Zvrst: družbeni roman

Nekdanja operna dramaturginja, ki se je povsem posvetila pisanju, navdih za svoje romane odkriva na številnih potovanjih po svetu. Bralce je osvojila s trilogijo Otok kamelij, nova trilogija pa se odvija na atraktivnem kanarskem otoku La Palma. Nebo nad solinami je drugi del, v njej pa spremljamo nadaljevanje zgodbe, ki se je začela v romanu Sonce nad solinami.

Julija, ki je pustila službo chefinje v nagrajeni nemški restavraciji, je srečo našla prav na La Palmi. Pripravlja se na odprtje podeželskega gostišča Solni cvet, ljubezensko srečo pa je našla v Alvarovem objemu. Življenje bi bilo popolno, če ne bi na otoku prebival tudi Julijin brat Jens. Ta je s svojim arogantnim obnašanjem in nadutostjo trn v peti vsem domačinom. Za nameček se z Alvarovim sovražnikom dogovarja za odprtje velikega turistično-potapljaškega centa. Stal naj bi na neokrnjenemu delu obale, s čimer bi nepopravljivo škodoval krhkemu ravnovesju v ekosistemu in uničil Alvarove soline. Julija pa se zopet znajde v precepu. Ji bo uspelo dokazati svojo lojalnost moškemu, ki ga ljubi in domačinom ali bo za vedno ostala le tujka in sestra nepriljubljenega Nemca?

Prijetno branje nas odpelje po čudoviti otoški pokrajini in zdrami čute z opisi izbrane kulinarike.

Prispevala: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Zgodba zajema obdobje od sredine tridesetih do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja v mestecu Lizzanello v provinci Lecce, kjer življenje teče mirno in urejeno. Razkriva skupnost, ki je navezana na lastne tradicije ter v kateri imajo moški in ženske natančno opredeljene vloge. Sem se junija 1934 po dolgih letih z ženo Anno in sinčkom Robertom vrne njihov someščan Carlo Greco. Prebivalcem mesteca na jugu Italije ni lahko sprejeti prihoda »tujke«, ki prihaja iz Ligurije v severni Italiji, in medtem ko se njen mož Carlo z vso strastjo loti vinogradništva in vinarstva, se lepa in izobražena Anna znajde v provincialnem okolju, obkrožena z ljudmi, ki govorijo njej nerazumljivo narečje in kjer so edina zabava lokalni trači. Je ženska, ki je študirala, govori francosko, rada bere in vedno pove, kar misli. Edini, ki jo podpira, tudi kadar pri svojem možu ne najde razumevanja, je Antonio, njen svak, miren in na skrivaj zaljubljen vanjo že od prvega srečanja. V njem Anna najde zaupnika in zaveznika. Tako je tudi takrat, ko v mestu umre poštar in se Anna odloči prijaviti na njegovo delovno mesto. Ker je ženska, s tem sproži posmeh in nerazumevanje vseh, najbolj pa zameri možu, ki ji nazadnje zabrusi: »Nikoli te ne bodo izbrali.« V Lizzanellu nikakor ne more podreti zidu predsodkov in ljudje o njej vedno govorijo kot o “tujki”. Ko jo zaposlijo kot poštarico in se nato še spoprijatelji z Giovanno, ki jo imajo vsi za noro, so njihovi predsodki potrjeni.

Roman obravnava občutljiva in pomembna vprašanja, kot so splošna volilna pravica, boj delavcev in kmetov za zemljo, pa tudi družbeni položaj žensk v tistem času. Tako na primer prikaže takratno »neprimernost« nekaterih poklicev za ženske ali moške (Anna kot poštarica, Daniele kot oblikovalec oblačil), Anna je prva, ki je vzpostavila enakopraven odnos z možem, spodbujala je zbiranje podpisov za volilno pravico žensk, odprla prvi dom za ženske v stiski, dotakne se tudi vprašanja prvih hlač, ki jih že nosijo ženske v tako imenovanem naprednem svetu. Na straneh, ki dišijo po granatnem jabolku in mandljevem pecivu, spremljamo bralni izbor Anne in Antonia ter njune pogovore o knjigah ruskih, italijanskih, ameriških in drugih klasikov.
Roman je tudi zgodba o družini Greco in njihovih someščanih, vsak od njih pa nosi v sebi skrivnosti in bolečino, ki se sčasoma razkrije bralcu, v ozadju pa začutimo vojna leta, ameriške sanje in trpljenje, ki ga povzročajo prepovedane ljubezni.

Knjižni prvenec Francesce Giannone, ki ga je navdihnila zgodba avtoričine prababice Anne Allavene, je dobitnik nagrade Premio Bancarella 2023.

Prispevala: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika

dobreknjige.si

Rezerviraj knijgo

Kako ljubiti hčerko je prvi v slovenščino prevedeni roman izraelske pisateljice Hile Blum, za katerega je leta 2021 prejela najpomembnejšo izraelsko književno nagrado. Napisan je v kratkih poglavjih, ki ves čas preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo, njegova osrednja tema pa je materinska ljubezen in spraševanje o tem, ali je te ljubezni lahko tudi preveč oziroma kje je tista meja, kjer se ljubezen spremeni v nekaj drugega, včasih celo uničujočega. Dogajanje je postavljeno v Izrael in mesto Groningen na Nizozemskem, kjer Lea živi z družino, medtem ko materi hlini neko drugo življenje, življenje popotnice in avanturistke. Do razkritja resnice pride po naključju, ko Joelina prijateljica na Nizozemskem sreča Leo s hčerkama. Joela začne življenje hčerke in vnukinj spremljati od daleč, na spletu obsedeno išče informacije o družini in si na podlagi njih in redkih objav na družbenih omrežjih ustvari (svojo) podobo o njihovem življenju. V nekem trenutku se odloči, da bo odpotovala – tega pa ne stori le v fizičnem smislu, temveč nas hkrati popelje v preteklost in s pomočjo introspekcije skuša najti odgovor na to, kje je prišlo do preloma oziroma kje je storila napako. Zato da bi (se) razumela, se Joela med drugim zateka v zgodbe drugih žensk in mater, v knjige, ki so jih napisale avtorice in v katerih so se spopadale z enakimi ali vsaj podobnimi vprašanji kot ona. Med branjem se plast za plastjo odstirata Joelina in Lejina zgodba ter zgodbe stranskih oseb – Joeline matere, njenega moža Meirja, poznejšega partnerja Arta, Leinega moža in peščice prijateljev. Konec razkrije, da kljub vsej refleksiji Joela vendarle ne more iz svoje kože. Med branjem romana, ki je poln čudovitih, poetičnih misli in podob, pri čemer pa kljub težki temi nikoli ne zaide v sentimentalnost ali patetičnost, se prej ali slej zasačimo, da tudi sami razmišljamo o odnosu z materjo in/ali lastno hčerko oziroma otroki.

Prispevala: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Delo je četrti roman slovenske pisateljice Miriam Drev, pred njim so izšli romani V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014) in Od dneva so in od noči (2021).

Glavno literarno osebo avtoričinega najnovejšega romana, Lucio Severin, žensko v tridesetih, spoznamo na letališču, ko s svojo dojenčico čaka na let iz Francije v Ljubljano. Ta prostorski premik je le eden v nizu protagonistkinih sprememb kraja bivanja: do enajstega leta je živela v Bejrutu v Libanonu, deželi njenega očeta, od tam se je zaradi vojnih razmer s starejšim bratom in mamo preselila v Ljubljano, mamin rojstni kraj, od tu po zaključenem študiju na Škotsko v Edinburgh, nato pa zaradi partnerjeve nove zaposlitve v Flunternu v Švici v manjše francosko mestece tik za francosko-švicarsko mejo. Ko bralci spremljamo protagonistko, se ne premikamo samo v prostoru, pač pa tudi v času: med čakanjem na let, ki ima zamudo, Lucia razmišlja o njenem življenju od otroštva v Bejrutu, ki ga je zapustila leta 1982, prek let študija ekonomije, francoščine in angleščine, do zaposlitve kot prevajalka in tolmačka v obdobju življenja v Ljubljani z  babico Tinco, na katero je bila zelo navezana. Predvsem pa Lucio spremljamo pri njenem predelovanju družinskih odnosov, slutnje travmatičnega dogodka v otroštvu v Bejrutu, podoživljanja partnerskih razmerij. V središču je ljubezenska zgodba z očetom njenega otroka, Američanom Alecom, uspešnim mladim finančnikom. Po začetni slepi zaljubljenosti se Lucia kmalu znajde v vrtincu dvomov, kulturnih razlik, samozatajevanja in podrejanja partnerju, ki je vedno bolj dominanten, agresiven in odtujen. Lucia je v razmerju vse bolj razosebljena, izničena, poteptana. Bo Lucii kljub vsemu uspelo spet najti sebe? Se vrniti v Ljubljano, obdržati otroka in vzpostaviti v sebi dovolj stabilno ravnotežje za nov začetek?

Večplasten, napet, doživeto napisan in vsebinsko bogat roman, postavljen v sodobno večkulturno okolje, ponuja bralcem širok razpon zanimivih tem (narodnostno mešani zakoni, odraščanje v dveh kulturah, večjezičnost, poklic tolmačke, potlačene travme, odnos mati-hči in oče-hči, materinstvo, družbena vloga žensk, družinski medosebni odnosi …), med katerimi izstopa prvoosebna pripoved o posebni ljubezenski zgodbi, od upanja polnih začetkov do globokih razočaranj in nepreklicnega konca.

Miriam Drev je tenkočutna zapisovalka človeške intime, pesnica, prevajalka, pisateljica in kritičarka.

Roman je obogaten s spremno besedo dr. Zorana Pevca.

Prispevala: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Dominique Fortier je kanadska frankofonska avtorica, ki jo slovenski bralci že poznamo po romanu Papirnata mesta. Roman V nevarnem objemu morja je v originalu izšel tri leta pred Papirnatimi mesti, leta 2015. Njegovo izhodišče je Mont Saint-Michel, francoska gora otok, sveti romarski kraj, posvečen nadangelu Mihaelu, kjer je pred vstopom v 1. tisočletje nastala opatija in je danes del svetovne kulturne dediščine UNESCO. V delu se vsebinsko prepletata dve zgodbi: prva je fiktivna zgodba, ki se dogaja v samostanu v 15. stoletju, njen protagonist je slikar Élòi Leroux, ki se v samostan zateče po smrti ljubice Ane, poročene plemkinje, ki jo je po naročilu portretiral. Ob tej zgodbi ne spoznamo samo življenja menihov v opatiji in zgodovine samostana, pač pa je v središču avtoričine pozornosti intimna preobrazba mladega umetnika, njegova ljubezen in prebolevanje izgube. Izpostavljeno je slikarjevo trpljenje, njegova popolna ustvarjalna smrt in počasno ponovno rojstvo ob drobnih posameznih doživetjih v opatiji, ki ga močno zaznamujejo srečanja z romarji in slikarjevi stiki s takratnimi knjigami v samostanski knjižnici, ki jo umetnik opiše kot četrti vrt opatije (poleg zelenjavnega, zeliščnega in rožnega, str. 21).  Tu je – čeprav nepismen – prepisoval knjige. Druga osrednja zgodba pa je avtoričina: prostorsko se gibljemo med Montrealom v Kanadi in Goro Sv. Mihaela v Franciji, s katero se je avtorica prvič srečala pri trinajstih letih in ob tem doživela občutek nedojemljive očaranosti. Avtorica raziskuje svoje pisanje o samostanu, menihih in slikarju Lerouxu, razmišlja o sebi kot o pisateljici, ki je razpeta med materinske obveznosti in lastne pisateljske ambicije in o pisanju na splošno. Prav tako kot protagonist zgodbe, ki jo piše, je tudi sama v svojevrstni ustvarjalni blokadi, ki jo preseže po obisku Gore Sv. Mihaela. Pisanje Fortierove ustvarja atmosfero svetosti in dragocenosti, ne samo zaradi kraja dogajanja, pač pa tudi zato, ker govori o tem, kar je človeku posamezniku v intimnem bistvu najbolj sveto – o ljubezni in samouresničenju. Temačni temi življenjski krize in trpljenja avtorica postavi nasproti številne svetle iskre življenja, s katerimi je presvetljeno doživljanje obeh protagonistov (doživljanje narave, razmišljanje o pomenu besed, o življenjskih vrednotah …) tako v srednjem veku kot v sodobnem svetu. Delo je zelo navdihujoče, kljub fragmentarnemu podajanju obeh zgodb in dvema časovnima tokovoma deluje harmonično, je hkrati kratko in jedrnato, a obenem bogato z drobnimi detajli pogleda posebnih protagonistov. Slovenska izdaja je obogatena z dobrodošlimi opombami (največkrat s kratkim pojasnilom zgodovinskih dejstev ali omenjenih oseb) prevajalca in spremno besedo Katarine Marinčič. Delo je bilo leta 2016 nagrajeno s kanadsko literarno nagrado Governor General’s Award.

Prispevala: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Nemška avtorica Alena Schröder se je slovenskemu bralnemu občinstvu predstavila s svojim prvencem Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka. V njem je spletla pripoved žensk iz štirih generacij in v ospredje postavila vnukinjo  Hannah in njeno prababico Sento, v romanu Pri vas je vedno tako nenavadno tiho, označenem kot predzgodba, pa glavni literarni vlogi prevzameta mama Evelyn in hči Silvia. Pisateljica nadaljuje z berljivim podajanjem vsebine in spreminjanjem časovnih perspektiv iz poglavja v poglavje.

“Sedanjost” predstavlja leto 1989, ko se Silvia z nekajmesečno dojenčico Hannah vrne v rojstni kraj, po dolgem obdobju bivanja v skvoterski skupnosti si zaželi materine prisotnosti, kljub temu da si nikoli nista bili blizu. Evelyn se je po letih vdovstva in upokojitvi povsem umaknila v samoto, skoraj že obupana nad življenjem sprejme hčerino vrnitev kot blagoslovljeno rešitev. Njun odnos je bil od nekdaj zaznamovan z molkom, potlačenimi čustvi in neizrečenimi vprašanji. Vzroke zato odkrivamo v preteklem dogajalnem času, ko se vračamo k Evelyn kot mladi poročeni ženi. Po rojstvu hčere se je odrekla beli zdravniški halji in se kot gospodinja ujela v zanko nezadovoljstva,  materinstvo, v katerem se ni znašla, pa je zamajalo njene trdne temelje. Za malo Silvio so bili edini odmik od tihega doma njeni obiski sosednje družine in izleti s teto Betti, ki je bila živo nasprotje mamini zadržanosti, neposredna, vihrava, toda pozorna in rahločutna. Z likom Betti je izpostavljen še en pomemben vidik romana, to so življenjske prelomnice, pri katerih je na eni strani želja po svobodi, na drugi pa občutek dolžnosti in žrtvovanja, tudi za ceno lastnih sanj. Postopoma spoznavamo, kaj je dokončno pretreslo družino Borowski in Silvio gnalo od doma. Bo v letu padca Berlinskega zidu tudi materi in hčeri uspelo zrušiti prej nepremostljivo pregrado med njima?

Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Petru in Ivanu po dolgem boju z rakom umre oče. Mama se je že zdavnaj preselila k novemu partnerju. Hiša, v kateri so bivali in jo je napolnjevala očetova radost, tako ostane zapuščena. Peter že dolgo živi v Dublinu, kjer dela kot pravnik. Dvaindvajsetletni Ivan, šahovski mojster in teoretični fizik, prav tako biva v najetem stanovanju. Za brata nastopi dolgo obdobje žalovanja, pa tudi iskanja pravih poti. Peter se znajde v čustvenem odnosu do Sylvije, ki je njegovo bivše dekle, a še vedno članica družine in obenem tudi  do nove ljubezni, dosti mlajše od njega, skvoterke in študentke. Ivan spozna žensko, starejšo od sebe, ob kateri začuti pristnost partnerskega odnosa. Družbeno sprejemljivo ni imeti toliko mlajše dekle in hkrati še obiskovati bivšo punco, kot tudi ni sprejemljivo to, da je dekle štirinajst let starejša od fanta. Družba je še vedno staromodna in tudi, kar še posebej boli, obsojajoča. Petra skrbi, kaj bi porekli njegovi pravniški kolegi in prijatelji, če bi spoznali Naomi, Margaret skrbi, kaj bi storil njen bivši mož in kako bi razliko v letih med njo in Ivanom sprejela družina. V tem vmesnem času, ko brata razrešujeta medsebojne odnose in žalujeta za očetom, spoznamo razlike med njima. Peter je samozavesten, star nekaj čez trideset, uspešen, o njem in njegovih pravniških primerih beremo v časopisih. Ivan je nežen, sramežljiv, nepripravljen, nekako neprikladen za življenje v družbenih sistemih, v katerih je njegov brat Peter tako okreten. Pravzaprav je to čas, ja, tisti vmesni čas, ko vsak od akterjev išče sebe in svoje mesto v svetu.

Vprašanj, ki jih Sally Rooney preko literarnih likov mojstrsko razrešuje, je veliko. Nanja odgovarja mojstrsko, zanimivo, precizno, psihološko razglabljajoče. Kakor da bi liki živeli z nami – tak je občutek ob branju romana. Pisateljica v romanu izpostavi poleg žalovanja in odnosov med bratoma tudi zastarele poglede današnje družbe na partnerske odnose, hinavščino navideznih prijateljstev, odnose med starši in otroki, razlike med družbenimi razredi in pomen svobodne izbire načina obstoja.

Sally Rooney se je rodila leta 1991 v  Castlebaru na Irskem. Študirala je v Dublinu. Pri 26 letih je izdala roman Pogovori s prijatelji. Je pravi pisateljski fenomen, saj je ubrala novo formo romana, piše pa tudi v povsem svojem, edinstvenem slogu. Z romanom Normalni ljudje je pobrala večino pomembnih literarnih nagrad, z njim je bila nominirana tudi za Bookerjevo nagrado. Tretji roman nosi naslov Kje si, prelepi svet?. Medtem je Sally Rooney postala najbolj znana milenijska pisateljica. Sebe Rooney rada opiše kot feministko in marksistko. To se pozna v njenih delih, seveda tudi v četrtem romanu Intermezzo.

Prispevala: Simona Solina, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Roman Lincolnova cesta se začne v Nebraski, na prostrani preriji, po kateri so posejane redke kmetije. Na eni izmed njih je svojo mladost preživel Emmmet, mladenič, ki se v spremstvu upravnika prevzgojnega doma po odsluženi kazni vrača domov. Ko izve, da so dolgovi, ki so se nakopičili njegovemu pokojnemu očetu tako veliki, da bo banka zaplenila premoženje njegove družine, se skupaj z mlajšim bratom odloči zapustiti domačo zemljo. Toda še pred odhodom se pred vrati propodajoče kmetije pojavita njegova bivša sojetnika in skupaj se podajo na dogodivščino, ki bo spremenila njihova življenja. Željni novih začetkov se štirje mladeniči odpravijo na več tisoč kilometrov dolgo transkontinentalno cesto, ki povezuje vzhodno in zahodno obalo Združenih držav Amerike.

Največja odlika Lincolnove ceste so “živi” književni junaki in njihove raznolike osebnosti. Amor Towles jih je odlično vkomponiral v turbulentno obdobje ameriške zgodovine, ki je sledilo drugi svetovni vojni. Fizično in duhovno potovanje protagonistov je tako beg pred bremeni preteklosti kot iskanje lepše prihodnosti. Polno je pustolovščin skozi katere na poti odraščanja spoznavajo same sebe in sprejemajo odločitve, ki bodo usodno spremenile njihova življenja.

Prispeval: Gregor Korošec, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo