Založnik o knjigi:
Ta hudomušna slikanica otroke povabi na severni tečaj, kjer se polarni medvedki odtrga kos ledene gore in odnese jo daleč stran v druščino rjavih medvedov.
Knjiga je namenjena otrokom od 3. do 9. leta starosti.
Knjige
Založnik o knjigi:
Delimo si pot, ki jo knjiga nam nudi,
je polna dogodkov in krajev in čudi!
Ta knjiga je pesem, ki vedro navija,
da bereš, kar hočeš, samo da ti prija.
Knjiga o različnih krajih in načinih, kako beremo.
Knjiga je namenjena otrokom od 3. do 6. leta starosti.
Prevod dela: La figlia oscura, 3.300 izv. Kariera ali družina? Saj si enakopravna, izbereš lahko kar želiš! Danes si le želim, da bi se tej dilemi uspelo izogniti čim več žensk in jim to iskreno privoščim ter se veselim zanje. Mislim pa, da je realnost, če si to priznamo ali ne, drugačna. Elena Ferrante izbira ženske teme in tudi Izgubljena hči je že z naslovom ženska. Bližje bo tistim, ki so vam bili všeč Dnevi zavrženosti, kot tistim, ki se navdušujete nad Neapeljskim ciklom. Glavna junakinja Leda je na videz uspešna in sama s sabo pomirjena ženska srednjih let. Njeno veselje, da je končno sama in brez obveznosti ter mehanično ohranjanje stika z odraslima hčerama pa nas navda s tesnobo. Ženska v teh letih bi vendar morala do solz pogrešati odsotni hčeri in hrepeneti po vnukih, da se jim bo razdajala. In res se tudi v Ledi zbudi tesnoba, ko na počitnicah opazuje mlado mamico Nino z majhno hčerko Eleno. Ta v njej prebudi spomine na lastna prva leta materinstva ter razočaranje nad odsotnimi izpolnjujočimi občutki ter krivdo nad željo po življenju brez otrok. Kaj storiš, ko se dan za dnem zbujaš v take občutke? Morda odideš, kot sin iz svetopisemske zgodbe. Morda se tudi vrneš, kot taisti izgubljeni sin (zakaj le, če ne spet zaradi občutkov krivde?) in te družina sprejme z odprtimi rokami. Vendar nisi sin, si hči, in tvoj odhod ne bo nikoli odpuščen in pozabljen. Brez krivde ne smeš in ne moreš živeti, to je prekletstvo izgubljene hčere. Po nekaj dneh se Leda približa Nini z nerazložljivo željo po nečem, kar še sama ne razume. Morda želi Nini razkriti, da si je z materinstvom nakopala neizbrisno krivdo (ni to kruto?), morda opozoriti, naj ne ponovi njene napake odhoda (katerega, od hčera ali nazaj k hčerama?), morda bi le želela čutiti nekaj pristne materinske ljubezni, ki je sama ni mogla dajati? Preprost motiv, izgubljena igračka, postane simbol marsičesa, predvsem pa tega, kako smo težko zveste same sebi, če smo drugačne od tistega, kar se od nas pričakuje. Mislim, da nismo v manjšini. Priporočam, ne samo bralkam.
Prispevala: Neža Bandel, Kosovelova knjižnica Sežana
Življenje britanske kraljice Elizabete II., ki je vladala sedemdeset let, je bilo popisano že v mnogih knjigah. Nemška pisateljica Eva-Maria Bast pa se je pri pisanju tokratne biografije osredotočila predvsem na obdobje, preden je Elizabeta prevzela težko breme krone. Raziskala je številne vire in se večinoma držala resničnih dejstev. Zgodba se začne na Elizabetin 18. rojstni dan, leta 1944. Pri očetu Juriju VI. je dosegla, da ji je dovolil vstopiti v ženske pomožne teritorialne sile. Uspešno je opravila izpit za mehaničarko in kasneje postala prva v kraljevi družini s šoferskim izpitom. Njenih misli pa ni zaposlovala samo težka družbena situacija po koncu grozljive druge svetovne vojne, pač pa tudi obubožani grški princ Filip Mountbatten. Bil je prvi, ki je v njej prebudil tiho, a vztrajno hrepenenje. Oba sta se zavedala, da pot do skupne sreče ne bo lahka … Biografski roman, ki pokojno vladarico prikaže v povsem človeški luči. Kot žensko s povsem enakimi željami, hrepenenji, čutenji kot jih imajo njeni podložniki. A tudi kot žensko, ki je vse žrtvovala za služenje kroni in vse, kar ji je življenje prineslo v 96 letih, vedno prenesla mirno in dostojanstveno. Kot kraljica!
Prispevala: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje
»Edina razlika – edini razlog, da sem [knjigo] dokončala – je izkušenost. Prepoznala sem zimo. Videla sem jo prihajati.« pravi Katherine May, mednarodno uspešna britanska pisateljica, ki se ukvarja z leposlovno in memoarsko literaturo. Leta 2020 je izšla njena knjiga Prezimovanje: kako sem se naučila dobro shajati, potem ko je življenje pomrznilo (Wintering: How I Learned to Flourish When Life Became Frozen). Napisala jo je na podlagi lastnih izkušenj z namenom boljšega in hitrejšega prepoznavanja prihajajočih osebnih zim. Knjiga je letos izšla tudi v slovenščini pri založbi UMco v prevodu Miriam Drev. V knjigi Prezimovanje se avtorica po nenadni bolezni v družini znajde v obdobju negotovosti in obsežne praznine, ki jo pahneta v osebno zimo. Ko so mrzli dnevi v njenem življenju že nevzdržni, ji s pomočjo izkušenj drugih uspe vzdržati in prebroditi to obdobje. Napotki za lažje zimsko shajanje ji spremenijo življenje, saj ugotovi, kako si pomagati in premostiti zimo, ko ta nastopi. Nauči se, da se iz tega obdobja v našem življenju in v naravi rodijo neverjetne preobrazbe. V knjigi tako poleg svojih spominov na zimsko obdobje opisuje tudi različne pojave, navade ljudi in živali ter njihove priprave na zimo in premagovanje le-te. Lahko rečemo, da je knjiga nekakšen priročnik za obvladovanje takšnih dni v letu, hkrati pa se iz nje naučimo, kako narava zimi že stoletja kaže zobe.
Prispevala: Tajda Cvetič Mlakar, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Že utečeni tandem, pisateljici Greer Hendricks in Sarah Pekkanen sta izdali še eno kriminalno poslastico, ki v napetosti zgodbe ne zaostaja za predhodnjimi. Njuna dela so uvrščena na vrh lestvice knjižnih uspešnic New York Timesa. Marissa in Mathew imata (na videz) lep zakon, dokler ga Marissa ne prevara in najameta terapevtko, da bi znova pokrpala zakon. Tudi zaradi njunega sina, Benneta. Vse izgleda, da par lepo napreduje, a terapevtki Avery, ki je v preteklosti izgubila licenco, se vseskozi zdi, da nekaj prikrivata. Tu je še Polly, čudna in zmedena Marissina pomočnica, odtujeni Matthewov oče in Skip, dolgoletni prijatelj obeh zakoncev. Z vsako stranjo, se razkrivajo nove podrobnosti, tako iz sedanjosti kot iz preteklosti. Domiselno in vznemirljivo branje.
Prispevala: Maja Car Marn, Mestna knjižnica Ljubljana
Paolo Cognetti slovenskemu bralcu že lep čas ni neznano ime. Osem gora in Divji deček sta deli, ki smo ju na sončni strani Alp dobro sprejeli in zagotovo bo tako tudi s potopisno Nikoli na vrh. A vendar v tem primeru ne gre za tipičen potopis. Avtor svojega fokusa ne usmerja navzven, temveč navznoter. Vase. Bolj kot naravne in geografske lepote ga prevzemajo njegovi občutki in občutenja ob stiku z neznanim svetom in neznanimi ljudmi ter njihovimi navadami. Nikoli na vrh je prav tako knjiga o knjigi Snežni leopard Petra Matthiessena (prevod v slovenščino še čakamo), ki Cognettija spremlja na njegovem himalajskem potovanju in je bila skoraj zagotovo tudi povod zanj. Nikoli na vrh je knjiga o Himalaji, a ni knjiga o alpinizmu. Cognetti se ne vzpenja na vrhove, temveč hodi pod njimi. Ne podira meja možnega, ampak raziskuje skrivnosti intimnega. Svojega. Nikoli na vrh je zares lepo napisana knjiga, kot so lepo napisane tudi ostale Cognettijeve knjige, a zgolj to še ne bi bilo dovolj, da bi bila knjiga zares dobra. To vrhunskost ji daje predvsem avtor s svojimi nekonvencionalnim razmišljanjem in s svojstvenim pogledom na svet. Zelo priporočam!
Prispeval: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Zgodbo o Walterju, nekoč levem in potem desnem političnem mislecu in njegovem prijatelju Wladimirju, ki je postal militantni levičar, nam pripoveduje avtorjev soimenjak Igor Štiks, pariški levičarski intelektualec. Ta prispe na Otok v Dalmaciji, kjer ga čaka Walterjev odvetnik. V branje mu izroči Walterjevo oporoko. Walterja, ki je Igorju v Parizu pripovedoval o svojem življenju, namreč najdejo brutalno umorjenega. K branju oporoke je poklicana tudi skrivnostna in neznana Tessa Simon. W je briljanten politični triler, ki nas osuplja z akcijami levice in desnice ter zgodovino bolj in manj tajnih bojev različnih uporniških frakcij. Walterjeva zgodba je polna umorov, tajnih služb, aktivistov, politikov, ki krojijo zgodovino in politiko Evrope v drugi polovici 20. stoletja. Nenazadnje nas dogodki popeljejo tudi v Sarajevo, kjer Igor in Tessa spoznata nekatere podrobnosti iz njunih življenj. Kdo je bil kdo, kdo sploh ni obstajal, kdo se je in se še podtalno bori proti današnjemu kapitalizmu, kdo bi želel nazaj komunizem, ali vsaj socializem, od kod izhajata bralca oporoke in zakaj je Walter ravno njiju izbral za dediča? To so vprašanja, na katera iščemo odgovore vse do konca romana. Igor Štiks, univerzitetni profesor, pisatelj, esejist in literarni kritik, v romanu W spretno zapiše zgodovino evropske in svetovne levice.
Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana
Barnes v treh esejih preplete zgodbe posebnežev, “nezmernežev”, balonarskih entuziastov (francoskega fotografa Nadarja, angleškega polkovnika Freda Burnabyja in francoske igralke Sarah Bernhardt) s svojo izkušnjo izgube. Začne z noticami o prvih balonarskih podvigih v nebo in v ozadju plete misel, kje je pravzaprav človekovo mesto, kaj ga žene in kaj prizemljuje. Hkrati s takratnimi vizionarji se dviga v višave, pridobiva pregled, začuti njihovo vznesenost, ki si jo dovoli spustiti med svoje vrstice, razmišlja o možnosti preobrazbe človeštva na novih temeljih, a se svoji razčustvovanosti tudi sramežljivo posmehne. Kot pravi za njihove dosežke, “vsekakor pomenijo trenutek, ko je naš svet odrastel. Ali pa je to morda preveč melodramatično in preveč obetajoče. Morda naš svet ne napreduje s pomočjo dozorevanja, temveč s tem, da je v trajnem stanju doraščanja, vznesenih odkritij.” Po odkrivanju višav se dotakne teme ljubezni, zadnji esej pa posveti padcu v globino, odpre vrata bolečini, ki je ostala po smrti žene, literarne agentke Pat Kavanagh, in skuša iz življenja izluščiti tisto najmanj, kar nas še žene naprej ali vsaj ohranja. Če se je do te točke nekako skrival za krilom ekscentričnosti izbranih življenjskih avanturistov, se naposled razkrije tudi sam, v točki soočanja s smrtjo (in vsemi njenimi evfemizmi) ter žalovanjem, ki ga odkriva v vsej banalnosti in edinstvenosti. Dela večkrat nagrajenega angleškega pisatelja Juliana Barnesa so tudi bralcem v slovenščini dobro poznana. V Legah življenja ga spoznamo v najbolj občutljivi različici, ki pa ji ne primanjkuje nežnega humorja, izredne berljivosti in spretne literarne obdelave ranljivejših delov človeške izkušnje.
Prispevala: Špela Plestenjak, Mestna knjižnica Ljubljana
Arto Paasilinna (1942–2018), dolgoletni finski novinar, je pri triintridesetih letih opustil novinarski poklic in začel pisati uspešnice. Najbolj poznan je po romanu Zajčje leto, po njem pa so posneli tudi film. Njegove knjige odlikuje lahkoten pripovedni tok in nezgrešljivi humor, s katerim opisuje prigode svojih nenavadnih junakov. Za svoja dela je prejel več finskih in mednarodnih literarnih nagrad. Je eden najbolj priljubljenih in prevajanih finskih pisateljev pri nas. V knjigi Nerodni angel varuh opisuje nebeške podvige glavnega junaka, angela pripravnika Sula Auvinena. Sulo je kot učitelj verstva v svojem življenju rad pomagal drugim in jih ščitil, zato si je sedaj močno želel postati angel varuh. Ko je v raju opravil usposabljanje, so mu dodelili prvo nalogo. Ker se je že za čas življenja izkazal kot precejšna neroda, so mu poiskali karseda nezahtevnega varovanca, brezskrbnega štiridesetletnika Aara Korhonena. Sulu se zdi naloga mačji kašelj, vendar pa se nebeško varovanje izkaže za zelo težko službo. Naenkrat gre Aaru vse narobe …
Prispevala: Neža Molnar, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem