Knjige

Z iskanjem načina, kako se otresti bremena pritiskov, predvsem družinskih, in zaživeti boljše življenje od tega, iz katerega izhajata, se v romanu Narejeni iz krivde soočata Lilija in njena hči Jana. Slednja pri svojih šestnajstih odpotuje v Združene države Amerike z izgovorom, da bo tam študirala, a je realnost vse prej kot študijsko obarvana; sooči se z iluzijo življenja na Zahodu in se trudi predvsem zgolj preživeti. Oddaljena od družinske drame, ki jo je hromila in zaznamovala, po drobcih obnavlja življenjske zgodbe babice Ane, mame Lilije in svojo in jih opazuje v poskusih izgradnje lastne identitete, ob tem pa spoznava tudi to, kar jih vse tri povezuje – občutek krivde, ker ne uspejo zadovoljiti ne starševskih ne lastnih pričakovanj in predstav o tem, kako naj bi pravilno, dobro oz. smiselno živele. Tako Lilija kot njena hči Jana se vsaka na svoj način trudita predvsem ne ponavljati napak svojih mater, s tem pa ob že sicer globoki generacijski razpoki porušene hčerinsko-materinske odnose še poglobita. Jana, pripovedovalka večgeneracijske družinske zgodbe, v tujini sicer lažje zadiha, a dediščine, ki se kot strupena tvarina razliva po ženski družinski liniji, ne (z)more izkoreniniti. Vse bolj spoznava, da pripovedovati o sebi pomeni pripovedovati o celotni svoji družini in da v sebi nosi zgodbe vseh predhodnih mater oz. žensk, čeprav je hkrati nobena od njih.

Njihova življenjska zgodba je tesno pogojena tudi z vsakokratnimi družbeno-političnimi razmerami države, v kateri so rojene, Bolgarije, ki se ob prehodu iz komunističnega režima v demokracijo lomi na podoben način kot ostale države tranzicije. Prepojena je s kolektivnimi travmami, ki so bile zaradi kulture molka v obdobju komunizma, ko je bilo varneje molčati, po večini neizpovedane. Izobrazba ne zagotavlja eksistencialnega uspeha in številni mladi v iskanju boljših pogojev za življenje državo zapuščajo. Revščina, v katero so številni še vedno ujeti, se med štirimi stenami kot oblika obupa strupeno prikazuje tudi v podobah alkoholizma in raznovrstnega družinskega nasilja. Zakodirana patriarhalnost pa negativno vpliva na poskuse ženskega osamosvajanja, čemur se je sleherna generacijska linija bodisi podredila bodisi se temu poskusila upreti.

Odkrit roman o usedlinah, ki jih posameznik nosi v sebi in jih kot nerazrešeno podedovano bolečino prejšnjih generacij vlači s seboj, je delo Joanne Elmy, bolgarske mlade pisateljice, ki je po izobrazbi diplomantka mednarodnih odnosov in angleške književnosti (Sorbona Nouvelle, Pariz) ter magistra političnega komuniciranja (Univerza v Amsterdamu), raziskovalno pa se usmerja v področja komunikacije, identitete, mitov, kulture in pripovedovanja zgodb. V Bolgariji si med ostalim prizadeva tudi za posodobitev bolgarskega kanona in izboljšanje dostopa do literature in literarnega znanja. Za romaneskni prvenec Narejeni iz krivde, ki ga je spisala med študijem v tujini, je bila nagrajena z bolgarsko nagrado za mlade ustvarjalce in zanj prejela tudi številna druga pohvalna priznanja. Razkriva namreč številne (tamkaj) neizgovorjene teme, kljub obravnavani obremenilni tematiki pa je roman spisan z mehko, melanholično pisavo. Občutek, ki po branju ostane, je predvsem sled žalosti, morda tudi bralčeve lastne – niso vsi položeni v ta svet z dobrimi izhodišči.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Človek se je od nekdaj spraševal o tem, kakšna bo njegova prihodnost, s čimer seveda ni nič narobe, dokler se zaveda svoje sedanjosti in spoštuje preteklost ter se iz nje uči. Za smer, v katero gre naš šolski sistem, pa se zdi, da ubira ravno nasprotno pot, saj zavrača, kar se je zgodilo nekoč, se ne zaveda trenutnega stanja, o prihodnosti pa se ne sprašuje, temveč jo vehementno obravnava s pozicije vednosti. Ko pišem o sistemu, imam v mislih seveda snovalce raznih »belih knjig«, pedagoške teoretike in birokrate na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki so situacijo, v kateri se nahaja naše šolstvo, tudi zakuhali. Prav tako je težava v ravnateljih, ki so, namesto da bi ščitili svoje podrejene, rajši všečni staršem otrok, se uklanjajo njihovim muham, in probleme, namesto da bi jih skušali reševati, rajši pometejo pod preprogo. V ta svet je vržena glavna protagonistka romana Učne ure Eve K. Eva Krhlikar Tine Vrščaj, ki smo jo slovenski bralci spoznali že v nagrajenem romanu Na Klancu. Kako se z njimi in s svojo lastno izgubo spopade Eva, boste bralci ob prebiranju romana odkrili sami, kako pa se bodo s kritiko sistema soočili njegovi snovalci, če bo kakšen od njih roman sploh prebral, pa je vprašanje, na katerega morda nikoli ne bomo dobili odgovora. Morda bo kakšen od njih avtorici očital pretiravanje, in morda se bo morala kdaj soočiti tudi z očitki, da se takšne stvari pri nas vendarle ne dogajajo, a vendar je glede na našo preteklost in na naše trenutno stanje samo vprašanje časa, kdaj se bodo.
Tina Vrščaj je v romanu Učne ure Eve K. izpostavila problematiko, kateri se stroka (z nekaj redkimi izjemami) žal izogiba oziroma se z njo ne zna ali celo noče spopasti, in to je storila na prepričljiv in literarno vešč način. Prav bi bilo, da ta roman prebere čim več staršev, učiteljev, ravnateljev in teoretskih pedagogov. Prav bi bilo, da ta roman preberejo vsi, ki so zaposleni na Ministrstvu za vzgojo in izobraževane in se nad njim zamislijo. Vem, da gre za pobožne želje, ampak prav bi bilo! Zelo priporočam!

Prispeval: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Roman Moje tretje življenje pripoveduje o Lindi, ženski srednjih let, ki se po hudi življenjski prelomnici znajde v obdobju ponovnega iskanja same sebe. Po nepričakovani in nenadni smrti najstniške hčere, edinke Sonje, pobegne iz dotedanjega, dobro situiranega življenja ter začne počasi živeti znova, na videz bolj tiho, zadržano, celo asketsko. Sprva dolgo časa zanemarja stike s poznanimi ljudmi, odriva jih in se umika v otrplost ter bolečino žalovanja.

Linda se preseli na podeželje, kjer želi živeti drugače – bolj umirjeno in iskreno. Najame dotrajano kmetijo, obenem prevzame skrb za domačo psičko Kajo ter za kokoši in dan je do minute zapolnjen z delom. Delom, ki ne dopušča razmišljanja o preteklosti. Zboli tudi za rakom. Njeno “tretje življenje” pomeni novo fazo, v kateri poskuša razumeti svoje pretekle odločitve, odnose in lastno vlogo v njih. Ob tem se sooča s spomini, občutki krivde, žalosti in osamljenosti, ki jih ne more preprosto pustiti za seboj. Pomembno vlogo v romanu imajo njeni odnosi z drugimi ljudmi: s pokojno hčerko, (nekdanjim) možem Richardom in novimi znanci. Ti odnosi so pogosto krhki in nepopolni, a ravno skozi njih se razkrivajo njene notranje dileme. Linda se uči, da popolnega novega začetka ni, vendar je mogoče živeti naprej z več razumevanja in sprejemanja.

Roman je napisan introspektivno in čustveno zadržano. Ne ponuja velikih dramatičnih preobratov, temveč se osredotoča na Lindin notranji svet  in postopne spremembe v njenem dojemanju sebe in življenja. Knjiga govori o žalovanju, ponovnem začetku, materinstvu, ljubezni in iskanju smisla, predvsem pa o pogumu, da si človek dovoli živeti drugače. Sporočilo zgodbe je, da življenje ni razdeljeno na popolne in čiste začetke, temveč na faze, v katerih se učimo živeti s preteklimi izkušnjami. Izgube in bolečine ni mogoče izbrisati, vendar jo je mogoče sprejeti in z njo nadaljevati. Moje tretje življenje poudarja pomen iskrenosti do sebe, sprejemanja nepopolnosti in poguma za spremembo, tudi takrat, ko ni zagotovila, da bo lažje.

Prispevala: Tamara Leskovar, Cankarjeva knjižnica Vrhnika

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Več kot osem milijard ljudi si deli en planet, Zemljo. Koliko ljudi pa si deli vesolje? V romanu britanske pisateljice Samanthe Harvey V orbiti se zgodba osredotoči na šest astronavtov iz petih različnih držav (Anglije, ZDA, Rusije, Italije in Japonske), ki so skupaj na misiji na Mednarodni vesoljski postaji. Spremljamo, kako poteka en dan njihovega življenja, ob nenehnem kroženju okrog Zemlje, ko opazujejo vse njene kontinente ter so zgolj v 24 urah priča šestnajstim sončnim vzhodom in zahodom. Astronavti ob svojih dnevnih zadolžitvah raziskovalne narave spremljajo odpravo misije na Luno in vremensko dogajanje na Zemlji iz svoje perspektive: nemočni le opazujejo tajfun, ki se krepi nad oceanom, kako ogroža otoke in življenja tisočih ljudi, celo nekaj njihovih znancev. Ob vseh osebnih stiskah, ki se astronavtom porajajo, družbenih in kulturnih raznolikostih, so edina šesterica, ki domuje v vesolju, v svetu brez gravitacije. Že sama narava njihovega bivanje in rutina vsakdana stke razmerja, ki so bolj resnična od česarkoli, kar jih čaka na Zemlji, obenem pa je z vidika okolja, ki je popolnoma nečloveško, njihovo večmesečno bivanje v vesolju ogromen izziv. Zemlja, dom, kjer so odraščali, se jim zdi ranljiv, nedostopen, pisana obla spominov nekega drugega življenja. Toda ta šesterica je še vedno plod svojega planeta – šest koščkov narave, vrženih v težke pogoje obstoja.

Roman je prežet z eksistencialnimi vprašanji o krhkosti obstoja človeka, narave in o usodah ter, seveda, o vesolju, brez katerega premišljevanje o lastni eksistenci ne bi bilo možno. Nosi tudi sporočilnost o podobnostih med kulturami in nesmiselnem boju za teritorij in meje, vsaj iz vidika šestih ljudi, ki v enem dnevu preletijo vse Zemljine letne čase, njene dneve in noči, njena mesta, reke, gozdove, gorovja, puščave in morja.

Samantha Harvey je po izobrazbi filozofinja. Doktorirala je iz kreativnega pisanja, ki ga trenutno tudi poučuje na Univerzi Bath Spa. Njeni romani so bili večkrat na seznamu številnih prestižnih nagrad, objavlja pa tudi v odmevnih literarnih revijah (Granta Magazine, The Guardian, The New York Times, The New Yorker, The Telegraph in TIME Magazine). Za roman V orbiti (Orbital) je leta 2024 prejela Bookerjevo nagrado za najboljši roman leta, napisan v angleščini.

Prispevala: Biljana Makuljević, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo