Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Zvrst: potopis

Transverzala : potopisni roman

Avtor potopisnega romana Transverzala, Jakob J. Kenda, je slovenski prevajalec, literarni zgodovinar, pisatelj in kulturni menedžer. Leta 2019 je izšel njegov nagrajeni prvenec Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. S knjigo Apalaška pot je Jakobu J. Kendi uspel trojni podvig; kot prvi Slovenec je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, po mnogih prevajalskih uspehih je napisal svojo knjigo ter knjigo izdal v samozaložbi in tako uspešno promoviral in prodal več kot dva tisoč izvodov. Eden izmed razlogov, da je leta 2017 prehodil Apalaško pot, je bila Transverzala, tako se je lotil novega projekta, promocijo Slovenske planinske transverzale, ki jo je on prvi sklenil v krožno pot. Transverzala je bila kot krožna planinska pot predlagana že leta 1951, vendar so jo iz političnih in drugih razlogov uspeli speljati le polovico. Leta 2019 je Jakob J. Kenda, avtor knjige Transverzala, določil potek celoten trase in jo skupaj s svojima otrokoma in prijatelji tudi prehodil. Knjiga Transverzala je več kot le potopisni roman, saj avtor podaja zanimive zgodovinske zgodbe, opisuje ljudi, z budnim in pozornim očesom opisuje naravne in kulturne lepote, ki jih srečuje na poti. Knjiga je tudi vzgojni priročnik za mlade, saj avtor na ljubeč način spodbuja otroka k pohodu, poslušanju, pogovarjanju in medsebojnemu spoštovanju. Knjiga je lahko izjemno družinsko branje, ki bo družine vsekakor nasmejala, nahranila z znanjem, predvsem pa povezala.

Prispevala: Tina Škrokov, Knjižnica Koper

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Potepuški okruški : kako sem hodila po robu

Ireno Cerar poznamo kot avtorico pravljičnih vodnikov po Sloveniji. Zadnjih pravljičnih sedem let pa je raziskovala poti tudi izven naših meja v zamejski Italiji, Avstriji, Madžarski in na Hrvaškem. Potepuški okruški so njeno prvo potopisno – leposlovno delo. So okruški zgodb, ki niso sodili v najnovejši vodnik Pravljične poti brez meja. So spomini na hojo po osupljivo lepih krajih, njeno zunanje in notranje potovanje. So srečanja z ljudmi in legendami. Resnično bi bilo škoda zavreči te okruške.

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Samotno potovanje v daljne dežele : tragedija ženske

Alma je državljanka sveta, ona mora potovati …

Alma Maximiliana Karlin se je na svoje študijsko potovanje okrog sveta odpravila leta 1919 in ga nameravala uresničiti v treh letih, vendar se podaljšalo na dobrih osem let. Na ladjo se je vkrcala v Trstu s skromno prtljago, pisalnim strojem in pripravljenim desetjezičnim slovarjem ter se podala v Južno Ameriko, kjer je kot drobna belopolta ženska doživela veliko nevarnosti, predvsem s strani moških. Začela jih je imenovati »dvonožci«. Po bivanju v Srednji Ameriki, San Franciscu in Havajih je končno prispela na Japonsko, kjer se je dobro počutila, saj so bili Japonci do nje večinoma vljudni in spoštljivi. Kmalu se je odločila nadaljevati pot v Korejo in Mandžurijo, od tam pa na Kitajsko, Avstralijo in Novo Zelandijo. Zaradi krhkega zdravja jo je pomanjkanje hrane in denarja, trpljenje in nevarnosti na potovanju telesno precej oslabilo. Kot ženska, ki potuje sama – družbeni fenomen v tistem času -, se je srečevala z različnimi ovirami in odločila se je, da bo v knjigi predstavila svoje osebne izkušnje. Vpliv vsake dežele je občutila na svoj način. Na potovanju je morala vseskozi delati, da je lahko poplačala stroške, ki jih je imela na poti. O njenem življenju in potovanju je posnet dokumentarni film z istim naslovom, ki je na 12. festivalu slovenskega filma v Portorožu 2009 dobil posebno priznanje za najboljši dokumentarni film in nagrado Vesna za najboljšo kostumografijo.

Prispevala: Milena Enci, Mestna knjižnica Kranj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Prežeta s soljo

Zakonca Winn sta takorekoč čez noč postala brezdomca. Finančni neuspeh in dolgo pravdanje na sodišču sta jima vzela dom in vse njune prihranke. Na vrh vsega Moth zboli še z neozdravljivo boleznijo. Zdravniki mu svetujejo, da naj počiva in da naj bo previden pri hoji. Nekaj časa sta Raynor in Moth kot brezdomna brodolomca vedrila pri prijateljih, potem pa sta se odločila, da bosta prehodila angleško obalo. Podala sta se na Jugozahodno obalno pot, ki s svojimi nekaj več kot 1000 kilometri velja za najdaljšo označeno pot v Veliki Britaniji. V nahrbtnika sta spakirala najnujnejše, šotor pa je postal njun novi dom. Divje kampiranje na robu pečin in pičla hrana sta na njiju delovala zdravilno. Narava je bila njun varen kotiček. Življenje se jima je počasi ponovno pričelo postavljati na noge.

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

12 000 kilometrov greha

Bernarda Jurič je spomladi 2018 v 27 dneh prekolesarila 5.500 kilometrov od Pertha na zahodni do Sydneya na vzhodni obali Avstralije. Ker ji to ni bilo zadosti, se je jeseni vrnila in se kot prva in edina ženska doslej, udeležila posamične kolesarske dirke od severa do juga avstralske neskončnosti. 6200 kilometrov dežele kengurujev je premagala v 34 dneh. Tako je tudi prva na svetu, ki ji je uspelo v enem kolesarskem letu prevoziti obe poti brez spremljevalne ekipe in v ekstremnih razmerah. Večino časa je bila v coni digitalne tišine, brez mobilnega signala, s pomočjo katerega bi lahko poklicala na pomoč. V vročem pesku je videla odtise dolgih in debelih kač, ki bi jih lahko primerjala z debelino gasilske cevi. Med vrtenjem pedal po razgretem asfaltu, si je kot mantro ponavljala PIN številko kreditne kartice, s katero si je lahko privoščila sladoled na bencinskih črpalkah vsakih nekaj sto kilometrov. Spanje v postelji je bil pravi luksuz. Ta čas, ko so se ji sušile ene in edine kolesarske hlače, si je v mestih zavita v brisačo poiskala hrano. Odrgnine tam spodaj je niso ustavile. Dežela tam spodaj jo privlači kot magnet in verjetno tam še ni rekla zadnje besede.

Odlomek iz knjige

Sama, končno me nihče več ne nadzira. Ustavlja me divjanje vetra, občutek imam, da me hoče pretrgati na dvoje. Tako kot je Kravelj hudiča presekal na dva kosa. Tudi jaz sem zdaj v dveh kosih, telo (na srečo v enem kosu) je tukaj, misli pa so drugje, med njimi ni povezave. Ustavim se. Stopim s kolesa. Okrog poldneva bo. Sonce žge in pod pravim kotom pregreva moje telo. Hodim in potiskam Ozija, v glavi pa mi divja. Brbnončice si želijo nekaj osvežilnega, požirek hladne vode, košček svežega sadja. Praznina, kamor seže pogled, samo goreča cesta. Satelit se je izgubil. Popolna digitalna tišina.

(str. 149)

 

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo