Zvrst: biografski roman

Gre za roman za mlade, ki je prirejen po knjigi Izbira. Edith Eger je bila madžarska telovadka in balerina, ko so jo leta 1944 pri šestnajstih letih skupaj z družino odpeljali v Auschwitz. Njo in sestro so ločili od staršev, ki so izgubili življenje v plinski celici. Postala je učenka Viktorja Frankla in pri petdesetih doktorirala iz klinične psihologije. Kljub vsem grozotam, ki jih je preživela, pa gre predvsem za zgodbo o ljubezni. Zgodbo o prvi mladostniški ljubezni, o ljubezni med starši in otroki, o ljubezni med sestrami. Kljub vsem grozotam taborišča, pa so obstajali tudi vojaki, ki so bili sočutni, ki so znali, če je bilo potrebno, tudi pomagati. Gre tudi za zgodbo o ljubezni po tem, ko so se taboriščne grozote končale. Ni šlo za romantično ljubezen, šlo pa je za to, da sta si z možem vse življenje stala ob strani in vedno znova izbrala drug drugega. Plod ljubezni so bili tudi otroci, vnuki in pravnuki. In ravno te štiri generacije so bile najboljše maščevanje za vse, kar se je dogajalo v taborišču. Vedno namreč lahko, kot je zapisala avtorica sama, v vsakem trenutku izberemo, koga bomo imeli radi in komu bomo izkazovali svojo ljubezen. To pa je edino, kar je pomembno.

Roman Kurja fizika je zaključni del Lainščkove avtobiografske trilogije Kurji pastir, beremo pa ga lahko tudi kot samostojno delo. Odraščajoči Fêrek vedno bolj intenzivno doživlja svet okrog sebe, v njem rasejo številna nova vprašanja, vznemirja ga vse več stvari, ki so lahko take in obenem tudi drugačne. Je lahko resnic več? Zakaj o nekaterih stvareh doma lahko govori, v šoli pa mora o njih biti tiho? Je Jugoslavija res najlepša in najboljša država na svetu? Kaj bodo ob prvem pristanku na Luni tam odkrili astronavti? In če bi vesoljci pristali v njegovi vasi Dolénci, kaj bi jih tam pričakalo? Namesto vesoljcev rojstne Dolénce odkriva otrok Fêrek, njegovo največje zemeljsko vprašanje povzema beseda hiša, najbolj skrivnosten novi svet pa je zanj planet Ljubezen. Bo očetu in mami uspelo zgraditi hišo? Bo skorajšnja selitev za Fêreka sreča ali nesreča? Bo Fêrekova prva velika ljubezen uslišana ali zavrnjena?

Izhodiščna vsebinska motiva, gradnjo hiše in otroško ljubezen, Lainšček postavi v bogato pripoved o življenju v rodni vasi v konkretnem časovnem obdobju. Pred nami zaživijo drobci realnega zgodovinskega časa nekdanje Jugoslavije, birokratske zahteve, zapleti in ljudske praktične rešitve ob domačih gradnjah, pripoved oživi sovaščane z njihovimi osebnimi posebnostmi in drobnimi detajli, razmerja med ljudmi se prepletajo s sociološkimi procesi, odhajanjem ljudi na delo v tujino, ki je v mnogih družinah vodila v sezonsko odsotnost mater z vsemi posledicami v vsakodnevnem življenju družin, osamljenostjo otrok in partnerjev. Pogosto je bilo žrtvovanje posameznih družinskih članov, ki naj bi z odhodom v tujino poskrbeli za materialno boljše življenje tistih, ki so ostali doma, a je življenje takih posameznikov včasih ubralo čisto drugačne poti. Pripoved je napisana v značilnem Lainščkovem liričnem slogu, ki mu otroško naiven pripovedovalec pogosto doda tudi humorno noto.

Delo ni samo roman, ki utrjuje pomen pisateljevega opusa na literarnem zemljevidu Slovenije (Lainšček je glas Prekmurja, tako kot sta recimo Tone Partljič in Drago Jančar glas Maribora in okolice ali Marjan Tomšič in Vanja Pegan glas slovenske Istre), pač pa ponuja tudi številne univerzalne vsebinske motive: odnos oče-sin, partnerski odnosi, odhajanje v tujino, vsakdanje življenje, materialne in politične razmere,  odnosi med ženskami, družbene vloge spolov, nezakonski otroci … In seveda že omenjena ljubezen in hiša, ki sta bili glavno seme za ta roman, kot pravi sam avtor: Roman sem v resnici želel napisati le zato, da sem lahko opisal, kako sem se kot prvošolec prvič do ušes zaljubil. No, v ­resnici pa sem ga moral napisati tudi zato, ker je to čas, ko so se očetu in mami končno uresničile življenjske sanje. Zgradila sta namreč hišo.

Knjigi je dodan slovar narečnih in drugih manj znanih izrazov, globlji pogled vanjo in v avtorjevo delo bralcu nudi spremna beseda Ignacije Fridl Jarc.

Prispevala: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Avtobiografija je iskrena in humorna, a obenem tudi izredno tragična. Perry opisuje svojo odvisnost od alkohola in tablet in številna zdravljenja. Večkrat je bil na robu smrti. Ves čas si je želel ljubezni in se hkrati bal, da ga bodo ljubljeni zapustili. Tako kot so ga v otroštvu. Svoje težave je dolgo uspešno skrival. V večnem strahu, da ne bi zadostoval, je menjaval ženske. Tudi slava in denar mu nista zapolnila notranje praznine.

Prispevala: Maja Car Marn, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Živeti hitro je tankočuten avtobiografski roman izpod peresa francoske pisateljice Brigitte Giraud, kjer avtorica  v duhu ponavljanj »če bi« niza in razčlenjuje dogodke, ki so pred dvajsetimi leti za vedno spremenili njeno življenje. Ugotavlja, da smo ljudje v življenju naravnani, da stremimo naprej, le ob nesrečah se zamislimo in ozremo nazaj. Takrat pretresamo svoje odločitve in odločitve drugih, rekonstruiramo dogodke, nizamo vzroke, ter sledimo vijugam usode in kot v neki meglici iščemo možnosti, ki bi lahko preprečile tragični izid. Pred našimi očmi odstira zgodbo svojega življenja, svoje ljubezni, svoje bolečine, a pripoved kljub temu ni prežeta z žalostjo, prepojena je z močjo življenja in ljubezni, ki se pri njej nikoli ne konča. Pove: »Še vedno je bil najin sin, čeprav bi se že morala naučiti govoriti moj sin. Kakor bi končno morala reči jaz namesto midva, kot sem bila navajena dotlej.« (str. 14). Ob branju nas vzpodbudi, da za hip izstopimo iz hitrega tempa življenja, se ustavimo, ter ugotovimo, da nismo nesmrtni in da so tudi naša življenja lahko krhka.

Prispevala: Simona Pišorn, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Marie Benedict, avtorica  zgodovinskih romanov, se v knjigi Gospa Einstein loteva življenja Mileve Marić, prve žene Alberta Einsteina. Ta zgodba, ki temelji na zgodovinskih dejstvih in raziskavah, postavlja pod vprašaj vlogo, ki jo je Mileva odigrala v razvoju nekaterih od najbolj prelomnih teorij v znanosti.

Roman nas popelje v začetek 20. stoletja, ko se Mileva, briljantna matematičarka in fizičarka srbskega porekla, kot ena redkih žensk vpiše na elitno Politehniško šolo v Zürichu. Tam spozna Alberta Einsteina, mladega in ambicioznega fizika, s katerim se kmalu zbližata na podlagi skupne ljubezni do znanosti. Kljub izjemnemu intelektu se Mileva sooča z mnogimi družbenimi omejitvami svojega časa – kot ženska in tujka v svetu znanosti, ki ga obvladujejo moški.

Marie Benedict uspešno osvetli Milevino notranje življenje, njene sanje in razočaranja, ko se bori za svoje mesto ob boku slavnega moža.   Milevina predanost znanosti je izjemna, a jo usmerja predvsem v podporo Einsteinovemu delu, kar sčasoma privede do vprašanj o njeni lastni identiteti in prispevkih, ki ostanejo v senci Einsteinove slave.

Ena najmočnejših plati romana je njegov poudarek na vprašanjih nevidnosti in neenakosti spolov v znanosti, kar je tema, ki ostaja relevantna tudi danes. Avtorica bralca spodbuja k razmišljanju o tem, koliko velikih odkritij je morda rezultat kolektivnega dela, ki ga zgodovina ne prizna vedno enakopravno.

Gospa Einstein je čustveno in intelektualno izzivalen roman, ki na svež način osvetli eno najpomembnejših žensk v zgodovini znanosti, vendar tudi pusti prostor za razmislek o tem, kako zgodovina piše zgodbe o znanstvenih dosežkih. To je knjiga, ki bo pritegnila bralce, ki jih zanimajo tako zgodovina kot vprašanja žensk v znanosti, pa tudi tiste, ki si želijo bolje razumeti zapletene odnose med partnerji, ki jih povezuje skupna strast.

Marie Benedict je s Gospo Einstein ustvarila prepričljivo pripoved, ki podarja glas ženski, katere prispevki so predolgo ostali v senci.

Prispevala: Andreja Franca, Knjižnica Koper

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Salman Rushdie je poleg knjig, ki jih je napisal in za katere si želi, da živijo svoja neodvisna življenja in govorijo same zase, znan tudi po tem, da je bila zaradi romana Satanski stihi, ki ga je leta 1988 izdal pri svojih enainštiridesetih letih, nad njim izrečena fatva – leto dni po izidu ga je ajatola Homeini, iranski verski voditelj, obsodil na smrt (ter sam umrl še istega leta), poleg njega pa tudi vse, ki so (ali bi še bili) z romanom kakorkoli povezani (poleg založnikov tudi prevajalci). Fatva, ki je doletela Rushdieja, bi lahko s smrtjo tistega, ki jo je izrekel, prenehala veljati, a se je leta 2016 pojavila ponudba nekaterih iranskih državnih voditeljev, ki so za njegovo smrt ponujali denarno nagrado. Sodeč po napadu, ki ga je avtor doživel leta 2022, triintrideset let po izreku obsodbe (časovna dolžina Kristusovih let), je (bila) očitno še vedno aktualna; med muslimani je namreč sprožil ogromno ogorčenja in v njih prebudil bes, ki se ne poleže, saj naj bi bile po njihovem mnenju njegove knjige do islama žaljive. Pisatelj je bil po izreku smrtne obsodbe pod policijskim varstvom več kot desetletje in ima za seboj tudi mnogo selitev, ni pa se nikoli povsem umaknil iz javnosti in v očeh mnogih pooseblja simbol svobode, boja proti mračnjaštvu ter neizmernega poguma.

»Da bi se spet rodil, moraš najprej umreti.« To je prvi stavek zloglasnih Satanskih stihov in deluje v luči atentata, ki ga je Rushdie preživel, kar nekako srhljivo. Zanimive so tudi njegove sanje dve noči pred usodnim nastopom v Chautauqui (ZDA), krajem soočenja s svojim morilcem, kjer naj bi, ironično, govoril o pomenu zagotavljanja varnosti za pisatelje in vzpostavljanju varnih prostorov za tiste, ki jim v domovini grozijo s smrtjo: sanjal je gladiatorja, ki ga napade s sulico. Čutilo se je kot slutnja in ni mu bilo do nastopa, čeprav so se nanj zanašali, a ker je potreboval obljubljeni honorar in ker v slutnje ne verjame, se je dogodka vendarle udeležil. Prav tako je zanimiv izsek njegovih misli v noči pred nastopom, ko se je zroč v razsijano lunino telo spomnil prizora iz filmske klasike Potovanje na luno (1902), v kateri prvi potniki, ko jih izstrelijo iz plovila, pristanejo v luninem – pomenljivo? – desnem očesu. Za nazaj avtor o teh slučajnostih razmišlja kot »o vdoru čudežnega v življenje nekoga, ki ne verjame v obstoj čudežnega« (str. 82), četudi je ustvarjal pretežno namišljene svetove (njegovi romani so prepojeni z magičnim), a jih sklepno vendarle zavrne kot nebulozna in ostaja zavezan razumskosti. V čudeže, kot zapiše, verjamejo njegove knjige, ne pa tudi on sam. Čeprav, prizna, je bilo preživetje brutalnega smrtonosnega napada res nekako čudežno – kot da bi magično postalo realizem (str. 85).

Ko se nad Rushdieja iz množice požene A. (tako imenuje svojega napadalca) in mu v sedemindvajsetih sekundah, kolikor jih preteče, da ga odtrgajo od napadenega telesa, povzroči kar nekaj smrtonosnih vbodov z nožem, pisatelj kljub temu, da si je v vseh teh triintridesetih letih od izreka fatve nemalokrat predstavljal, kako se pojavi njegov morilec, ko ga naposled ugleda, ohromljeno obstane in pomisli:

»Ti si torej to. Tu si.« In v nadaljevanju tistih nekaj kratkih sekund: »Zakaj zdaj? Ali res« (str. 17)? Zdravniki so njegovo življenje rešili, a je šlo za las.

Da je lahko razrešil travmo nečesa tako strašljivega, kot je poskus umora, in sprejel vse posledice tega dejanja, s katerimi bo moral živeti do konca svojega življenja, je moral o tem pisati. Šele s pisanjem si je namreč omogočil sprejetje tega, kar se mu je zgodilo, in si nazaj pridobil moč samozavesti – na nasilje je odgovoril z ustvarjalnostjo.

Obenem je ta knjiga tudi izpoved o veliki moči ljubezni in poklon soprogi Elizi, prav tako pa tudi zahvala vsem prijateljem in bralcem, ki so mu z oblikami moralne podpore vzpodbudno pomagali na poti ponovnega vstajenja.

»Spet sem pomislil, da je ljubezen resnična sila, zdravilna sila. Nikakor ne dvomim, da je vsa ljubezen, usmerjena vame – tako ljubezen neznancev kot svojcev in prijateljev – veliko prispevala k mojemu okrevanju.

Na začetku … takrat … po fatvi … sem čutil veliko sovražnosti, celo v svetu literature … Občutek imam … da me imajo zdaj … mogoče nekoliko radi.

Vedno sem poskušal samo … dobro pisati … pisati prave stvari. Samo to sem … (str. 94-95)«

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo