Zvrst: zgodovinski roman

Roman Mala Lisa združuje družinsko zgodbo in pretresljivo pričevanje o izkušnji internacije v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Osrednjo literarno vlogo ima Lisa Vidmar, ki nas skozi svojo izpoved popelje skozi vse življenjske postaje. Okvirno dogajanje predstavlja njeno potovanje v Francijo, k svojim koreninam, ko na letalu sklene poznanstvo s stevardeso Évelyne. Lisina krhka podoba in opazna stiska dajeta slutiti, da s seboj nosi pretežko breme. S pomočjo Évelyne in njene družine spregovori o skrivnosti, skrbno čuvani že vrsto let. Otroštvo je preživela v Dijonu, kjer je njena družina negovala tradicijo klobučarske obrti, zaradi dedka, priznanega entomologa, je vzljubila svet žuželk, zaradi očeta, profesorja in poznavalca nemške poezije, pa svet besedne umetnosti. V srečno obdobje je pri Lisinih zgodnjih najstniških letih posegla senca vojne, nato je družino judovskega porekla doletela tragična usoda.

Da bi lahko ubesedila vso grozo dogajanja v primežu taborišča, uporabi svoj alter ego, malo Liso. Bila je žrtev dogodkov v bloku 10, kjer so zdravniki, zaslepljeni od ambicioznost in rivalstva, hlepeli po novih dognanjih za strašno ceno. Slutimo lahko vse razsežnosti krutosti znotraj zidov in bodeče žice, podoba Auschwitza ni prikazana z vso neposredno, surovo resničnostjo, ampak z metaforiko pošasti. Pred njo je mala Lisa bežala v svojo miselno predstavo spiralnega stolpa in se reševala z rituali, neskončnim preštevanjem stvari in recitiranjem poezije.

Francoska pisateljica Rachel Mourier se je v svojem prvencu občutljive tematike holokavsta lotila  z natančnim proučevanjem zgodovinskega ozadja, pri čemer je prisluhnila pričevanjem preživelih, spoznala njihove travme in dejstvo, kako težko je premagati tišino. Poudarila je vrednost družinskih spominov in predmetov ter medosebne odnose in medgeneracijske vezi, ki z empatijo pomagajo preživeti, preboleti … Sicer izredna profesorica na eni izmed francoskih fakultet je nekaj let preživela v Sloveniji, kar je dalo poseben pečat tudi romanu Mala Lisa. Vanj je vpletena naša tradicija vinogradništva in čebelarstva, med vsemi dogajalnimi prostori dobi vidno vlogo majhen slovenski kraj Ciringa ob avstrijski meji, kjer Lisa najde varnost in zatočišče.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Za ameriško pisateljico iranskih korenin pravijo, da zna mojstrsko oživiti zgodbe in like iz Svetega pisma. Dvorna kuharica nas tokrat popelje v Suze, na perzijski dvor, in v čas kraljice Estere, ki jo je proti vsem pričakovanjem za ženo izbral kralj Kserks. Osrednji lik je Roksana, hči obubožanega perzijskega plemiča Fravartiša, ki si želi le, da bi lahko preživela družino. Nekdaj ljubečega očeta je vojna spremenila v agresivnega alkoholika, ki je zapil tako družinsko premoženje kot spoštovanje. V napadu jeze si poškoduje glavo, zato Roksana za pomoč prosi kraljevega zdravnika Adina. Ponudi ji pomoč, kasneje pa poskrbi, da dobi priložnost delati v dvorni kuhinji. Roksani se s tem uresničijo otroške sanje, a življenje na dvoru je neločljivo povezano tudi s spletkami.

Roksana in Adin nehote odkrijeta zaroto proti Amestris, ki je kraljeva najvplivnejša žena, obenem pa največja nasprotnica kraljici Esteri. Stran za stranjo se spletajo prijateljstva, kujejo zavezništva in vznika ljubezen, prav vse pa bo postavljeno na preizkušnjo.

Čudovit zgodovinski roman nas očara z opisi življenja na perzijskem dvoru, ščepcem zgodovinskih zanimivosti in svetopisemskimi navdihi. Eden od njih je misel, ki se utrne kraljici Esteri: »Ni pomembno, ali nas Bog popelje v palače ali med ruševine. Če je naše srce voljno, bo po nas vedno delal dobro.«

Čisto ob koncu pa najdemo tudi vprašanja za pogovor, ki jih lahko s pridom uporabimo pri biblioterapiji ali pri debati v knjižnem klubu.

Prispevala: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Georgina Vitay, za domače Gina, je 14-letno dekle, ki živi z očetom generalom v razkošnem domovanju v Budimešti. Mamo, ki je umrla, ko je bilo Gini dve leti, nadomeščata francoska zasebna učiteljica in vzgojiteljica Marszell in teta vdova Mimò, ki poleg državne šole skrbita za dekletovo izobrazbo, potovanja in prve korake v družabno življenje zasebnih čajank in večernih plesov .

Leta 1943 oče, na katerega je Gina zelo navezana, odloči, da mora Gina ne da bi se od kogarkoli poslovila, v Árcord, mesto na vzhodu države, nepredstavljivo daleč od Pešte, v strogi Calvinski dekliški vzgojno-izobraževalni zavod Matula. Zakaj neki jo je oče spravil v ta grozni kraj? Kakšno bo življenje individualistične in uporniške Gine v itnernatu?

Središče romana je dekletovo doživljanje internata, v katerem spričo nesporazumov s sošolkami Gina kmalu postane črna ovca razreda, osamljena, odrinjena, zasmehovana, izločena. Pred bralcem zaživijo številne osebnosti, učenke in profesorji, ki jih Szabojeva v rahločutni mreži medosebnih odnosov poglobljeno in prepričljivo postavlja skozi Ginine oči na stran dobrih in zlobnih, smo v vrtincu dekletovih globokih stisk in temeljite preobrazbe. Celotno atmosfero romana določata dve skrivnosti, svetla in temna. Prva je znotraj zidov internata. V vdolbini v zidu, ki obkroža vrt šole, je kip mladega dekleta, imenovan Abigél, ki v rokah drži kamnit vrč. Od vekomaj dekleta kipu skrivaj zaupajo svoje stiske, tako da odlagajo lističe s sporočili v kamniti vrč. Po legendi naj bi se zaupani problemi čudežno razrešili, s pogojem, da se o Abigél in njeni domnevni čudodelnosti ne govori z ljudmi zunaj internata. Druga skrivnost pa prihaja iz zunanjega sveta. Ta je zelo temna, utišana, izmaličena, sprevržena. Njeno ime je – vojna. Ta v roman vstopa sprva od daleč, s pomanjkanjem, molitvami deklet za junake na frontah, nato vse bliže s smrtmi svojcev deklet, več akcijami uporniških skupin, rasnimi zakoni … Najbolj globoko iskanje resnice o vojni in njene posledice zarežejo v Ginino usodo.

To, kar se sprva zdi razvojni roman o odraščanju dekleta v internatu, iz strani v stran rase v nekaj globljega: v avtoričin obračun z vestjo, poglobljen in časovno odmaknjen premislek o lastnem delovanju v vojnih časih. So bila njena takratna ravnanja dobra ali slaba? Bi lahko takrat naredila več dobrega? In še več: kakšna je bila vloga Madžarske v drugi svetovni vojni? Je bila država na strani dobrega ali slabega? Bi lahko bilo drugače? Bi moralo biti drugače?

Pomen romana in močno navezanost na to besedilo, avtorica osvetli v spremnem eseju k romanu, objavljenem leta 1980, deset let po prvem izidu romana in po filmski upodobitvi leta 1978 (slovenski prevod tega besedila ne vsebuje, dodan je k nekaterim izdajam prevodov Abigail v druge jezike). Tu Szabova razkrije avtobiografsko ozadje romana in njegov osnovni namen: napisati delo, kjer se bodo literarne osebe na dogajanja v vojni odzvale bolj pozitivno in aktivno, kot se je ona v svojem resničnem življenju. Delo avtorica označi kot zapoznelo reakcijo na vojno travmo. Tudi travmo naroda.  Morda je prav zato roman na Madžarskem še danes uspešnica.

Vzpon Stefana Hertmansa je težek roman, četudi se precej tekoče bere. Težek je po vsebini, saj obravnava tematiko, ki je ni moč lahkotno obravnavati. Avtor skozi zgodovino hiše, v katero se je vselil, razkriva življenjsko zgodbo kolaboracionista, ki kot vsak vesten uradnik odloča o usodi ljudi. A vendar so njegove odločitve usodnejše, saj je od njih odvisno, kdo bo preživel in kdo ne bo. Kot vsak vesten uradnik tudi poskrbi, da njemu ne bo hudega, čeravno se zdi, da mu njegovo blagostanje ni prioriteta. Nekako se dozdeva, da glavni protagonist romana resnično verjame v večvrednost germanskih ljudstev, in zgolj zvesto sledi doktrini, ki bo stvari končno postavila na svoje mesto. Med drugim tudi končno razrešilo spore med Flamci in Valonci v Belgiji oziroma prve postavila nad slednje.

Stefan Hertmans v svojem romanu odpira mnoga ključna vprašanja, ki so bistvena za razumevanje konfliktov, ki so zaznamovali pred- in medvojno Evropo in so se dogajali v vseh državah, ki so jih okupirale tako imenovane sile osi, a na njih ne odgovarja. To nehvaležno nalogo prepušča bralcu, in ga s tem še močneje vpne v samo zgodbo in dogajanje. Zgodbo, ki je zaradi svoje posrednosti pri odkrivanju grozodejstev, ki jih je zakrivil glavni protagonist, še strašnejša, kot bi bila sicer. Vzpon Stefana Hertmansa je težko branje, a je morda v času naraščajočega populizma in posledičnega ponovnega vzpona nacionalističnih gibanj in strank še toliko pomembnejše. Živimo namreč v svetu, ki na grozodejstva 2. svetovne vojne počasi a vztrajno pozablja, Stefan Hertmans pa se na vso moč trudi, da temu ne bi bilo tako. V spomin in opomin! Obvezno branje!

Prispeval: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Plodovit slovenski pisatelj, poet Slovenskih goric, v zadnjih letih kot po tekočem traku objavlja obsežne romane in zbirke zgodb. Pokrajino, ki mu je blizu iz otroštva in mladosti, je v središče dogajanja postavil tudi v romanu Pesniški dvor. Uvodna poglavja so zasnovana tako, da sta prav reka Pesnica in z njo Pesniška dolina osrednja pripovedovalca. S poetičnim jezikom, ki spominja na uvode Miška Kranjca, bralca prestavi v dolino ob slovensko-avstrijski meji, ob reko, ki teče tam mimo večna in neminljiva. Za mimobežne voznike, tovornjakarje ali turiste zgolj bežen preblisk, ki pa marsikaterega tujca ali celo domačina ne pusti brez čustvenega odziva. In nato, po več straneh, pripovedovalec počasi usmeri bralčev pogled in pozornost na skrito, komajda opazno posebnost. Vzdušje je kar naenkrat gotsko temačno, kot da bi brali  roman iz obdobja romantike. Betonske “gobe”, ena ob drugi, z nedojemljivimi odprtinami, zdaj že prerasle s travo in še bolj vdrte v zemljo. Za njimi pa razpadajoča domačija, v kateri je še vedno mogoče prepoznati nekdanjo veličino. In od tod naprej se pojavita osrednji osebi, trdni gospodar, vinogradnik Štefan Gornik in njegov sin Slavko, ki si ne želi ravno po očetovih stopinjah. Pišejo se trideseta leta 20. stoletja, po Evropi se, zlasti med študenti, širi Komunistični manifest. Sin, ki študira v Ljubljani, sprva navdušeno sprejema ideje manifesta, a kaj hitro zasluti, da za vsem skupaj tiči povsem nekaj drugega. Opusti študij in se vrne domov, čeprav se viziji o drugačnem svetu nikoli povsem ne odreče. Čisto drugačen je oče, ki z dušo in srcem živi za svoje vinograde in vinsko klet, pa naj bodo njegovi kupci kdor si že bodi. Ne more se odreči zemlji, ki so jo skrbno, iz generacije v generacijo, obdelovali in negovali njegovi predniki. Takšna dediščina mu je sveta.

V drugem delu je dogajanje prestavljeno v čas tik pred nemško zasedbo Jugoslavije. Malo znano poglavje o gradnji t.i. Rupnikove linije, ki jo je tudi ob Pesnici postavljala vojska kraljeve Jugoslavije, da bi se zaščitila pred tujimi vdori, je snov za obsežno pripoved, katere del postane tudi Gornikova domačija. Slikovito je opisana služinčad, ki je vpeta v delo in pripada domačiji prav tako kot gospodarjeva družina. Hlapec, dekla in duševno zaostala ženska, ki se kdove zakaj priklati k hiši, nazadnje pa ji dodelijo vlogo pastirice. Vojak z višjim činom in njegov “posilni”, ki sodelujeta pri gradnji betonskih bunkerjev, dobita prenočišče pri Gornikih. Kot se rado zgodi, tudi tu ne gre brez ljubezenskih zadev, ki pa hiši prinesejo prvo tragedijo. Vojna je vse bliže, Slavko, ki je zdaj že učitelj, hkrati pa se trudi, da bi postal uspešen pisatelj, se z očetom miselno vse bolj razhaja in si raje poišče službo drugje. Oče Štefan pa vztraja pri svojem delu. Vložna zgodba v tem delu bralcu razkriva še eno, ne ravno znano dejstvo nekdanjih časov, usodo primorskih beguncev v Prekmurju po prvi svetovni vojni. Po vsesplošnem kaosu ob nemškem prihodu v Maribor si Slavko najprej skuša rešiti kožo z begom na Hrvaško, a nazadnje pristane v taborišču Dachau.

Tretji del romana se najprej začne v dneh po koncu vojne, leta vmes pripovedovalec povzame le na kratko. Na Gornikovi kmetiji je umrla mati, sin pa se vrne iz taborišča povsem shiran. Nastopi agrarna reforma, najhujše pa je vsesplošno sumničenje, ki zavlada med ljudmi. Kje si bil med vojno, kako to, da si preživel … Potem ko se oče Štefan zave, kaj čaka viničarijo, v katero so njegovi predniki in on sam vlagali delo, znanje in ljubezen, medtem ko  otrok ni uspel izšolati za vinogradnike, si sodi sam. Sin ostane učitelj, a se z ženo preselita v učiteljski blok.

V roman je vpletenih še nekaj vložnih zgodb, ki se nekatere ponavljajo tudi kot vodilni motivi. Ena takih je dolgoletno vračanje soseda Gornikovih, Franca Brega, s fronte v prvi svetovni vojni, kakršno na nek način kasneje doleti tudi Slavka.

Čeprav je tematika težka in bo zlasti bralcem, ki jim je marsikaj znanega, pritekla kakšna solza, je besedilo prepredeno z značilnim Partljičevim humorjem, ki junake postavlja na trdna tla. Vse kar je opisano, so ljudje res doživeli, vedno so se znali nekako rešiti. A za tiste, ki niso dočakali spoštovanja do svojega dela in tudi ne spoštovanja do trpljenja, ki so ga morali prestajati, ko so bili “krivi brez krivde”, je v tretjem delu res že vsega preveč. Je le še upanje, da bo nekaj ostalo v knjigah, kar pa je najbrž bolj slaba tolažba.

Še en pisateljev hommage Slovenskim goricam.

Prispevala: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

 Pariška knjižnica je zgodovinski roman o Ameriški knjižnici v Parizu in vlogi, ki jo je ta imela med nacistično okupacijo v drugi svetovni vojni. Ustanovljena je bila leta 1920 pod okriljem Ameriškega knjižničarskega združenja z osnovno zbirko knjig in periodičnih publikacij, ki so jih ameriške knjižnice podarile osebju oboroženih sil Združenih držav. Avtorica Janet Skeslien Charles je navdih za pisanje dobila leta 2010, ko je bila zaposlena kot vodja programov v Ameriški knjižnici v Parizu, kjer se zgodba v veliki meri dogaja.

Roman je sestavljen iz dveh zgodb. Ena je postavljena v Pariz, kjer se februarja 1939 mlada Odile Souchet pripravlja na razgovor z gospodično Reeder za sanjsko službo v knjižnici. Razen tega, da se njen bolehni brat dvojček odloči vstopiti v vojsko, je njeno življenje skorajda popolno: zaljubi se v čednega policista, ki ji ga predstavi oče, policijski komisar, s svojimi sodelavci se odlično razume, prav tako tudi z obiskovalci knjižnice, ki se tam redno srečujejo. Vendar pa je vojna neizogibna in ko Pariz zasedejo nacisti ter Judom in tujcem prepovejo obiskovanje knjižnice, se zaposleni na vse načine trudijo, da njeno delovanje ne bi zamrlo.

Druga zgodba se odvija leta 1983 v Montani, kjer osamljena in žalujoča najstnica Lily ustvari posebno vez s starejšo ovdovelo sosedo Odile, ki živi odmaknjeno od ostalih prebivalcev mesta, za katero pa odkrije, da skriva temno skrivnost. Seveda je eno od vprašanj, kako in zakaj je Odile, ki je bila tako zaljubljena v Pariz in svojo službo v knjižnici, končala v Montani, vendar šele tu pride do »razkritja«, ki poveže obe zgodbi.

V knjigi je kar nekaj oseb tistega časa, med njimi npr. direktorica Dorothy Reeder, knjižničar Boris Netchaeff in baronica Clara de Chambrun, ki so bili življenje, srce in duša knjižnice v nemogočih vojnih razmerah. Glede na to, da roman temelji na resničnih dogodkih, pa je avtorica poskušala ujeti bistvo knjižnice – prijetno skupnost osebja, prostovoljcev in članov, ki prihajajo iz različnih okolij, a se družijo zaradi ljubezni do branja.

Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika

dobreknjige.si

Rezerviraj knjige