Zvrst: leposlovje za odrasle

Oko se nikdar ne naveliča predstave lepote.

Sylvain Tesson je francoski esejist, bralstvu poznan predvsem kot pisatelj popotnik, ki se je pri svojih sedemintridesetih letih za šest mesecev odpravil v samotno pokrajino Bajkalskega jezera, domovanje tisočletnih ceder, v zavetje majcene kočice s pečjo, posteljo, mizo in oknom, vse skupaj na devetih kvadratnih metrih, kamor je zložil tudi svojih šestdeset in nekaj knjig, dela svetovnih klasikov, ki jih je želel v miru prebrati, ob tem pa je vsakodnevno svoje misli zapisoval v pričujoči dnevnik. V osamo se je odpravil sredi trde februarske zime, kar je njegovemu sicer svobodnemu vsakdanjiku narekovalo skoraj vsakodnevno sekanje drv, da se je lahko grel, zajemanje vode iz zaledenelega ribnika in lovljenje rib, ko mu je zmanjkalo s seboj prinešenih nakupljenih konzerv, ob tem pa obvezno nagrajevanje s šilcem ali več vodke in opito meditiranje v oblakih dima cigare. Srečevanja z drugimi ljudmi so redka, pogosta pa so avtorjeva pohajkovanja in raziskovanja okolice v snegu in ledu. Do popolne sreče mu manjka le nekdo, ki bi mu o tem, kar čuti, okuša in spoznava, lahko pripovedoval. Ampak ima nadomestek – svoj zvezek, ta, ki ga beremo. Prostor in čas, ki si ju s svojim popolnim odmikom, osvobojenim družinskih, mestnih, prijateljskih in ostalih spon, hrupa, obljub, obveznosti in dražljajev, mu nudita blagoslov miru, tišine in samote ter razkošje lepote, ki jo uzira, kamorkoli se ozre, in smo jih preko branja njegovih zapisov deležni tudi bralci. Čudovita, meditativna, brezčasna bralna izkušnja.

Prispevala:  Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo

“Mnoge meje so nevidne, neoznačene, neopredeljene, ko ni čisto jasno, ali jih morda lahko prestopiš ali pa ne smeš pod nobenim pogojem, saj bo sledila kazen, ki je praviloma neznana in zato še bolj grozeča.” Tržiški zdravnik dr. Iztok Tomazin je nekdanji tihotapec čez Karavanke, alpinist in gorski reševalec. V svoji mladosti je v času Jugoslavije združil veselje do plezanja v gorah in pustolovščine, od česar je imel tudi korist. Pri prebiranju njegovega avtobiografskega dela Na meji začutimo, da je že od nekdaj rad živel na meji med varnostjo in tveganjem. V pripovedih se podamo v gorski svet. V prvem delu so zbrane zgodbe različnih tihotapcev na območju Karavank. Zgodbe nam dajo dober vpogled v takratni čas s strani tistih, ki za uvoz dobrin niso želeli plačevati visokih carin. Ljudi, ki so tihotapili dobrine od severne sosede ali bežali na sever v Avstrijo. V osrednjem delu sledimo Tomazinovim pustolovščinam pri tihotapljenju dobrin čez Karavanke in njegovo doživljanje poti. Spremljamo ga pri prestopanju državnih mej in pri preizkušanju notranjih človeških meja. Njegove tihotapske ture so zahtevale dober načrt in ogromno poguma. Na državni meji v Karavankah so takrat stražili mejo graničarji, kazen za tihotapce pa je bila lahko usodna. Vsakič znova je po svojih podvigih občutil zmago, da je pretental oblast, ki je omejevala gibanje v gorah na obmejnih območjih, opravil lepo turo in ceneje pridobil stvari za osebno uporabo ali svojo družino. Pridobil pa je še mnogo več – ducat zgodb, izkušenj in spomine, ki jih je strnil v tej knjigi. Iz etičnih razlogov pa nikoli ni prestopil določene meje – tihotapljenja drog, ljudi ali orožja za ubijanje. V zadnjem delu opisuje odpravo v Turčijo iz leta 1983, s ciljem povzpeti se na goro Ararat in poleteti z zmajem s samega vrha. Pripoveduje o odpravah v Tibet, kjer je poleg plezanja pretihotapil tudi fotografije Dalaj Lame, zaradi česar bi mu kitajski cariniki uničili vizo in prepovedali vstop v Tibet in še druge odprave v Himalajo. Tomazinova celotna življenjska zgodba je vsekakor zanimiva, v njegovi glavi pa je več kot očitno mnogo manj omejitev in mej, kot nam jih vsiljuje zunanji svet.

Prispevala: Barbara Gasser, Mestna knjižnica Kranj

dobreknjige.si

Rezerviraj knjigo