Založnik o knjigi:
Pingvin Pingo še nikoli ni videl knjige – nekega dne pa se je na ledeni gori znašla čudna listasta stvar … in spremenila njegovo življenje ter pingvine pripeljala do knjižnice, kjer jih čakalo še veliko čudnih listastih stvari, ki so jim popestrile in polepšale življenje.
Knjiga je namenjena otrokom od 3. do 9. leta.
Roman spremlja usodo treh žensk treh generacij družine Zanut: mame Marije, hčere Marine in vnukinje Zorke, ki se na begu pred fašističnim režimom iz Trsta zatečejo k sorodnikov v Istro, kasneje pa jih pod streho vzame družina Gruden iz Maribora. V ospredju zgodbe je Marina, ki z mamo živi v izrazito patološkem odnosu. Versko fanatična mama hči pretepa in jo psihično maltretira. Kljub temu se Marina čuti dolžna skrbeti zanjo, saj ji mama predstavlja steber pokončnosti in odločnosti. Kratkotrajen beg iz strupenega okolja ji omogoči poroka z Antonom, ki pa je prisiljen zbežati iz države zaradi radikalnega nasprotovanja fašizmu. Marinina vrnitev k mami pomeni vrnitev v stare tirnice ponižanja, nasilja in zlorabe. Čisto drugačen pa je odnos babice do vnukinje. Nona prisrčno Zorko obožuje, a hkrati hčeri očita, da je vnukinjo preveč razvadila in slabo vzgojila. Zorka odraste v upornico, ki se pridruži socialistični mladini in odide v partizane.
Naslov dela temelji na zgodovinskih dejstvih. V času gospodarskega vzpona Trsta so predpisi omogočali priseljencem, ki so finančno vlagali v dobrobit mesta, da niso odgovarjali za svoja pretekla kriminalna dejanja. Zato se je prebivalcev mesta prijela zmerljivka: »Tržačan, Tržačan, napol tat, napol morilec.« Z tem reklom istrski otroci zmerjajo tržaške begunke. Družina pri sorodnikih v Istri prvič resnično začuti težo begunstva. V revnem kmečkem okolju jih zaznamuje pečat tujosti, zato se zatečejo v Jugoslavijo, v Maribor, kjer pa se zgodba ponovi. Begunstvo je ključna tematika romana, tako političnega kot osebnega. Je iskanje smisla ter osebnega prostora v času zgodovinskega preloma.
Prispevala: Ana Marija Miklavčič, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka
Založnik o knjigi:
Zmajček Taj ni imel prijateljev, saj so se ga vsi bali. Potem pa je nekega dne v izložbenem oknu zagledal plakat, ki je vabil na medvedji piknik. Odločil se je, da bo izdelal medvedjo preobleko in se ga udeležil. A kaj kmalu se izkaže, da resnica vedno priplava na površje.
Predsodki in izključevanje so del vsakdana in včasih nam preprečijo, da bi spoznali nove prijatelje. Zgodba nam polaga na srce, naj sprejmemo ostale takšne, kakršni so. Obenem pa želi pokazati, da se prav dolgo ne moremo pretvarjati in izdajati za nekoga drugega, kar v resnici smo.
Knjiga je namenjena otrokom od 3. do 9. leta.
Mojca Širok je širšemu krogu poznana kot publicistka in dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima. Pred tremi leti je izdala svoj prvi kriminalni roman Pogodba, ki je požel vsa priznanja bralcev. V njem je bralce popeljala med umazane posle italijanske mafije in politike, tokrat, v drugem delu trilogije z naslovom Evidenca pa preplete italijansko podzemlje s slovenskim. V romanu se sedanjost prepleta s preteklostjo, nekateri so svojo umazano pot tlakovali še za časa Jugoslavije, svoje lovke pa razširili v mlado državo Slovenijo. Avtorica pravi, da je zgodba izmišljena, ozadje pa je še kako resnično, saj Slovenija po razširjenosti kriminala niti malo ne zaostaja za Italijo. Evidenca je vsebinsko popolnoma samostojna pripoved, le nekatere akterje zgodbe smo spoznali že v prvem romanu Pogodba. Na začetku romana v zaspani soseski v središču Ljubljane policija najde truplo v avtomobilu, ki je bil že nekaj časa parkiran pred garažo gospe Alme Zevnik, upokojene profesorice. Avtomobil je v lasti Mine Kralj, znane in prodorne novinarke na nacionalni televiziji. Le zakaj se je znašlo truplo Enza Berardija, italijanskega poslovneža, v novinarkinem avtu pred garažo gospe Alme Zevnik? Mina Kralj je raziskovalna novinarka, ostra in neposredna, nikomur ne prizanaša. Na soočenju kandidatov za evropske volitve se loti ministra za promet in infrastrukturo, češ, da je bil tesen sodelavec nekdanje službe državne varnosti. Na drugi strani trije mladi novinarji spletnega portala Razkrivajmo.si odkrijejo nezakonite posle z zemljišči, v katere je vpleten poslanec in podjetje s sedežem v davčni oazi. Ko se zdi, da padajo stari okostnjaki iz omare in se razkrivajo povezave med politiko, podzemljem, podjetniki, policijo… Naenkrat ne veš več, kdo je komu kaj dolžan, kdo vse ima evidenco in kaj se skriva v črnih dušah ljudi. Nekaterim ne pride nič do živega. Zgodba nas posrka v svoj vrtinec in kdaj pa kdaj se utrne misel: “Kaj pa, če je vse to res?” Mene je Mojca prepričala že s Pogodbo, navdušila z Evidenco in sedaj komaj čakam še zadnji del trilogije, ki se bo dogajal v Bruslju.
Prispevala: Zdenka Krautič, Knjižnica Lenart
Topla zgodba o žalovanju in o novih začetkih
Najmočnejši izmerjeni potres na Japonskem 11. marca leta 2011 je sprožil gromozanski cunami, ki je uničil številna mesta in kmetijske površine. Katastrofa je vzela 19.000 življenj. Med njimi tudi Yuiino mamo in triletno hčerko. Od takrat ne ve, kako nadaljevati življenje. Ko se bori s svojo žalostjo, sliši po radiu zgodbo o starcu, ki je na svojem dvorišču postavil pokvarjeno telefonsko govorilnico. Tam ljudje, ki so izgubili ljubljeno osebo, z njimi komunicirajo po vetru. Telefon v vetru postane kotiček, v katerem si ližejo rane in celijo poškodovano življenje. Fantič hodi brat dedku časopis, mati se pogovarja s tremi umrlimi sinovi, deklica kliče v onostranstvo psa. Yui pri govorilnici spozna vdovca Takeshija, čigar hči od materine smrti ni več spregovorila. S pomočjo telefona v vetru si začneta graditi novo življenje.
Prispevala: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina
V mladinskem romanu Sončnica si glavni vlogi izmenjujeta petnajstletna Ajda in Voranc, ki sta sošolca, soseda in prijatelja že od malih nog. Ajda živi s staršema v novogradnji, ki jo je zasnoval in zgradil njen oče arhitekt. Voranc pa živi skupaj z mamo v stanovanju v sosednjem bloku, očeta je izgubil, ko je bil še majhen. Najprej spoznamo odnos med najstnikoma in v šoli, pa tudi dinamiko med družinama Ajde in Voranca. Ko se v razpadajočo vilo v njihovi ulici naseli klošarka oziroma, če uporabimo prijaznejšo besedo, brezdomka, se začne dogajanje zapletati. Ženska ju kliče ljubček in ljubica ter skuša z njima vzpostaviti stik. Ajda se je sprva boji, Voranc pa je bolj rahločuten in ga gospa s svojo drugačnostjo hitro pritegne. Ko pri slovenščini dobijo nalogo, da morajo pripraviti predstavitev teme, ki jih zanima, se Voranc takoj odloči, da bo tema Ljudje z roba. V nalogo seveda vključi tudi Ajdo, saj je to naloga za dvojice. Ajdo Vorancova odločitev vznemiri in šokira, a se kmalu sprijazni in ne samo to, tudi navduši se. Da bi opravila nalogo, se odločita, da bosta gospo obiskala in z njo opravila intervju. Ker ne uspeta izvedeti njenega imena, jo poimenujeta kar Sončnica, saj nosi na pokrivalu večinoma zataknjene cvetove sončnic. Kmalu ugotovita, da je Sončnica nekaj posebnega, govori v rimah in spoznata, da je živela tudi na Švedskem. Tudi knjiga Pika Nogavička in njena vila Čira čara se uspešno spleteta v njeno zgodbo. Zanjo sta otroka kot Anica in Tomaž iz knjige, prijazna in iskrena otroka. Ko jima skupaj podari star izvod knjige Pika Nogavička, zanju pripravi pogodbo s katero se dogovorita, da bo knjiga pri vsakem pol leta. Ima pa Sončnica kup težav, ki so jo tudi spravile na cesto. V razpadajoči vili si najde dom, ki ga je vedno iskala oziroma pogrešala. Hkrati pa spoznamo, da se tudi otroka spoprijemata vsak s svojimi stiskami. Voranc o smrti očeta sploh ne govori, Ajda pa se sooča z motnjami hranjenja in nerazumevanjem staršev. V ospredju je vsekakor odraščanje, sprejemanje drugačnosti in soočanje s težavami, o katerih se ne govori. Knjigo zaokroži dr. Lea Šugman Bohinc s spremno besedo Stvari niso takšne, kot so videti, kjer je poglobljen pogled na problematiko, ki je izpostavljena v knjigi.
Prispevala: Ana Dolinšek, Mariborska knjižnica
Založnik o knjigi:
V najbolj sivem mestu med vsemi sivimi mesti se je pojavil plakat »Tekmovanje za najlepši vrt v mestu«. Videli so ga otroci in odrasli in novica se je po malem širila od ust do ust. Na mestnih oknih in balkonih je bilo videti vedno več cvetja. Vrtovi, terase in dvorišča, pa tudi najbolj nepričakovani kotički so se domiselno oblekli v pisane barve. Ulice so postajale vedno bolj zelene. Parkirišča so se spreminjala v parke, v njih so se igrali otroci. Mesto se je okrasilo z zelenjem, barvami in vonjem po cvetju. Bližal se je dan razglasitve velike nagrade …
Knjiga je namenjena otrokom od 3. do 9. leta.
Založnik o knjigi:
Matija zelo rad bere, a ne mara matematike, saj se v njegovi glavi številke neprestano mešajo. S pomočjo mame in specialne pedagoginje vztraja in uspešno premaguje težave, ki mu jih povzročajo številke.
Diskalkulija je razvojna motnja pri razumevanju števil, ki prizadene skoraj tolikšno število otrok kot disleksija. Je še vedno razmeroma slabo raziskana, prizadete pa ovira pri vsakdanjih dejavnostih. Povzroča težave pri doseganju šolskega uspeha, vključevanju v družbo, v poklicnem in samostojnem življenju.
Knjiga je namenjena otrokom od 3. do 9. leta.
Zrno od frmntona je nadaljevanje oziroma drugi del romana Šavrinke. V obeh delih gre za spomine gospe Marije Franca, ki jo je pisatelj obiskoval in obenem zapisal njeno življenjsko pot. V romanih postane protagonistka Katarina Pavlič in vaščani jo kličejo krajše kar Katina. Gre za osebno pripoved šavrinke. Šavrinka je poimenovanje za dekle ali ženo iz najrevnejših predelov slovenske in hrvaške Istre, predvsem njenega severnega dela. Te ženske so se ukvarjale s prodajo pridelkov, predvsem jajc in drugega drobnega blaga. Po Istri so nabirale kmečke izdelke in jih hodile prodajat v Trst po višji ceni. Tako so nekaj malega zaslužile in pomagale preživeti svoje številčne družine. Šavrinke so delovale od konca 19. stoletja, pa vse do druge svetovne vojne. Zaradi hudega pomanjkanja hrane in težkih časov so nekatere še naprej trgovale tudi po vojni. Katina je bila vdova in mati petih otrok. Moža so ji ubili Nemci, ker je pomagal partizanom. Povojna oblast jo je zaradi njene dejavnosti preganjala, češ da povzroča gospodarsko škodo novonastali državi Jugoslaviji. Oblast jo je obtožila tihotapljenja ljudi čez mejo v Italijo in še mnogo drugih stvari, za katere Katina sploh ni vedela, kaj pomenijo. Ves čas je vztrajala, da je nedolžna in da so vse obtožbe lažne, a so jo oktobra 1948 zaprli in v zaporu je preživela celo leto.
Prispevala: Tina Oman, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka
Avtor potopisnega romana Transverzala, Jakob J. Kenda, je slovenski prevajalec, literarni zgodovinar, pisatelj in kulturni menedžer. Leta 2019 je izšel njegov nagrajeni prvenec Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike. S knjigo Apalaška pot je Jakobu J. Kendi uspel trojni podvig; kot prvi Slovenec je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, po mnogih prevajalskih uspehih je napisal svojo knjigo ter knjigo izdal v samozaložbi in tako uspešno promoviral in prodal več kot dva tisoč izvodov. Eden izmed razlogov, da je leta 2017 prehodil Apalaško pot, je bila Transverzala, tako se je lotil novega projekta, promocijo Slovenske planinske transverzale, ki jo je on prvi sklenil v krožno pot. Transverzala je bila kot krožna planinska pot predlagana že leta 1951, vendar so jo iz političnih in drugih razlogov uspeli speljati le polovico. Leta 2019 je Jakob J. Kenda, avtor knjige Transverzala, določil potek celoten trase in jo skupaj s svojima otrokoma in prijatelji tudi prehodil. Knjiga Transverzala je več kot le potopisni roman, saj avtor podaja zanimive zgodovinske zgodbe, opisuje ljudi, z budnim in pozornim očesom opisuje naravne in kulturne lepote, ki jih srečuje na poti. Knjiga je tudi vzgojni priročnik za mlade, saj avtor na ljubeč način spodbuja otroka k pohodu, poslušanju, pogovarjanju in medsebojnemu spoštovanju. Knjiga je lahko izjemno družinsko branje, ki bo družine vsekakor nasmejala, nahranila z znanjem, predvsem pa povezala.
Prispevala: Tina Škrokov, Knjižnica Koper
