Za pisateljski stil Dušana Čatra je morda še najbolj značilno, da je vsaka njegova nova knjiga popolnoma drugačna od prejšnje, kar velja tako za vsebino kot slog.
To poigravanje z najrazličnejšimi žanri je tokrat naplavilo Deželo ZOO: Povest o dobrih in slabih ljudeh. Gre za neke vrste zgodovinski roman, ki orisuje življenje splavarjev v Savinjski dolini tik pred drugo svetovno vojno. Takrat so s splavi še zadnjič tovorili les vse do Beograda, ta obrt pa je po vojni popolnoma izumrla.
Na resnično zgodovinsko osnovo in dejstva, med katerimi se znajde tudi kakšen ljudski mit, je prilepljena izmišljena zgodba o splavarskem veleposestniku Hermanu Habermanu in njegovima sinovoma, Maksu Albinu ter Frideriku. Prvi se pripravlja na poroko, drugi ga zato med služenjem vojaškega roka pride obiskat. A medtem ko je starejši brat ‘na rajži’, se Friderik nevarno zaplete z bodočo nevesto… Ko se sinova tako skupaj znajdeta na splavu, ki potuje proti Beogradu, je soočenje neizbežno.
Prva stvar, ki vam bo padla v oči ob prebiranju Dežele ZOO, je seveda stil. Ta posnema rahlo arhaični slog slovenskih domačijskih povesti iz 30-ih let, kar lepo sovpada s temo romana. Avtor je s to izbiro romanu dodal nekakšen lahkotnejši, rahlo humoren pridih in čeprav obstaja nevarnost, da bi tovrstni jezik bralcu utegnil iti na živce, se ga že po nekaj straneh povsem privadi, hkrati pa se je potrebno pisatelju prikloniti s klobukom do tal za izjemni besedni zaklad ter poznavanje splavarskega žargona. Več kot očitno je opravil domačo nalogo glede zgodovinskega dela, pokazal pa je tudi, da se poleg slovenskih klasikov izplača brati tudi ‘Večernice’.
Druga temelja značilnost vseh Čatrovih romanov pa so izjemo dodelani liki. Z ravno prav podrobnimi, a ne prenapornimi opisi zna bralcu grafično pričarati sleherno osebo na način, da ga bralec ne samo vidi pred sabo, temveč tudi dobesedno začuti njegov karakter, zasluti njegove misli in podoživi njegovo duševno stanje. To velja za vse nastopajoče, od glavnih protagonistov, očeta deloholika Hermana, starejšega sina delo- in alkoholika Maksa Albina, ki ima kljub izjemno nasilnemu karakterju tudi sposobnosti, zaradi katerih je med ljudmi spoštovan; pa bolj mevžastega in zasanjanjega Friderika, ki s sabo nosi kopico kompleksov zaradi starševskega favoriziranja starejšega brata. Tudi stranske figure, kot je nesojena nevesta Helena, ki s svojim iskrivim karakterjem preprosto nima sreče z moškimi. Celo celjski Fičfirič Kondi, ki je v romanu obrobna figura, je učinkovito predstavljen na takšen način, da se bralcu dodobra vtisne v spomin.
Dežela ZOO ima poleg umetniške vrednosti na nek način tudi dokumentarno, saj osvetljuje delček slovenske zgodovine, ki je širši javnosti – predvsem tisti bolj oddaljene od Savinje – precej slabo poznan. K temu pripomorejo tudi v tančico skrivnosti zaviti elementi, kot na primer romska družina, ki se iz okolice Pliberka naseli ob Savinji: takšni in podobni detajli vas bodo skoraj zagotovo prisilili, da boste imeli ob knjigi odprto tudi Wikipedijo ali drug zgodovinski vir, sproti preverjali dejstva in se ob tem tudi kaj naučili. Sicer pa: prepričajte se sami.
Prispeval: Matija Štumberger, Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec
dobreknjige.si
Rezerviraj knjigo
