Prijetno umirjen, topel in lep prikaz življenja.
Bo je star devetinosemdeset let, nekoč močan moški, čigar telo postopoma peša. Živi precej osamljeno v zdaj dotrajani hiši skupaj s svojim ljubljenim psom Sixtenom. Njegova žena Fredrika je že nekaj let v domu za dementne v mestu in Bo hrani eno od njenih rut v nepredušno zaprti posodi, da jo lahko včasih vzame v roke in zavoha njen vonj. Negovalno osebje mu mora pomagati, saj pokrov zdaj že težko odvije. Sin Hans pogosto obišče očeta, vendar imata zapleten odnos; na začetku zgodbe je Bo resnično jezen na sina, potem ko je rekel, da se mora odpovedati Sixtenu. Razumevanje išče tudi pri ljubljeni vnukinji Ellinor. V treh letih, odkar so Fredriko preselili v dom, je Bo ves čas spal na kuhinjskem kavču s Sixtenom, a nekega dne stari kavč odnesejo; Hans ga zamenja z nekakšno bolnišnično posteljo, za katero meni, da bo boljša tako za očeta kot za osebje. Čeprav sočustvujemo z Bojem, ki protestira in poskuša ohraniti dostojanstvo ter neodvisnost, pa lahko razumemo tudi Hansa, ki poskuša nadzorovati Bojev vsakdan ter skrbeti za njegovo varnost in boljše počutje. Avtorica čudovito nariše odnos med Bojem in njegovim sinom Hansom ter ga primerja z odnosom, ki ga je imel Bo s svojim »starim«. Bo obuja spomine, se v mislih pogovarja s Fredriko, veliko njegovih misli pa se vrti okoli dveh različnih odnosov med očetom in sinom.
Besedilo je napisano z Bojeve perspektive, a ga občasno dopolnjujejo zapiski oskrbovalcev na domu, ki igrajo v zgodbi veliko vlogo, še posebej glavna medicinska sestra Ingrid, ki jo ima Bo zelo rad. Je ena redkih, ki si pogosto vzame čas za kratek sprehod s Sixtenom.
Bo nima veliko prijateljev, eden redkih je Ture. Sta zelo različna, a kljub temu tesna prijatelja že vrsto let, vse odkar je Ture prišel na žago, kjer je delal Bo. Njunega prijateljstva Fredrika ni vedno razumela in mu ni bila povsem naklonjena, a ga je sprejela. Danes se ne vidita več pogosto, oba sta bolehna, a redni telefonski klici so obema pomembni.
Ko Bo med dolgim sprehodom s Sixtenom v gozdu pade, Hansu končno uspe odpeljati Sixtena. Bo mu to zelo zameri, odklanjati začne hrano, njegovo stanje pa je iz dneva v dan slabše. Bo uspe sinu pred smrtjo še povedati, da nanj ponosen in da se je trudil po najboljših močeh, v zadnjih trenutkih si oba izkažeta medsebojno naklonjenost. Hans k očetu pripelje tudi Sixtena in ob Bojevem odhodu je vse natanko tako, kot mora biti. Skozi okno sliši še žerjave, ki se zbirajo, da bodo odleteli na jug.
Veliko presenečenje je bilo, kako lahko dokaj mlada, 36-letna debitantka Lisa Ridzén tako empatično in prepričljivo piše o starajočem se moškem na podeželju Jämtlanda, ki se bori za nadzor nad lastnim življenjem, ko mu telo odpoveduje. Ideja za srce parajoči prvenec Ko žerjavi letijo na jug se je Lisi Ridzén porodila po odkritju zapiskov, ki jih je družini pustila ekipa za oskrbo njenega dedka, ko se je ta bližal koncu življenja. Navdihnila jo je tudi njena raziskava moškosti v podeželskih skupnostih na švedskem skrajnem severu, kjer je sama odraščala in zdaj živi v majhni vasi zunaj Östersunda.
Knjiga Ko žerjavi letijo na jug je bila velika uspešnica na Švedskem, leta 2024 je osvojila nagrado Årets bok za švedsko knjigo leta ter nagrado Adlibris za prvenec in leposlovje leta – prvič v zgodovini nagrad, da je avtor zmagal v dveh kategorijah.
Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika
