Iskanje COBISS
Iskanje COBISS

Zvrst: spomini

Objem na vrhu sveta

Marija in Andrej Štremfelj sta se objela na vrhu sveta kot prvi zakonski par v zgodovini himalajskih vzponov.

7. oktobra 1990 sta Marija in Andrej z roko v roki stopila na 8848 m visoko streho sveta. Marija je bila kot prva Slovenka, tretja Evropejka in 13. ženska na svetu, ki ji je to uspelo. Andrej je enajst let pred tem, 13. maja 1979, že stal tam. Skupaj z Nejcem Zaplotnikom sta bila prva Slovenca, ki sta osvojila Sagarmatho, čelo neba, kot pravijo Mount Everestu v Nepalu oz. Čomolungmo, tibetansko mati vesolja. Je tudi edini na svetu, ki v rokah drži dva zlata cepina in edini Slovenec, ki mu je bilo dvakrat dano splezati tako visoko. Sedaj je pred nami knjiga, v kateri vsak posebej, vsak na svoj način in vsak z drugačnimi očmi podoživljata tisti čas. To ni le knjiga o Everestu. Dobršen del knjige je sicer posvečen odpravi Alpe Adria Sagarmatha, v kateri je bilo 13 slovenskih in italijanskih alpinistov. Iz odprave je istega dne uspelo priti na vrh še Janezu Jegliču in Šerpi Lakpa Riti. Predvsem je to knjiga o njunem življenju. O strahovih, željah, žalosti in veselju. Takrat sta prvič na odpravo odšla ob skupaj. Doma sta za skoraj tri mesece v varstvu domačih pustila dva majhna otroka. Vsi težki trenutki, kot pravita v knjigi, so izginili v pozabo. Zakonca Štremfelj sta uspešno združila družino in vrhunski alpinizem.

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Prežeta s soljo

Zakonca Winn sta takorekoč čez noč postala brezdomca. Finančni neuspeh in dolgo pravdanje na sodišču sta jima vzela dom in vse njune prihranke. Na vrh vsega Moth zboli še z neozdravljivo boleznijo. Zdravniki mu svetujejo, da naj počiva in da naj bo previden pri hoji. Nekaj časa sta Raynor in Moth kot brezdomna brodolomca vedrila pri prijateljih, potem pa sta se odločila, da bosta prehodila angleško obalo. Podala sta se na Jugozahodno obalno pot, ki s svojimi nekaj več kot 1000 kilometri velja za najdaljšo označeno pot v Veliki Britaniji. V nahrbtnika sta spakirala najnujnejše, šotor pa je postal njun novi dom. Divje kampiranje na robu pečin in pičla hrana sta na njiju delovala zdravilno. Narava je bila njun varen kotiček. Življenje se jima je počasi ponovno pričelo postavljati na noge.

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Daljna ženska

14. januarja letos (2020), mineva 70 let od smrti Alme M. Karlin, naše svetovne popotnice, pisateljice in izobraženke, rojene v Celju. Pred dobrimi 100 leti se je odpravila na potovanje po svetu, kar je bilo za žensko nenavadno v tistem obdobju. Toda Alma je bila fascinantna , radovedna, talentirana in kot razberemo med vrsticami avtobiografskega romana Daljna ženska, zelo čuteča in dobrotna oseba. Njen opus obsega 24 objavljenih del, še več njenih del pa je ostalo v rokopisu. Prav med temi je Jerneja Jezernik našla zgodbo o Alminem poznanstvu z nemškim novinarjem Hansom Joachimom Bonsackom, ki je postal nemški politični begunec. Leta 1934 je Bonsack preko pisem vzpostavil stik z našo svetovljanko Almo Karlin. Nič ni skrival, da je občudovalec skrivnostne, vabeče in “daljne ženske”, kakor jo je poimenoval v pismih že na začetku. V prelomnem letu 1935 se je njuno dopisovanje prekinilo. Vzpostavilo se je spet leta 1937, ko so Hansa Joachima aretirale francoske oblasti in je v njegovem imenu pisal župnik Jean Klein. Po vsem, kar se mu medtem zgodilo, se je Alma odločila, da mu ponudi zavetišče v svojem domu. Almi in njeni prijateljici Thei je bil visok, temen in bister mladenič sprva všeč, toda skupno življenje je sčasoma dobivalo vse več razpok. Frank van Halen, kakor se je podpisoval, je vse bolj izkoriščal velikodušnost in dobroto svojih gostiteljic. Alma se je trudila, pisala pisma svojim znancem, pomembnim ljudem, da bi mu pomagala, vendar je uvidela, da ni kos njegovim lažem. Ko so jo dosegle govorice, da Bonsack izkorišča njeno finančno pomoč in zatočišče, je prvič začutila, da ga prezira. S Theo sta prodali še klavir, da bi mu pomagali, bili sta finančno in čustveno izčrpani, pahnjeni v globoko duševno stisko. Skozi zgodbo začutiš veličino in dobroto te krhke ženske, nemirnega duha in prezir do mladeniča, ki jo je izkoriščal. To je verjetno Almina najbolj iskrena literarna izpoved, ki odstre njena čustva.

Prispevala: Zdenka Krautič, Knjižnica Lenart

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

12 000 kilometrov greha

Bernarda Jurič je spomladi 2018 v 27 dneh prekolesarila 5.500 kilometrov od Pertha na zahodni do Sydneya na vzhodni obali Avstralije. Ker ji to ni bilo zadosti, se je jeseni vrnila in se kot prva in edina ženska doslej, udeležila posamične kolesarske dirke od severa do juga avstralske neskončnosti. 6200 kilometrov dežele kengurujev je premagala v 34 dneh. Tako je tudi prva na svetu, ki ji je uspelo v enem kolesarskem letu prevoziti obe poti brez spremljevalne ekipe in v ekstremnih razmerah. Večino časa je bila v coni digitalne tišine, brez mobilnega signala, s pomočjo katerega bi lahko poklicala na pomoč. V vročem pesku je videla odtise dolgih in debelih kač, ki bi jih lahko primerjala z debelino gasilske cevi. Med vrtenjem pedal po razgretem asfaltu, si je kot mantro ponavljala PIN številko kreditne kartice, s katero si je lahko privoščila sladoled na bencinskih črpalkah vsakih nekaj sto kilometrov. Spanje v postelji je bil pravi luksuz. Ta čas, ko so se ji sušile ene in edine kolesarske hlače, si je v mestih zavita v brisačo poiskala hrano. Odrgnine tam spodaj je niso ustavile. Dežela tam spodaj jo privlači kot magnet in verjetno tam še ni rekla zadnje besede.

Odlomek iz knjige

Sama, končno me nihče več ne nadzira. Ustavlja me divjanje vetra, občutek imam, da me hoče pretrgati na dvoje. Tako kot je Kravelj hudiča presekal na dva kosa. Tudi jaz sem zdaj v dveh kosih, telo (na srečo v enem kosu) je tukaj, misli pa so drugje, med njimi ni povezave. Ustavim se. Stopim s kolesa. Okrog poldneva bo. Sonce žge in pod pravim kotom pregreva moje telo. Hodim in potiskam Ozija, v glavi pa mi divja. Brbnončice si želijo nekaj osvežilnega, požirek hladne vode, košček svežega sadja. Praznina, kamor seže pogled, samo goreča cesta. Satelit se je izgubil. Popolna digitalna tišina.

(str. 149)

 

Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo