Zvrst: družbeni roman

Julija Back, nova županja mesta Halstaholm, ki leži »streljaj« stran od glavnega mesta Švedske, si za prvo nalogo zastavi ponovno oživitev mesta in nekdanje tovarne pnevmatik. Tovarna je kljub temeljiti prenovi pred enajstimi leti zašla v težave in bila nazadnje zaprta. Nekdaj rastoče mesto, v katerem so vsi verjeli v svetlo prihodnost, je po zaprtju tovarne začelo počasi, a vztrajno propadati. Prebivalci so se množično izseljevali v Stockholm in druga švedska mesta, saj doma niso več našli novih zaposlitvenih priložnosti.

Med brskanjem po spletu Julija naleti na novico, da nemški megakoncern Sanjska postelja prihaja v Stockholm. Odloči se, da bo poklicala na sedež podjetja v Hamburgu in generalnega direktorja Konrada Kaltenbacherja poskušala prepričati, da je nekdanja tovarna pnevmatik idealna izbira za njihovo novo tovarno v Skandinaviji. Zaveda se, da bo morala izpolniti številne zahteve koncerna, zato se takoj loti dela.

Ustanovi delovno skupino, ki jo sestavljajo: nekdanji zaposleni v tovarni pnevmatik in danes brezposelni Bosse Balin, desetletni Peter, ki tekoče govori nemško, gospa Johansson, upokojenka in nekdanja sodelavka mladinskega centra, ter ona sama. Pomaga jim tudi njena tajnica, gospa Harriet. Vsak član skupine dobi natančno določeno nalogo, ki jo mora opraviti pred obiskom generalnega direktorja.

Bosse Balin mora pripraviti nov urbanistični načrt in zagotoviti ekskluzivno zemljišče ob jezeru, kjer bi si generalni direktor lahko zgradil novo domovanje. Ker je Petrova mama Nemka in deček tekoče govori nemško, dobi nalogo organizirati tečaj nemškega jezika za učitelje domače šole. V prihodnjem šolskem letu naj bi se v mestu odprla šola z nemškim učnim jezikom. Gospa Johansson mora prepričati Borjeja Bolmgrena, lastnika hiše in zemljišča, na katerem je predvidena gradnja večjega parkirišča za potrebe nove tovarne, da občini proda svojo nepremičnino. Harriet pa mora poiskati primerno darilo za direktorjevo ženo.

Vse poteka gladko, dokler informacija o morebitnem konkurentu za sedež megakoncernove tovarne ne doseže Stockholma. Samostojni svetovalec Kenneth Carlander je odločen, da bo Sanjska postelja svoj sedež postavila v prestolnici. Na skrivaj se odpravi v Halstaholm, kjer se poveže s protestnim politikom Hassejem Eriksonom in skuša preprečiti prihod megakoncernа v mesto. Mu bo uspelo?

Jonas Jonasson (roj.1961) je švedski pisatelj in novinar, znan po svojem prepoznavnem slogu: kombinacije satire, humornega pripovedovanja in nenavadnih zgodovinskih preobratov. Mednarodno slavo je dosegel z romanom Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. V svojih delih se pogosto norčuje iz politike, ideologije, oblasti in človeške neumnosti.
Delo Kako so Švedi uresničili svoje sanje se umešča v Jonassov značilni satirični pogled na družbo. Skozi pretiravanje in duhovite situacije bralca spodbuja k razmisleku o sodobni družbi. To je knjiga, ki vas bo zagotovo nasmejala.

Prispevala: Ekaterina Kostov, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Začetek pripovedi je umeščen v avgust leta 1975, vanjo vstopimo s kratkim poglavjem, v katerem se trinajstletnica s kovčkom v roki vzpenja k vratom stanovanja, domu »druge« matere. Kmalu se razkrije, da jo je slednja nekaj mesecev po rojstvu predala sorodnikom, sedaj pa je bil otrok poslan nazaj v okrilje svoje biološke družine. Bežno se odstira njeno prejšnje življenje edinke pri nadomestni družini, pri čemer spoznamo, da so nove razmere, v katerih se znajde dekle, v popolnem nasprotju z njenimi dosedanjimi izkušnjami. Vrnitev jo zaznamuje tako navznoter kot navzven, saj ji okolica »prilepi nevidno nalepko z vzdevkom Vrnjena, povratnica«. Razpeta je med obe materi, na eni strani je »mama z vasi«, skopa z nežnostjo, na drugi »mama z morja«, od katere je deležna le materialne pozornosti. Vmes pa je ona sama z vprašanji brez odgovorov ter občutki krivde, sramu in nezaželenosti.

Jezikovna posebnost so dialogi v narečju, ki prispevajo k pristnosti v slikanju družbenega okolja. Poudarjena je drugačnost glavne literarne osebe in njena odtujenost od sveta, ki ga določajo grobe besede in dejanja, socialno pomanjkanje ter večinoma neljubeči odnosi. Prvoosebna pripovedovalka se z vidika sedanjosti in odrasle osebe ozira v otroštvo in obdobje, ki ji je zapustilo trajen pečat, hkrati pa je takrat spletla tudi tesne vezi. Znašla se je v okolju, kjer je bilo potrebno hitro odrasti, dokaz za to je bila sestra Adriana, drobna, na videz krhka deklica, s svojimi nočnimi strahovi, v bistvu pa zelo močna, bistroumna, predvsem pa skrbna in zaščitniška.

Roman Vrnjena je delo italijanske pisateljice Donatelle di Pietrantonio, ki literarno ustvarja ob poklicu otroške zobozdravnice ter svoje zgodbe umešča v pokrajino Pescara, iz katere sama izhaja. Preveden je bil v številne jezike, prirejen v gledališko predstavo in prelit na filmska platna. Vzljubili so ga tudi bralci, saj je prejel nagrado campiello za najboljšo knjigo po njihovem izboru.

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Nekega mrzlega jutra se na mestni tržnici pojavi deklica. Majhna, premražena, lačna. Komaj šest let stara. Otrok. Njene ročice so ledene, jezik tuj; ob besedi »policija« zakriči.  Žejo gasi s snegom, lakoto preganja med smetmi, med drobci hrane, ki jih je svet odvrgel skupaj z njenim obstojem. Deklica, ki jo začnejo klicati Jiza, nima doma, dokumentov, jezika ali imena. Prepuščena je brezbrižnosti sistema, a kljub temu nosi v sebi zaupanje in življenjsko moč. V drobcih vsakdanjih trenutkov in tihih srečanj odkriva toplino, tisto iskrico človečnosti, ki še obstaja, četudi je svet do nje neomajen, surov. Jiza spozna dva dečka, prav tako prepuščena svetu. Skupaj se premikajo po mestih, kjer jih nihče ne opazi; kjer se moč otroka skriva v drobcih poguma, zaupanja in tihih prijaznosti. Njihova pot ni pravljična; je pot po robovih revščine, tujstva in ranljivosti.

Michael Köhlmeier gradi svet tihega krika — svet, v katerem otroci tavajo po ulicah, neopazni, brez varnega zavetja, ranljivi, a kljub temu pogumni. Njegov jezik ne razlaga, ne moralizira; v tišini pripovedi besede tehtajo, pogled postane izpoved. Tišina spregovori o razčlovečenem svetu, ki se obrača proč od nemočnih. S preprostim, a močnim izrazom odpira temo otroške ranljivosti, družbene brezbrižnosti in drobnih čudežev dobrote. Roman je izpoved o ljubezni in zanemarjanju, o ljudeh brez porekla in izobčencih v razčlovečenem svetu. Köhlmeier nas z drobnimi, nevsiljivimi gibi pripovedi spominja, da tudi v najbolj odtujenih krajih lahko preživi drobec sočutja. In prav ta drobec ohranja človečnost v nas.

Prispevala: Daša Medvešček, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Sanje zaljubljenega dekleta po imenu Beth se po čudovitem, brezskrbnem poletju kruto končajo. Njena prva ljubezen mladi Gabriel podleže načrtom in vplivu svoje oblastne matere, katera uspešno loči zaljubljeni par ter doseže, da Gabriel nikoli ne izve za rojstvo svojega sina. Življenje ubira svoje poti, in tako si Beth ustvari življenje s Frankom na njegovi kmetiji. Angleško podeželje, delo v naravi in z živalmi ji nudi veliko užitkov in zadovoljstva, medtem ko Frank skupaj z bratom Jimmyjem in njunim sinom Bobbyem uspešno vodi kmetijo, vse dokler se ne zgodi tragična nesreča. Vse se spremeni, obžalovanja, obsojanja, žalost so del vsakdana. Odnosi so skrhani in na preizkušnji, še posebej, ko se na podeželje vrne Gabriel. S seboj pripelje sina, žena in mati ju je zapustila in se odselila v Ameriko, Gabriel pa se spopada s svojo kariero in vzgojo otroka. Pri obeh vlogah pa mu zna zelo pomagati ravno Beth in tako se odnosi prepletajo in zapletejo do neizbežnega konca.

Prispevala: Vesna Dobnik, Knjižnica Radlje ob Dravi

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Mirna je mlada ženska, že nekaj let oddaljena iz študentskih predavalnic kot poslušalka. Pripravlja se na doktorat in kot asistentka, mlada raziskovalka, podaja učenost mladim dušam, ki bodo po vsej verjetnosti v istem zoprnem položaju iskanja redne zaposlitve kot je trenutno sama. Humanizem pač ni v trendu povpraševanja, ponudba pojasnjevalcev le tega pa ogromna.

Finančno shemo si krepi z vodenjem turistov po Ljubljani. In spozna Kubanca Carlosa. Ker je patetika del zgodbe, se seveda zgodijo stvari, ki se imajo zgoditi. Carlos bi rad postal študent ljubljanske glasbene akademije, nima denarja in, ker še nima študentskega statusa, se mu  iztekajo dnevi dovoljenega bivanja v prekrasni Sloveniji. Pristaneta kot cimra najetega stanovanja, sprva neprostovoljno ampak…, v zraku se vedno najde nekaj za metulje v trebuhu.

Zgodba nam mimogrede prinese še nekaj politično zgodovinskih dejstev iz daljne nam Kube. Carlos v svojih opisih, s pridihom domotožja in jeze nad evropskim načinom in vrednotami razkrije, da Kuba še vedno pleše v ritmih tovariškega socializma.

Prispevala: Maša Uran, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Kairos je bog srečnega trenutka. Ujameš ga lahko le za čopek spredaj na čelu. Zdi se, da je enega takšnih trenutkov 11. julija 1986 v Berlinu doživela devetnajstletna Katharina, ko je srečala štiriintrideset let starejšega Hansa. Njuni letnici rojstva skupaj tvorita stotico, popolnost. Katharina, vajenka za stavljenje pri Državni založbi, in Hans, poročeni pisatelj in oče sinu Ludwigu, se zaljubita in postaneta ljubimca. Skupaj ustvarjata svoje prve skupne besede, glasbo in majhne obrede. Njuno razmerje določajo ostanki druge svetovne vojne in vihravi obeti družbenih sprememb. Tako kot tedanji delitvi nemškega ozemlja preti konec, tudi njuna ljubezen prehaja v nekaj veliko bolj temačnega in kompleksnega. Kasete z očitki o varanju postanejo Hansovo orodje za mučenje Katharine. Čas in trdnost njune navezanosti bosta pokazala, ali ju čaka svetla skupna prihodnost.

Kairos večplastnost doseže z mnogimi referencami na področju umetnosti ter omembami nekaterih najbolj znanih osebnosti takratnega časa. Skupaj s psihološko dodelanima protagonistoma, ujetima v mreže manipulacije in strasti, tvori sodobno klasiko, ki prinaša mnogo več kot let uvid v življenje v 80. letih 20. stoletja v Vzhodnem in Zahodnem delu Berlina. Močnim ljubezenskim čustvom in navezanosti nasproti postavlja prav tako zaznamujoče občutke negotovosti, razočaranja in smrti. O dvojici Kaíros-Kronos, Eros-Tanatos v romanu spregovori tudi avtorica spremne besede Kristina Jurkovič.

Nemška pisateljica in operna režiserka Jenny Erpenbeck je skupaj s prevajalcem Michaelom Hofmannom za angleški prevod romana Kairos prejela nagrado International Booker Prize. V slovenščino imamo prevedena tudi romana Srečišče ter Ob koncu dni.

Prispevala: Eva Zadravec, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Glasba je ljudi od nekdaj povezovala in zbliževala. Pozitivno vpliva na razpoloženje, saj poslušalce s svojimi blagodejnimi vibracijami odpelje v stanje, v katerem se celotna skupnost harmonično poveže.

Na angleškem podeželju so v 19. st. prevladovale skupine glasbenikov, ki so sodelovale pri cerkvenih obredih in ljudskih običajih, kot je na primer koledovanje. Zbor iz Mellstocka je sestavljal prvo in drugo violino, tenor violo, violončelo ter pevce, štiri može in sedem dečkov, ki so tudi nosili lanterne ter držali odprte note inštrumentalistom.

V idiličen svet, prekipevajoč od mladostne energije, prispe mlada učiteljica in v lepotico iz visoko situirane družine se v trenutku zagleda postaven furmanov sin, hkrati tudi violinist, skrivna simpatija vseh mladih deklet v vasi. Vendar pa on ni edini, ki mu je ukradla srce in ne more nehati misliti nanjo.

Thomas Hardy je eden od klasikov angleške književnosti na prehodu iz viktorijanske dobe v moderno. Gre za njegov najbolj oseben roman, saj ga je pisal v času, ko je spoznal svojo ženo. Sodi sicer na začetek njegovega opusa, je drugi po vrsti. V njem obravnava teme, kot so poštenje, vljudnost, delavnost, spoštovanje soljudi, življenje po določenih, vsem znanih pravilih, negovanje odnosov, povzdigovanje človeških kreposti in visokih moralnih načel.

Eden od vrhuncev romana je opis zaljubljanja, poseben obred dvorjenja mladeniča dekletu in njeno vračanje naklonjenosti. Bralec z zanimanjem lahko spremlja napredovanje odnosa med obema spoloma v času, tako oddaljenem in drugačnem od današnjega ter dobi vpogled v starodavne navade preprostih in poštenih ljudi.

Prispevala: Neja Drevenšek, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

K običajnemu poletju v hrvaškem nudističnem kampu sodi bolj ali manj pestra paleta dogodkov, ki skrbijo za vznemirjenje in možnosti za pašnjo radovednosti med dolgoletnimi pavšalisti. Pred dopustniškim mirom jih lahko reši že prihod novih gostov, nepoučenih o kamp kulturi in temu, kje jim je mesto v njihovi hierarhiji. Slovenske družine se povezujejo in družijo med seboj ter si, kadar v bližini ravno ni Nizozemcev ali Nemcev, izmenično hodijo na živce. V središču dogajanja je nekaj slovenskih pavšalistov, to sta sestri knjižničarki Marjeta in Darja, med seboj različni, kot so lahko sestre, zakonski par oblastne Vere in priljudnega Borisa ter nenavadna dvojica matere in hčere, Ane in Ive, ki sta izgubili moža oz. očeta. Bližina naravi tukaj pomeni tudi bližino ljudem in ni za nežne ali vase zazrte duše. Soseda bo opazila, kdaj srkneš jutranjo kavo in se skušala vriniti na pogovor, sosedov otrok te bo v času redukcije videl uporabljati vodo za spiranje morske soli, sosed pa bo na vsak način skušal pri čem pomagati, dokler njegovo vtikanje ne povzroči škode.

Alenka Vesenjak v prvencu zajame dogajanje ene poletne sezone, vrvež v kampu opisuje brez grenkobe, z duhovito radovednostjo – vsem dobro znane človeške muhe so v takšnih mikrokozmosih toliko bolj očitne. Hkrati roman ne ostaja le na površju, upa se spustiti tudi v resnejše in intimnejše tone, nenazadnje pa se zaveda, da so ljudje drug drugemu lahko tudi v oporo in ne le pekel. Avtorici, ki sicer deluje kot kulturna novinarka, jezik predstavlja domače orodje in zna z veliko berljivostjo odlično ubesediti pogovorne registre kampistov, ljudem in dogodkom pa vdahniti karakter.

Prispevala: Špela Plestenjak, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Ženske v temi je drugi roman koroške avtorice Maje Haderlap. Kot nakazuje že sam naslov, gre za roman o ženskah. Glavna protagonistka je Mira, ki je otroštvo in mladost preživela v koroški vasici, zdaj pa že dolga leta živi na Dunaju, kjer je zaposlena kot knjižničarka. Domače kraje redko obiskuje, njeno tokratne vračanje domov pa je zanjo še posebej težko, saj mora najti nov dom za svojo ostarelo mater Ani, ki se mora izseliti iz domače hiše. Že med potjo na Dunaj in v dnevih, ki jih preživi z mamo, Miro preplavljajo spomini na otroštvo, družino, ljudi, ki jih ni več, preveva jo bolečina zaradi odnosa z materjo, ob intimnih spominih pa se pred nami odpira širša družbena slika.

Skozi življenjske zgodbe Mire, njene matere Ani in babice Neže, pa tudi skozi zgodbe stranskih likov dobimo vpogled v pretekli čas in obrobni prostor. Izkaže se, da je nemogoče presekati niti, ki osebe povezujejo s preteklostjo, in izruvati korenine, ki jih vežejo na določeni prostor, v tem primeru močno zaznamovan s patriarhatom in katolištvom. Pomembna tema je materinstvo oziroma odnos mati-hči – za slednjega se zdi, da se podobno kot drugi družinski vzorci ponavlja iz generacije v generacijo, kljub prizadevanjem posameznikov, da bi našli pot iz začaranega kroga. Mira ves čas skuša razumeti mater in njun odnos, ob tem pa se sooča tudi sama s sabo, s svojo krivdo – krivi se za očetovo smrt, kriva pa se počuti predvsem zaradi svojega odmika od slovenstva. Njeno iskanje identitete se zrcali tudi v odnosu do moških – moža Martina in mladostno ljubeznijo Jurija, ki ga sreča med obiskom v domačih krajih.

Če je bila Ani v prvem delu predstavljene skozi Mirine oči, se v drugem delu perspektiva zamenja, saj prevzame vlogo pripovedovalke in nas odpelje še dlje v preteklost in predstavi tudi življenje svoje matere Neže. Spoznavati začnemo drugačno žensko, z novim vpogledom pa se spremeni tudi dojemanje in razumevanje tako nje kot njenega odnosa do Mire in tudi njenega brata Stanka. Izkaže se, da mama in hči v resnici nista tako zelo različni oziroma da sta se in se še vedno spopadata z zelo podobnimi vprašanji, ki so po eni strani intimna, po drugi za zaradi umeščenosti na avstrijsko Koroško pogosto tudi politična.

Maja Haderlap je leta 1983 vstopila v literarni svet kot pesnica z zbirkami v slovenskem jeziku. Liričnost, zgoščenost in metaforičnost njenega pesniškega jezika ostajajo prepoznavne tudi v njeni prozi, ki nastaja v nemškem jeziku. Avtorica z navidezno lahkotnostjo obravnava težke teme, kot so krivda, izguba, odgovornost, pripadnost in emancipacija. S pisanjem o slovenski manjšini v Avstriji avstrijskim in nemškim bralcem razkriva manj znano tematiko. Roman Ženske v temi je podobno kot večkrat nagrajeni romaneskni prvenec Angel pozabe naletel na odličen odziv med bralci in strokovno javnostjo. Leta 2023 je bil nominiran za avstrijsko književno nagrado (Österreichischer Buchpreis), letos pa se je uvrstil v ožji izbor za nagrado Marieluise Fleißer.

Prispevala: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo