno nagrado. Napisan je v kratkih poglavjih, ki ves čas preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo, njegova osrednja tema pa je materinska ljubezen in spraševanje o tem, ali je te ljubezni lahko tudi preveč oziroma kje je tista meja, kjer se ljubezen spremeni v nekaj drugega, včasih celo uničujočega. Dogajanje je postavljeno v Izrael in mesto Groningen na Nizozemskem, kjer Lea živi z družino, medtem ko materi hlini neko drugo življenje, življenje popotnice in avanturistke. Do razkritja resnice pride po naključju, ko Joelina prijateljica na Nizozemskem sreča Leo s hčerkama. Joela začne življenje hčerke in vnukinj spremljati od daleč, na spletu obsedeno išče informacije o družini in si na podlagi njih in redkih objav na družbenih omrežjih ustvari (svojo) podobo o njihovem življenju. V nekem trenutku se odloči, da bo odpotovala – tega pa ne stori le v fizičnem smislu, temveč nas hkrati popelje v preteklost in s pomočjo introspekcije skuša najti odgovor na to, kje je prišlo do preloma oziroma kje je storila napako. Zato da bi (se) razumela, se Joela med drugim zateka v zgodbe drugih žensk in mater, v knjige, ki so jih napisale avtorice in v katerih so se spopadale z enakimi ali vsaj podobnimi vprašanji kot ona. Med branjem se plast za plastjo odstirata Joelina in Lejina zgodba ter zgodbe stranskih oseb – Joeline matere, njenega moža Meirja, poznejšega partnerja Arta, Leinega moža in peščice prijateljev. Konec razkrije, da kljub vsej refleksiji Joela vendarle ne more iz svoje kože. Med branjem romana, ki je poln čudovitih, poetičnih misli in podob, pri čemer pa kljub težki temi nikoli ne zaide v sentimentalnost ali patetičnost, se prej ali slej zasačimo, da tudi sami razmišljamo o odnosu z materjo in/ali lastno hčerko oziroma otroki.

Prispevala: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Delo je četrti roman slovenske pisateljice Miriam Drev, pred njim so izšli romani V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014) in Od dneva so in od noči (2021).

Glavno literarno osebo avtoričinega najnovejšega romana, Lucio Severin, žensko v tridesetih, spoznamo na letališču, ko s svojo dojenčico čaka na let iz Francije v Ljubljano. Ta prostorski premik je le eden v nizu protagonistkinih sprememb kraja bivanja: do enajstega leta je živela v Bejrutu v Libanonu, deželi njenega očeta, od tam se je zaradi vojnih razmer s starejšim bratom in mamo preselila v Ljubljano, mamin rojstni kraj, od tu po zaključenem študiju na Škotsko v Edinburgh, nato pa zaradi partnerjeve nove zaposlitve v Flunternu v Švici v manjše francosko mestece tik za francosko-švicarsko mejo. Ko bralci spremljamo protagonistko, se ne premikamo samo v prostoru, pač pa tudi v času: med čakanjem na let, ki ima zamudo, Lucia razmišlja o njenem življenju od otroštva v Bejrutu, ki ga je zapustila leta 1982, prek let študija ekonomije, francoščine in angleščine, do zaposlitve kot prevajalka in tolmačka v obdobju življenja v Ljubljani z  babico Tinco, na katero je bila zelo navezana. Predvsem pa Lucio spremljamo pri njenem predelovanju družinskih odnosov, slutnje travmatičnega dogodka v otroštvu v Bejrutu, podoživljanja partnerskih razmerij. V središču je ljubezenska zgodba z očetom njenega otroka, Američanom Alecom, uspešnim mladim finančnikom. Po začetni slepi zaljubljenosti se Lucia kmalu znajde v vrtincu dvomov, kulturnih razlik, samozatajevanja in podrejanja partnerju, ki je vedno bolj dominanten, agresiven in odtujen. Lucia je v razmerju vse bolj razosebljena, izničena, poteptana. Bo Lucii kljub vsemu uspelo spet najti sebe? Se vrniti v Ljubljano, obdržati otroka in vzpostaviti v sebi dovolj stabilno ravnotežje za nov začetek?

Večplasten, napet, doživeto napisan in vsebinsko bogat roman, postavljen v sodobno večkulturno okolje, ponuja bralcem širok razpon zanimivih tem (narodnostno mešani zakoni, odraščanje v dveh kulturah, večjezičnost, poklic tolmačke, potlačene travme, odnos mati-hči in oče-hči, materinstvo, družbena vloga žensk, družinski medosebni odnosi …), med katerimi izstopa prvoosebna pripoved o posebni ljubezenski zgodbi, od upanja polnih začetkov do globokih razočaranj in nepreklicnega konca.

Miriam Drev je tenkočutna zapisovalka človeške intime, pesnica, prevajalka, pisateljica in kritičarka.

Roman je obogaten s spremno besedo dr. Zorana Pevca.

Prispevala: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo