Zvrst: zgodovinski roman

Piše se leto 1620 na Danskem. V temni noči Christenze Kruckow, neporočena plemkinja, iz čebeljega voska, odstriženih nohtov in šopa človeških las ustvari votek, podobo majhnega človeka, ga več dni nosi pod pazduho in ga oblikuje s toplino svojega telesa. Na ta način ustvarjeno in oživljeno dete sicer ne more ničesar videti niti ne more govoriti, lahko pa vse opazuje in opaženo oblikuje v misel in pripoved, ki jo kot vseprisotni pričevalec duha (tistega) nedoumljivega in krutega zgodovinskega časa s svojim tihim, halucinogenim glasom ponese med bralce.

Orisuje nam pot svoje stvariteljice Christenze, ki po hudih obtožbah čarovništva iz Sydfyna pobegne v Aalborg, koder se zbliža z druščino žensk, ki si ob skupnem druženju nudijo uteho, si pomagajo pri opravilih in se vzpodbujajo, obenem pa si z vedenji, ki so v očeh takratne krščansko-patriarhalne družbe močno odklonska, življenje tudi skrivoma pestrijo, najsibo to s kozarcem vina, petjem in plesom ali medsebojnim ljubimkanjem. Ko jih pri enem od skrivnih obredov v noči svete Lucije 12. decembra leta 1620 zasačijo, to služi kot najoprijemljivejši vzvod, da jih zaprejo in jim z mučenjem izsilijo priznanja grešnih dejanj, ki naj bi jih izvajale, čemur neizbežno sledijo obsodbe javnega sežiga na grmadi ali obglavitve.

Zgodbo je avtorica Olga Ravn (1986), ki velja za eno najizvirnejših sodobnih danskih literarnih predstavnic, napisala na osnovi množičnih čarovniških procesov, ki so v letih 1596 do 1621 potekali v Fynu in Aalborgu, pri tem pa se je poleg ljudskega izročila opirala na številne zgodovinske vire, kot so pisma, pravni dokumenti in teološki spisi. Iz originalnih virov so vzeti tudi vsi uroki, ki jih je umestila v besedilo, zapisane je našla v črnih knjigah (t. i. cyprianusih) ter drugih okultnih delih.

Obdobje, ki ga je raziskala, je v zgodbi omejila v leto dni trajajoče, zgodbo pa je poleg Christenze gradila še ob treh osrednjih ženskah, ki so bile (in ne zgolj te) dejansko obtožene čarovništva in zaradi tega tudi usmrčene.

Poleg samega poteka dogajanj ima v romanu osrednji pomen tudi votek oz. voščena lutka, ki so jo v srednjem veku uporabljali kot eno ključnih orodij za izvajanje črne magije. Glas, ki mu ga nameni pisateljica, je glas spomina in pričevanja. Se ne stara in četudi ga nihče več ne posluša, še vedno nemo priča. Obstaja kot nekakšno Oko, nepristranski opazovalec človeškega sveta, ki mu je opazovanje in poslušanje vsiljeno, iz te neizogibne poslušnosti pa se mu, čeprav z ljudmi sočustvuje, do njih porodi tudi gnus.

Takšna izbira pripovedovalčevega glasu avtorici omogoči zgodbo podati iz širše perspektive, zato roman ne izzveni kot zagovor ‘nedolžnih čarovnic’. Poleg vprašanj srednjeveške črne magije in sežiganja žensk na grmadah ter narave samih sodnih procesov, ki so temu predhodili, so v besedilu mimogrede, a dovolj jasno nakazana tudi vprašanja ženskosti na splošno, njene neodvisnosti in svobode (tudi seksualne), prav tako je osvetljena njihova vloga pri ohranjanju ljudskega izročila in porodnega babištva. Avtorica žensk v ničemer ne brani, prikazuje jih v njihovi zamerljivosti in maščevalni ihti, v kateri se zlahka obrnejo druga proti drugi. Obenem pa obelodanja tudi strašljivo moč moškosti, v svojih izvršitvah kruto, nasilno in strahotno poniževalno ter njihov vzvišeno zaničevalen pogled na ženske. Ogledalo, ki ga v zgodbi nastavi voščeno dete, je namenjeno človeštvu kot celoti.

Bralec naj ne pričakuje logične in v vseh detajlih dokumentarno zapisane zgodbe, ta je namreč podana hipnotično, v njej pa bodo uživali predvsem tisti, ki cenijo literarno izvirnost.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Roman Mala Lisa združuje družinsko zgodbo in pretresljivo pričevanje o izkušnji internacije v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Osrednjo literarno vlogo ima Lisa Vidmar, ki nas skozi svojo izpoved popelje skozi vse življenjske postaje. Okvirno dogajanje predstavlja njeno potovanje v Francijo, k svojim koreninam, ko na letalu sklene poznanstvo s stevardeso Évelyne. Lisina krhka podoba in opazna stiska dajeta slutiti, da s seboj nosi pretežko breme. S pomočjo Évelyne in njene družine spregovori o skrivnosti, skrbno čuvani že vrsto let. Otroštvo je preživela v Dijonu, kjer je njena družina negovala tradicijo klobučarske obrti, zaradi dedka, priznanega entomologa, je vzljubila svet žuželk, zaradi očeta, profesorja in poznavalca nemške poezije, pa svet besedne umetnosti. V srečno obdobje je pri Lisinih zgodnjih najstniških letih posegla senca vojne, nato je družino judovskega porekla doletela tragična usoda.

Da bi lahko ubesedila vso grozo dogajanja v primežu taborišča, uporabi svoj alter ego, malo Liso. Bila je žrtev dogodkov v bloku 10, kjer so zdravniki, zaslepljeni od ambicioznost in rivalstva, hlepeli po novih dognanjih za strašno ceno. Slutimo lahko vse razsežnosti krutosti znotraj zidov in bodeče žice, podoba Auschwitza ni prikazana z vso neposredno, surovo resničnostjo, ampak z metaforiko pošasti. Pred njo je mala Lisa bežala v svojo miselno predstavo spiralnega stolpa in se reševala z rituali, neskončnim preštevanjem stvari in recitiranjem poezije.

Francoska pisateljica Rachel Mourier se je v svojem prvencu občutljive tematike holokavsta lotila  z natančnim proučevanjem zgodovinskega ozadja, pri čemer je prisluhnila pričevanjem preživelih, spoznala njihove travme in dejstvo, kako težko je premagati tišino. Poudarila je vrednost družinskih spominov in predmetov ter medosebne odnose in medgeneracijske vezi, ki z empatijo pomagajo preživeti, preboleti … Sicer izredna profesorica na eni izmed francoskih fakultet je nekaj let preživela v Sloveniji, kar je dalo poseben pečat tudi romanu Mala Lisa. Vanj je vpletena naša tradicija vinogradništva in čebelarstva, med vsemi dogajalnimi prostori dobi vidno vlogo majhen slovenski kraj Ciringa ob avstrijski meji, kjer Lisa najde varnost in zatočišče.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Za ameriško pisateljico iranskih korenin pravijo, da zna mojstrsko oživiti zgodbe in like iz Svetega pisma. Dvorna kuharica nas tokrat popelje v Suze, na perzijski dvor, in v čas kraljice Estere, ki jo je proti vsem pričakovanjem za ženo izbral kralj Kserks. Osrednji lik je Roksana, hči obubožanega perzijskega plemiča Fravartiša, ki si želi le, da bi lahko preživela družino. Nekdaj ljubečega očeta je vojna spremenila v agresivnega alkoholika, ki je zapil tako družinsko premoženje kot spoštovanje. V napadu jeze si poškoduje glavo, zato Roksana za pomoč prosi kraljevega zdravnika Adina. Ponudi ji pomoč, kasneje pa poskrbi, da dobi priložnost delati v dvorni kuhinji. Roksani se s tem uresničijo otroške sanje, a življenje na dvoru je neločljivo povezano tudi s spletkami.

Roksana in Adin nehote odkrijeta zaroto proti Amestris, ki je kraljeva najvplivnejša žena, obenem pa največja nasprotnica kraljici Esteri. Stran za stranjo se spletajo prijateljstva, kujejo zavezništva in vznika ljubezen, prav vse pa bo postavljeno na preizkušnjo.

Čudovit zgodovinski roman nas očara z opisi življenja na perzijskem dvoru, ščepcem zgodovinskih zanimivosti in svetopisemskimi navdihi. Eden od njih je misel, ki se utrne kraljici Esteri: »Ni pomembno, ali nas Bog popelje v palače ali med ruševine. Če je naše srce voljno, bo po nas vedno delal dobro.«

Čisto ob koncu pa najdemo tudi vprašanja za pogovor, ki jih lahko s pridom uporabimo pri biblioterapiji ali pri debati v knjižnem klubu.

Prispevala: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Georgina Vitay, za domače Gina, je 14-letno dekle, ki živi z očetom generalom v razkošnem domovanju v Budimešti. Mamo, ki je umrla, ko je bilo Gini dve leti, nadomeščata francoska zasebna učiteljica in vzgojiteljica Marszell in teta vdova Mimò, ki poleg državne šole skrbita za dekletovo izobrazbo, potovanja in prve korake v družabno življenje zasebnih čajank in večernih plesov .

Leta 1943 oče, na katerega je Gina zelo navezana, odloči, da mora Gina ne da bi se od kogarkoli poslovila, v Árcord, mesto na vzhodu države, nepredstavljivo daleč od Pešte, v strogi Calvinski dekliški vzgojno-izobraževalni zavod Matula. Zakaj neki jo je oče spravil v ta grozni kraj? Kakšno bo življenje individualistične in uporniške Gine v itnernatu?

Središče romana je dekletovo doživljanje internata, v katerem spričo nesporazumov s sošolkami Gina kmalu postane črna ovca razreda, osamljena, odrinjena, zasmehovana, izločena. Pred bralcem zaživijo številne osebnosti, učenke in profesorji, ki jih Szabojeva v rahločutni mreži medosebnih odnosov poglobljeno in prepričljivo postavlja skozi Ginine oči na stran dobrih in zlobnih, smo v vrtincu dekletovih globokih stisk in temeljite preobrazbe. Celotno atmosfero romana določata dve skrivnosti, svetla in temna. Prva je znotraj zidov internata. V vdolbini v zidu, ki obkroža vrt šole, je kip mladega dekleta, imenovan Abigél, ki v rokah drži kamnit vrč. Od vekomaj dekleta kipu skrivaj zaupajo svoje stiske, tako da odlagajo lističe s sporočili v kamniti vrč. Po legendi naj bi se zaupani problemi čudežno razrešili, s pogojem, da se o Abigél in njeni domnevni čudodelnosti ne govori z ljudmi zunaj internata. Druga skrivnost pa prihaja iz zunanjega sveta. Ta je zelo temna, utišana, izmaličena, sprevržena. Njeno ime je – vojna. Ta v roman vstopa sprva od daleč, s pomanjkanjem, molitvami deklet za junake na frontah, nato vse bliže s smrtmi svojcev deklet, več akcijami uporniških skupin, rasnimi zakoni … Najbolj globoko iskanje resnice o vojni in njene posledice zarežejo v Ginino usodo.

To, kar se sprva zdi razvojni roman o odraščanju dekleta v internatu, iz strani v stran rase v nekaj globljega: v avtoričin obračun z vestjo, poglobljen in časovno odmaknjen premislek o lastnem delovanju v vojnih časih. So bila njena takratna ravnanja dobra ali slaba? Bi lahko takrat naredila več dobrega? In še več: kakšna je bila vloga Madžarske v drugi svetovni vojni? Je bila država na strani dobrega ali slabega? Bi lahko bilo drugače? Bi moralo biti drugače?

Pomen romana in močno navezanost na to besedilo, avtorica osvetli v spremnem eseju k romanu, objavljenem leta 1980, deset let po prvem izidu romana in po filmski upodobitvi leta 1978 (slovenski prevod tega besedila ne vsebuje, dodan je k nekaterim izdajam prevodov Abigail v druge jezike). Tu Szabova razkrije avtobiografsko ozadje romana in njegov osnovni namen: napisati delo, kjer se bodo literarne osebe na dogajanja v vojni odzvale bolj pozitivno in aktivno, kot se je ona v svojem resničnem življenju. Delo avtorica označi kot zapoznelo reakcijo na vojno travmo. Tudi travmo naroda.  Morda je prav zato roman na Madžarskem še danes uspešnica.