Knjige

Dekle iz Rdeče reke nas s podnaslovom Življenje in smrt Tine Fontaine ne pripravi na svojo vsebino. Gre za opis preiskave nasilne smrti petnajstletne Tine Fontaine, ki so jo leta 2014 po naključju našli v Rdeči reki v Winnipegu v Kanadi. Šlo je za še en umor staroselske najstnice, ki avtorice, BBC-jeve novinarke Joanne Jolly ni pustil  ravnodušne do te mere, da se jo je odločila raziskati. Podala se je po poti Tine Fontaine. Resnična zgodba z opisom preiskave, ki je mestoma podrobno opisovanje postopkov preiskovalcev, a ob življenjski zgodbi naslovne literarne osebe vleče h koncu, kjer si bralec želi epiloga – najdbo krivca za umor petnajstletne potomke dveh staroselskih ljudstev. Pripoved o mladenki, ki je iskala sebe in izven rejniškega okolja ni bila pozorna na nevarnosti okolja in družbe. Zgodba daje vpogled v nestrpnosti med staroselci in Kanadčani, družbenim prepričanjem, da so staroselke ničvredne in primerne le za spolne usluge ter nenehnimi zločini nad pripadniki staroselskih ljudstev, ki se težko znajdejo izven rezervatov, ob tem pa kopica nerešenih umorov, za katere nikomur ni mar. A umor Tine Fontaine, ki so jo zavito v posteljnino našli v Rdeči reki, v knjižni obliki razkriva prav to problematiko.

Prispevala: Aleksandra Papež, Knjižnica Lenart

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

V napeti pripovedi, ki združuje elemente pustolovskega romana in pretresljivega vpogleda v najmračnejše skrivnosti holokavsta, nagrajeni novinar in priljubljeni romanopisec Jonathan Freedland razkriva izjemno življenjsko zgodbo prvega Juda, ki je pobegnil iz Auschwitza – človeka, ki je bil odločen opozoriti svet in prenesti resnico, ki je mnogi niso hoteli slišati.

Leta 1944 sta Walter Rosenberg (pozneje znan kot Rudolf Vrba) in Alfréd Wetzler postala prva judovska zapornika, ki jima je uspelo pobegniti iz Auschwitza. Knjiga se osredotoča predvsem na Vrbovo življenjsko pot. Bil je star komaj devetnajst let, ko je ugotovil, da »preselitveni tabori«, o katerih so govorili nacisti, v resnici pomenijo množično smrt. Kot zapornik, zadolžen za pregledovanje osebnih predmetov novih ujetnikov, je med njimi našel otroške igrače in oblačila – neizpodbiten dokaz, da umirajo cele družine. Odločil se je, da mora pobegniti, ne le zaradi lastnega preživetja, ampak da bi opozoril Jude po Evropi na grozljivo resnico. Po pobegu z Wetzlerjem je nastalo natančno poročilo, znano kot Poročilo Vrba–Wetzler. Čeprav so britanski in ameriški uradniki že imeli določene informacije, je to poročilo pretreslo mednarodno javnost. Neposrednih vojaških ukrepov sicer ni sprožilo, a je posredno rešilo približno 200.000 madžarskih Judov. Vrba pa si nikoli ni mogel oprostiti, da jih niso rešili še več. V zadnjih poglavjih spremljamo Vrbovo povojno življenje – njegovo kariero biokemika, pa tudi osebne stiske in oddaljen odnos z dvema hčerkama.

Jonathan Freedland je angleški novinar, ki je za Rosenberga oz. Vrbo prvič slišal, ko si je ogledal znameniti dokumentarec Shoah Clauda Lanzmanna. Prav tako piše trilerje pod psevdonimom Sam Bourne.

Freedlandovo delo bereš kot napeti roman, čeprav gre za skrajno resnično in bolečo zgodbo. Razkriva prevaro, ki je omogočila množične poboje, in hkrati neuspeh sveta, da bi se ustrezno odzval. Je ena tistih knjig, ki jih skoraj ne moreš odložiti – čeprav včasih komaj zmoreš obrniti naslednjo stran.

Prispevala: Neža Molnar, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Gre za roman za mlade, ki je prirejen po knjigi Izbira. Edith Eger je bila madžarska telovadka in balerina, ko so jo leta 1944 pri šestnajstih letih skupaj z družino odpeljali v Auschwitz. Njo in sestro so ločili od staršev, ki so izgubili življenje v plinski celici. Postala je učenka Viktorja Frankla in pri petdesetih doktorirala iz klinične psihologije. Kljub vsem grozotam, ki jih je preživela, pa gre predvsem za zgodbo o ljubezni. Zgodbo o prvi mladostniški ljubezni, o ljubezni med starši in otroki, o ljubezni med sestrami. Kljub vsem grozotam taborišča, pa so obstajali tudi vojaki, ki so bili sočutni, ki so znali, če je bilo potrebno, tudi pomagati. Gre tudi za zgodbo o ljubezni po tem, ko so se taboriščne grozote končale. Ni šlo za romantično ljubezen, šlo pa je za to, da sta si z možem vse življenje stala ob strani in vedno znova izbrala drug drugega. Plod ljubezni so bili tudi otroci, vnuki in pravnuki. In ravno te štiri generacije so bile najboljše maščevanje za vse, kar se je dogajalo v taborišču. Vedno namreč lahko, kot je zapisala avtorica sama, v vsakem trenutku izberemo, koga bomo imeli radi in komu bomo izkazovali svojo ljubezen. To pa je edino, kar je pomembno.