Zvrst: družbeni roman

Kairos je bog srečnega trenutka. Ujameš ga lahko le za čopek spredaj na čelu. Zdi se, da je enega takšnih trenutkov 11. julija 1986 v Berlinu doživela devetnajstletna Katharina, ko je srečala štiriintrideset let starejšega Hansa. Njuni letnici rojstva skupaj tvorita stotico, popolnost. Katharina, vajenka za stavljenje pri Državni založbi, in Hans, poročeni pisatelj in oče sinu Ludwigu, se zaljubita in postaneta ljubimca. Skupaj ustvarjata svoje prve skupne besede, glasbo in majhne obrede. Njuno razmerje določajo ostanki druge svetovne vojne in vihravi obeti družbenih sprememb. Tako kot tedanji delitvi nemškega ozemlja preti konec, tudi njuna ljubezen prehaja v nekaj veliko bolj temačnega in kompleksnega. Kasete z očitki o varanju postanejo Hansovo orodje za mučenje Katharine. Čas in trdnost njune navezanosti bosta pokazala, ali ju čaka svetla skupna prihodnost.

Kairos večplastnost doseže z mnogimi referencami na področju umetnosti ter omembami nekaterih najbolj znanih osebnosti takratnega časa. Skupaj s psihološko dodelanima protagonistoma, ujetima v mreže manipulacije in strasti, tvori sodobno klasiko, ki prinaša mnogo več kot let uvid v življenje v 80. letih 20. stoletja v Vzhodnem in Zahodnem delu Berlina. Močnim ljubezenskim čustvom in navezanosti nasproti postavlja prav tako zaznamujoče občutke negotovosti, razočaranja in smrti. O dvojici Kaíros-Kronos, Eros-Tanatos v romanu spregovori tudi avtorica spremne besede Kristina Jurkovič.

Nemška pisateljica in operna režiserka Jenny Erpenbeck je skupaj s prevajalcem Michaelom Hofmannom za angleški prevod romana Kairos prejela nagrado International Booker Prize. V slovenščino imamo prevedena tudi romana Srečišče ter Ob koncu dni.

Prispevala: Eva Zadravec, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Glasba je ljudi od nekdaj povezovala in zbliževala. Pozitivno vpliva na razpoloženje, saj poslušalce s svojimi blagodejnimi vibracijami odpelje v stanje, v katerem se celotna skupnost harmonično poveže.

Na angleškem podeželju so v 19. st. prevladovale skupine glasbenikov, ki so sodelovale pri cerkvenih obredih in ljudskih običajih, kot je na primer koledovanje. Zbor iz Mellstocka je sestavljal prvo in drugo violino, tenor violo, violončelo ter pevce, štiri može in sedem dečkov, ki so tudi nosili lanterne ter držali odprte note inštrumentalistom.

V idiličen svet, prekipevajoč od mladostne energije, prispe mlada učiteljica in v lepotico iz visoko situirane družine se v trenutku zagleda postaven furmanov sin, hkrati tudi violinist, skrivna simpatija vseh mladih deklet v vasi. Vendar pa on ni edini, ki mu je ukradla srce in ne more nehati misliti nanjo.

Thomas Hardy je eden od klasikov angleške književnosti na prehodu iz viktorijanske dobe v moderno. Gre za njegov najbolj oseben roman, saj ga je pisal v času, ko je spoznal svojo ženo. Sodi sicer na začetek njegovega opusa, je drugi po vrsti. V njem obravnava teme, kot so poštenje, vljudnost, delavnost, spoštovanje soljudi, življenje po določenih, vsem znanih pravilih, negovanje odnosov, povzdigovanje človeških kreposti in visokih moralnih načel.

Eden od vrhuncev romana je opis zaljubljanja, poseben obred dvorjenja mladeniča dekletu in njeno vračanje naklonjenosti. Bralec z zanimanjem lahko spremlja napredovanje odnosa med obema spoloma v času, tako oddaljenem in drugačnem od današnjega ter dobi vpogled v starodavne navade preprostih in poštenih ljudi.

Prispevala: Neja Drevenšek, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

K običajnemu poletju v hrvaškem nudističnem kampu sodi bolj ali manj pestra paleta dogodkov, ki skrbijo za vznemirjenje in možnosti za pašnjo radovednosti med dolgoletnimi pavšalisti. Pred dopustniškim mirom jih lahko reši že prihod novih gostov, nepoučenih o kamp kulturi in temu, kje jim je mesto v njihovi hierarhiji. Slovenske družine se povezujejo in družijo med seboj ter si, kadar v bližini ravno ni Nizozemcev ali Nemcev, izmenično hodijo na živce. V središču dogajanja je nekaj slovenskih pavšalistov, to sta sestri knjižničarki Marjeta in Darja, med seboj različni, kot so lahko sestre, zakonski par oblastne Vere in priljudnega Borisa ter nenavadna dvojica matere in hčere, Ane in Ive, ki sta izgubili moža oz. očeta. Bližina naravi tukaj pomeni tudi bližino ljudem in ni za nežne ali vase zazrte duše. Soseda bo opazila, kdaj srkneš jutranjo kavo in se skušala vriniti na pogovor, sosedov otrok te bo v času redukcije videl uporabljati vodo za spiranje morske soli, sosed pa bo na vsak način skušal pri čem pomagati, dokler njegovo vtikanje ne povzroči škode.

Alenka Vesenjak v prvencu zajame dogajanje ene poletne sezone, vrvež v kampu opisuje brez grenkobe, z duhovito radovednostjo – vsem dobro znane človeške muhe so v takšnih mikrokozmosih toliko bolj očitne. Hkrati roman ne ostaja le na površju, upa se spustiti tudi v resnejše in intimnejše tone, nenazadnje pa se zaveda, da so ljudje drug drugemu lahko tudi v oporo in ne le pekel. Avtorici, ki sicer deluje kot kulturna novinarka, jezik predstavlja domače orodje in zna z veliko berljivostjo odlično ubesediti pogovorne registre kampistov, ljudem in dogodkom pa vdahniti karakter.

Prispevala: Špela Plestenjak, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Ženske v temi je drugi roman koroške avtorice Maje Haderlap. Kot nakazuje že sam naslov, gre za roman o ženskah. Glavna protagonistka je Mira, ki je otroštvo in mladost preživela v koroški vasici, zdaj pa že dolga leta živi na Dunaju, kjer je zaposlena kot knjižničarka. Domače kraje redko obiskuje, njeno tokratne vračanje domov pa je zanjo še posebej težko, saj mora najti nov dom za svojo ostarelo mater Ani, ki se mora izseliti iz domače hiše. Že med potjo na Dunaj in v dnevih, ki jih preživi z mamo, Miro preplavljajo spomini na otroštvo, družino, ljudi, ki jih ni več, preveva jo bolečina zaradi odnosa z materjo, ob intimnih spominih pa se pred nami odpira širša družbena slika.

Skozi življenjske zgodbe Mire, njene matere Ani in babice Neže, pa tudi skozi zgodbe stranskih likov dobimo vpogled v pretekli čas in obrobni prostor. Izkaže se, da je nemogoče presekati niti, ki osebe povezujejo s preteklostjo, in izruvati korenine, ki jih vežejo na določeni prostor, v tem primeru močno zaznamovan s patriarhatom in katolištvom. Pomembna tema je materinstvo oziroma odnos mati-hči – za slednjega se zdi, da se podobno kot drugi družinski vzorci ponavlja iz generacije v generacijo, kljub prizadevanjem posameznikov, da bi našli pot iz začaranega kroga. Mira ves čas skuša razumeti mater in njun odnos, ob tem pa se sooča tudi sama s sabo, s svojo krivdo – krivi se za očetovo smrt, kriva pa se počuti predvsem zaradi svojega odmika od slovenstva. Njeno iskanje identitete se zrcali tudi v odnosu do moških – moža Martina in mladostno ljubeznijo Jurija, ki ga sreča med obiskom v domačih krajih.

Če je bila Ani v prvem delu predstavljene skozi Mirine oči, se v drugem delu perspektiva zamenja, saj prevzame vlogo pripovedovalke in nas odpelje še dlje v preteklost in predstavi tudi življenje svoje matere Neže. Spoznavati začnemo drugačno žensko, z novim vpogledom pa se spremeni tudi dojemanje in razumevanje tako nje kot njenega odnosa do Mire in tudi njenega brata Stanka. Izkaže se, da mama in hči v resnici nista tako zelo različni oziroma da sta se in se še vedno spopadata z zelo podobnimi vprašanji, ki so po eni strani intimna, po drugi za zaradi umeščenosti na avstrijsko Koroško pogosto tudi politična.

Maja Haderlap je leta 1983 vstopila v literarni svet kot pesnica z zbirkami v slovenskem jeziku. Liričnost, zgoščenost in metaforičnost njenega pesniškega jezika ostajajo prepoznavne tudi v njeni prozi, ki nastaja v nemškem jeziku. Avtorica z navidezno lahkotnostjo obravnava težke teme, kot so krivda, izguba, odgovornost, pripadnost in emancipacija. S pisanjem o slovenski manjšini v Avstriji avstrijskim in nemškim bralcem razkriva manj znano tematiko. Roman Ženske v temi je podobno kot večkrat nagrajeni romaneskni prvenec Angel pozabe naletel na odličen odziv med bralci in strokovno javnostjo. Leta 2023 je bil nominiran za avstrijsko književno nagrado (Österreichischer Buchpreis), letos pa se je uvrstil v ožji izbor za nagrado Marieluise Fleißer.

Prispevala: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Roman spremlja protagonistko, neimenovano žensko, ki se preseli v oddaljeno severno deželo, da bi skrbela za svojega brata. Ta odločitev jo postavi v izolirano, sumničavo skupnost, kjer tujci niso dobrodošli. Ženska se znajde pod drobnogledom vaščanov, saj v vasi nenadoma začnejo izbruhati nenavadni dogodki: živina pogine, pridelek propade, otroci zbolijo. Vaščani posumijo, da ima njen prihod nekaj opraviti z nesrečami, s čimer se začne stopnjevati napetost in paranoja.

Pripoved je introspektivna in psihološko napeta. Raziskuje teme krivde, odgovornosti, pripadnosti in zgodovinske travme. Avtorica subtilno nakaže povezave med individualnimi dejanji in kolektivno zgodovino, obenem pa bralca vabi k razmisleku o vlogi ženske, tujke in opazovalke v sovražnem okolju. Jezik je zadržan, premišljen in večplasten, s poudarkom na vzdušju in notranjih procesih glavne junakinje.

Študija poslušnosti je premišljen in atmosferičen roman, ki v ospredje postavlja tišino, namige in neizgovorjeno, hkrati pa subtilno razkriva, kako globoko lahko segajo predsodki in človeški strah pred drugim.

Roman Prekleta je prvosebna pripoved Francesce, dvanajstletnega dekleta, rojenega v premožni meščanski družini. Njena zgodba se odvija v severni Italiji med prvo in drugo svetovno vojno. V času, ko se globoke rane, ki jih je italijanska družba utrpela v 1. svetovni vojni, še niso zacelile, vzpon fašizma pa je napovedoval novo prihajajoče nasilje. Delo se ukvarja s temami upora, različnosti, svobode, odraščanja, premagovanja strahu in iskanja varnosti, ki danes niso nič manj aktualne, kot so bile v Mussolinijevi Italiji.

Medtem ko Francescina starša živita v svojem svetu konformizma, njen odraščajoči duh hrepeni po pobegu iz tesnih okvirov vsakdana. Nedaleč stran živi v popolnoma drugačnih razmerah njena vrstnica. V meščanih Monze vzbuja strah in odpor, vsi jo poznajo kot Prekleto, njenega imena skoraj nihče ne upa izgovarjati. Je čarovnica, “ena tistih, ki te zaznamujejo z dihom smrti”.

Ko se Francescine oči prvič srečajo z očmi Preklete, se njuna resničnost spremeni. Svetova tako zelo različnih deklet se v mednarodno uspešnem prvencu italijanske pisateljice združita in bralca popeljeta v brezčasno zgodbo prijateljstva, ki mora kljubovati tako času kot okolju, če želi preživeti.

Prispeval: Gregor Korošec, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

dobreknjige.si

Rezerviraj knijgo

35-letnega stand-up komika Andyja je partnerka Jen nenadoma zapustila in ga vrgla iz stanovanja. Sprva se za nekaj časa preseli k mami, nato pa k prijatelju Aviju in njegovi družini. Andyju se je zaradi razhoda podrl svet. Obupano si želi dobiti Jen nazaj. Skozi faze soočanja s samskim življenjem se zapleta v različne tragikomične situacije in mnoge težave. Obsedeno spremlja Jenine profile na družbenih omrežjih in ugiba, kakšni so pravi razlogi za njen odhod. Ob tem zapade še v osebno krizo. Želi si priti v formo, njegova kariera je v zatonu in povrhu vsega Avijev sin omeni, da se mu na glavi dela pleša. Ozračje je še bolj napeto zaradi vse bolj glasnih govoric o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije.

Roman V ljubezni je pač tako z obilico humorja prikaže partnerske odnose v vsej njihovi kompleksnosti in (ne)smiselnosti. Načenja teme mentalnega zdravja ob razhodu in spoprijemanja s tovrstnimi velikimi odločitvami v življenju. Kljub zahtevni situaciji, v kateri se znajde Andy, pisanje ohranja optimističen pogled. Britanska publicistka in pisateljica Dolly Alderton je po avtobiografiji Vse, kar vem o ljubezni, zopet napisala delo, ki nagovarja širok krog bralcev. Morda se bodo mnogi v določenih trenutkih poistovetili z Andyjem, ali pa jim bo šel na živce, a kljub vsem njegovim napakam bralci vseeno navijamo zanj. Ob koncu romana pridobimo tudi drug pogled na zvezo in razhod, ko glavna beseda končno pripade tudi Jen.

Prispevala: Eva Zadravec, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

Na praznovanju abrahama slikarke Karmen se vse še zdi kot običajno. Partner Pavel ter hčerki Zola in Teja slavljenki kot darilo za pol leta najamejo slikarski atelje. Čez štirinajst dni se jim podre svet. Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Čeprav jim zdravniki nudijo strokovno razlago, kaj jih čaka v nadaljevanju, jih nič ne more pripraviti na psihične in fizične napore ob nemočnem spremljanju postopnega ugašanja življenja bližnje. Karmen se sooča s krivdo, saj zaradi napredujoče bolezni postaja odvisna od družinskih članov in osebnih asistentk, hkrati pa želi v preostanku svojega življenja predelati izginotje moža Simona, slikati ter preživeti kakovosten čas z družino.

Navdih za roman je slovenska pisateljica Samanta Hadžić Žavski dobila iz lastne izkušnje, saj je tudi sama delala kot osebna asistentka ženski s to boleznijo. Za večino ljudi je nepredstavljivo, da nekdo izgublja zmožnost umetniškega ustvarjanja, nato pa še vseh ostalih, tudi osnovnih sposobnosti, potrebnih za samostojno bivanje. Še en vdih vendar ni le roman o izkušnji soočanja z neozdravljivo boleznijo in smrtjo. Kratka poglavja kombinirajo spomine iz Karmenine preteklosti z izseki iz sedanjosti, ki jo zaznamuje ALS. Kot medklici poglavja med seboj ločujejo epizode nerešenega nenadnega izginotja očeta Zole in Teje. Tako dobimo večplasten, psihološko poglobljen roman, kjer različne nianse likov vznikajo naravno, z veliko mero subtilnosti, a brez pretencioznosti. Izkušnja ene družine postane osnova za razmislek o minevanju ter o tem, kaj ima v našem krhkem, kratkem življenju največjo vrednost.

Prispevala: Eva Zadravec, Mestna knjižnica Ljubljana

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo