Salman Rushdie je poleg knjig, ki jih je napisal in za katere si želi, da živijo svoja neodvisna življenja in govorijo same zase, znan tudi po tem, da je bila zaradi romana Satanski stihi, ki ga je leta 1988 izdal pri svojih enainštiridesetih letih, nad njim izrečena fatva – leto dni po izidu ga je ajatola Homeini, iranski verski voditelj, obsodil na smrt (ter sam umrl še istega leta), poleg njega pa tudi vse, ki so (ali bi še bili) z romanom kakorkoli povezani (poleg založnikov tudi prevajalci). Fatva, ki je doletela Rushdieja, bi lahko s smrtjo tistega, ki jo je izrekel, prenehala veljati, a se je leta 2016 pojavila ponudba nekaterih iranskih državnih voditeljev, ki so za njegovo smrt ponujali denarno nagrado. Sodeč po napadu, ki ga je avtor doživel leta 2022, triintrideset let po izreku obsodbe (časovna dolžina Kristusovih let), je (bila) očitno še vedno aktualna; med muslimani je namreč sprožil ogromno ogorčenja in v njih prebudil bes, ki se ne poleže, saj naj bi bile po njihovem mnenju njegove knjige do islama žaljive. Pisatelj je bil po izreku smrtne obsodbe pod policijskim varstvom več kot desetletje in ima za seboj tudi mnogo selitev, ni pa se nikoli povsem umaknil iz javnosti in v očeh mnogih pooseblja simbol svobode, boja proti mračnjaštvu ter neizmernega poguma.
»Da bi se spet rodil, moraš najprej umreti.« To je prvi stavek zloglasnih Satanskih stihov in deluje v luči atentata, ki ga je Rushdie preživel, kar nekako srhljivo. Zanimive so tudi njegove sanje dve noči pred usodnim nastopom v Chautauqui (ZDA), krajem soočenja s svojim morilcem, kjer naj bi, ironično, govoril o pomenu zagotavljanja varnosti za pisatelje in vzpostavljanju varnih prostorov za tiste, ki jim v domovini grozijo s smrtjo: sanjal je gladiatorja, ki ga napade s sulico. Čutilo se je kot slutnja in ni mu bilo do nastopa, čeprav so se nanj zanašali, a ker je potreboval obljubljeni honorar in ker v slutnje ne verjame, se je dogodka vendarle udeležil. Prav tako je zanimiv izsek njegovih misli v noči pred nastopom, ko se je zroč v razsijano lunino telo spomnil prizora iz filmske klasike Potovanje na luno (1902), v kateri prvi potniki, ko jih izstrelijo iz plovila, pristanejo v luninem – pomenljivo? – desnem očesu. Za nazaj avtor o teh slučajnostih razmišlja kot »o vdoru čudežnega v življenje nekoga, ki ne verjame v obstoj čudežnega« (str. 82), četudi je ustvarjal pretežno namišljene svetove (njegovi romani so prepojeni z magičnim), a jih sklepno vendarle zavrne kot nebulozna in ostaja zavezan razumskosti. V čudeže, kot zapiše, verjamejo njegove knjige, ne pa tudi on sam. Čeprav, prizna, je bilo preživetje brutalnega smrtonosnega napada res nekako čudežno – kot da bi magično postalo realizem (str. 85).
Ko se nad Rushdieja iz množice požene A. (tako imenuje svojega napadalca) in mu v sedemindvajsetih sekundah, kolikor jih preteče, da ga odtrgajo od napadenega telesa, povzroči kar nekaj smrtonosnih vbodov z nožem, pisatelj kljub temu, da si je v vseh teh triintridesetih letih od izreka fatve nemalokrat predstavljal, kako se pojavi njegov morilec, ko ga naposled ugleda, ohromljeno obstane in pomisli:
»Ti si torej to. Tu si.« In v nadaljevanju tistih nekaj kratkih sekund: »Zakaj zdaj? Ali res« (str. 17)? Zdravniki so njegovo življenje rešili, a je šlo za las.
Da je lahko razrešil travmo nečesa tako strašljivega, kot je poskus umora, in sprejel vse posledice tega dejanja, s katerimi bo moral živeti do konca svojega življenja, je moral o tem pisati. Šele s pisanjem si je namreč omogočil sprejetje tega, kar se mu je zgodilo, in si nazaj pridobil moč samozavesti – na nasilje je odgovoril z ustvarjalnostjo.
Obenem je ta knjiga tudi izpoved o veliki moči ljubezni in poklon soprogi Elizi, prav tako pa tudi zahvala vsem prijateljem in bralcem, ki so mu z oblikami moralne podpore vzpodbudno pomagali na poti ponovnega vstajenja.
»Spet sem pomislil, da je ljubezen resnična sila, zdravilna sila. Nikakor ne dvomim, da je vsa ljubezen, usmerjena vame – tako ljubezen neznancev kot svojcev in prijateljev – veliko prispevala k mojemu okrevanju.
Na začetku … takrat … po fatvi … sem čutil veliko sovražnosti, celo v svetu literature … Občutek imam … da me imajo zdaj … mogoče nekoliko radi.
Vedno sem poskušal samo … dobro pisati … pisati prave stvari. Samo to sem … (str. 94-95)«
Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
dobreknjige.si
Rezerviraj knjigo
