Zvrst: leposlovje za odrasle

V tem romantičnem in prisrčnem romanu se dva neznanca po naključju srečata med snežnim metežem in skupaj preživita en popoln večer, misleč, da se ne bosta nikoli več videla. A zdi se, da ima usoda drugačne načrte. Ko se je dvaintridesetletna Noelle vračala iz srečanja na bivši fakulteti, jo je na avtocesti presenetil močan snežni metež. Obtičala je v svojem avtomobilu in ker se je njen telefon izpraznil, ni mogla stopiti v stik z družino. Prav tako je v sosednjem avtomobilu obtičal simpatičen Sam, ki je bil na poti do letališča in se vrača nazaj v Ameriko. Noelle je ponudil pomoč in po nekaj oklevanja se je presedla v njegov avtomobil, da bi si napolnila telefon. Tako sta skupaj preživela naslednjih osem ur, dokler ceste niso bile očiščene. Razšla sta se brez, da bi si izmenjala kontakte. Se bosta še kdaj videla? Ali pa je bilo to le naključno srečanje … Knjiga ne govori le o iskanju ljubezni svojega življenja, temveč o iskanju samega sebe, svojega življenjskega namena.

Prispevala: Neža Molnar, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Shuggie Bain je prvenec škotskega pisatelja Douglasa Stuarta, zanj je v desetletje dolgem ustvarjalnem procesu snov zajemal iz lastnega otroštva, pot k mednarodnemu uspehu pa mu je tlakovala bookerjeva nagrada. V izvrstnem slogu napisana družinska zgodba nakaže zgodovinske okoliščine in naslika življenje v revni soseski, v ospredje pa postavlja presunljive intimne usode. Naslovni literarni lik, nežen in rahločuten deček, izključen iz otroške igre kot tihi opazovalec pestuje misel o lastni drugačnosti, na katero ga nenehno z neusmiljenimi zbadljivkami opozarja še okolica. Središče njegove naklonjenosti in pozornosti je mama Agnes, ki so jo zveza z napačnim moškim, poteptan ponos in nenehna razočaranja pahnila na dno, v globoko odvisnost od alkohola. Ujeta je v začaran krog popivanja, jutranjih streznitev in opotekanja v nov dan, pod bremenom katerega ponovno kloni v alkoholni omami. Posebej ganljivi so tisti deli romana o Shuggiejevi prizadevni skrbi za mamo, doživeto opisani so otrokovi strahovi, na kakšen prizor bo naletel ob vrnitvi iz šole, hkrati pa v njem tli upanje, da bo Agnes trezna. Takšni trenutki sreče so redki in zato zanj še posebej dragoceni, takrat zadržuje dih, da se ne bi prehitro razblinili.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Prevod dela: La figlia oscura, 3.300 izv. Kariera ali družina? Saj si enakopravna, izbereš lahko kar želiš! Danes si le želim, da bi se tej dilemi uspelo izogniti čim več žensk in jim to iskreno privoščim ter se veselim zanje. Mislim pa, da je realnost, če si to priznamo ali ne, drugačna. Elena Ferrante izbira ženske teme in tudi Izgubljena hči je že z naslovom ženska. Bližje bo tistim, ki so vam bili všeč Dnevi zavrženosti, kot tistim, ki se navdušujete nad Neapeljskim ciklom. Glavna junakinja Leda je na videz uspešna in sama s sabo pomirjena ženska srednjih let. Njeno veselje, da je končno sama in brez obveznosti ter mehanično ohranjanje stika z odraslima hčerama pa nas navda s tesnobo. Ženska v teh letih bi vendar morala do solz pogrešati odsotni hčeri in hrepeneti po vnukih, da se jim bo razdajala. In res se tudi v Ledi zbudi tesnoba, ko na počitnicah opazuje mlado mamico Nino z majhno hčerko Eleno. Ta v njej prebudi spomine na lastna prva leta materinstva ter razočaranje nad odsotnimi izpolnjujočimi občutki ter krivdo nad željo po življenju brez otrok. Kaj storiš, ko se dan za dnem zbujaš v take občutke? Morda odideš, kot sin iz svetopisemske zgodbe. Morda se tudi vrneš, kot taisti izgubljeni sin (zakaj le, če ne spet zaradi občutkov krivde?) in te družina sprejme z odprtimi rokami. Vendar nisi sin, si hči, in tvoj odhod ne bo nikoli odpuščen in pozabljen. Brez krivde ne smeš in ne moreš živeti, to je prekletstvo izgubljene hčere. Po nekaj dneh se Leda približa Nini z nerazložljivo željo po nečem, kar še sama ne razume. Morda želi Nini razkriti, da si je z materinstvom nakopala neizbrisno krivdo (ni to kruto?), morda opozoriti, naj ne ponovi njene napake odhoda (katerega, od hčera ali nazaj k hčerama?), morda bi le želela čutiti nekaj pristne materinske ljubezni, ki je sama ni mogla dajati? Preprost motiv, izgubljena igračka, postane simbol marsičesa, predvsem pa tega, kako smo težko zveste same sebi, če smo drugačne od tistega, kar se od nas pričakuje. Mislim, da nismo v manjšini. Priporočam, ne samo bralkam.

Prispevala: Neža Bandel, Kosovelova knjižnica Sežana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo