Zvrst: leposlovje za odrasle

Prosim, prenehajte, prenehajmo.

Minilo je petinsedemdeset let od ustanovitve izraelske države in mrazljivo osupljivo je, da lahko v trenutni nadvse kruti politični aktualnosti dogajanja na Bližnjem vzhodu v slovenskem jeziku prebiramo prav TA roman, čigar avtorstvo pripada Susan Abulhawa in ga je ameriško-palestinska pisateljica začela snovati že leta 2002 ob prebrani zgodbi o palestinskem dečku, vzgojenem v judovski družini, resno pa se je natančnejšega dokumentarnega raziskovanja tematike in pisanja lotila po vzpodbudnih besedah dr. Hanan Ashrawi po prebranih avtoričinih otroških spominih na Jeruzalem in je njeno pisanje začutila kot nadvse »ganljivo – osebno, palestinsko in človeško«. Roman je bil pri majhni založbi leta 2006 sprva izdan pod naslovom Davidova brazgotina (The scar of David), a so ga bili novi založniki zaradi pritiskov judovske skupnosti v ZDA in Izraelu primorani spremeniti. Osrednja pripovedovalka zgodbe je Palestinka Amal, rojena v begunskem taborišču Dženin po izgonu njene družine iz domače vasi, od koder so jih pregnali Judje ob zasedanju palestinskega ozemlja z namenom ustanovitve lastne države na ozemlju, koder je sicer že od nekdaj živelo starodavno arabsko prebivalstvo, a so si pravico do zasedbe tega območja ob politični podpori vladajočih Zahodnih voditeljev jemali tudi na osnovi biblijske prerokbe o njihovi vrnitvi na ozemlje zemljevida Stare zaveze (!), ki pa v realnosti ni bilo dežela brez prebivalcev, kot so to zatrjevali, in so se jih, da bi si vzeli svojo »pravico« nazaj, preprosto znebili, jih izgnali; tega pa tudi ti niso bili pripravljeni sprejeti brez upanja na vrnitev. S tem se je začelo dolgoletno, nikoli razrešeno sovraštvo med narodoma, obema prepojenima z globokimi kolektivnimi in individualnimi travmami, ki jim tudi v prihodnosti ni videti prepotrebne razrešitve. In to boli. To je rana celotnega človeštva, ena od mnogih, ki so si v svoji osnovi enake – umanjkanje spoštljivosti na popolnoma vseh ravneh in v vseh straneh. K temu, da bi to lahko razumeli, pripomore tudi branje tega romana, ki ga lahko enakovredno označimo tako za zgodovinskega kot povsem aktualnega, in ki kljub vsej zapisani tragiki vpletenih protagonistov, vendarle ponuja vsaj sled sprave na individualni ravni (žal ta običajno ni združljiva s politično ) – KER OBSTAJA MERA, KI JE ČLOVEK PAČ NE ZMORE PRENESTI!!! In bi jo morali prav oni, Judje – na tem mestu izraženo z vsem dolžnim upoštevanjem njihove zgodbe navkljub (in seveda tudi hkratnim obsojanjem terorizma) – morali razumeti in jo spoštovati. Na vso srečo se lahko vsaj v literaturi – in v tem je njena velikanska in prepotrebna preobrazbena moč – ta možnost, ki je hrepenenje in upanje mnogih, pač lahko udejanji. Sicer pa je to tudi roman o družinskih vezeh, rodbinskem izročilu, osebni moči, materinski ljubezni in volji do preživetja ter ob vsem tem ter še marsičem drugem tudi pripoved o daru ter moči ljubezni in v njenem imenu odpuščanja kot obliki celjenja osebne identitete. O življenju in o smrti. Kruto, presunljivo in ganljivo.

Prispevala: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo